Morda so bili študenti prizadeti, morda so v njem videli nekoga, ki je prestar, preveč slaven, razvpit in aroganten. Je pozabil, kako se je sam prebijal, kazal s prstom na državo in delal nore performanse na ulicah Antwerpna? V vsesplošnem krčenju, osiromašenju, hitrostnem izdelovanju tihih, ponižnih in lačnih v nekakšni skupinski prisilni dieti, kjer bomo na koncu rožljali s kostmi v vojaškem postrojenju na, dobesedno, ničvredni državni proslavi, je izjava ustvarila zastrašujočo tišino. Toda pustimo tokrat ob strani nikoli dovolj prekopane in preštete domače kosti. Tokrat se z njim ne strinjam, verjamem pa, da ve, zakaj je to izgovoril. Si Jan Fabre, režiser, vizualni umetnik, dramatik, avtor, veteran in zaslužni za eksplozijo sodobne umetnosti v davnih 80. letih preteklega stoletja, meseca maja osrednja osebnost Evropske prestolnice kulture, res tako zlahka privošči tako izjavo? Prav gotovo pozna krizo. Ni pozabil na čase, ko ni jedel, spal (no, razlogi so večbarvni, ne gre za črno-belo patetično nostalgijo prvoborca).

Njegovi Nočni zapisi odkrivajo, da ga je spremljala sreča. Na robu vsega se je v zadnjem hipu našel nekdo, ki je odkupil njegovo delo, da je mladi Fabre lahko ponovno zagrizel v umetnost. V letih gledanja njegovih predstav, razstav (je sploh še kje prostor pod soncem, kamor njegova umetnost ni zasvetila ali pa zatemnila?!) se je nabralo nekaj fascinantnih zgodb, anekdot in delov mozaika, imenovanega fenomen Fabre. V maniri vrhunskega umetnika (ti so praviloma preprosti, medtem ko so samo dobri zakomplicirani) na novinarskih konferencah, pogovorih in v intervjujih ne divira. Lani, ko sem mu pred in med festivalom Exodos nasula nepregledno število intervjujev, izjav, novinarjev, ki so se izmenjevali kot pri dobro urejenem zdravniku (ko je bil mlad, je z balkona nekje v Antwerpnu metal plastične dele telesa in vpil: "Jan Fabre vas bo ozdravil!"), je vse to potrpežljivo prenesel. Nisem vedela, ali blefira ali misli resno, ko je na nevemkolikič zastavljeno eno in isto vprašanje različnih spraševalcev odgovarjal z mirnostjo in žarom, kot da vprašanje sliši prvič. Ni se pritoževal, ni bil utrujen, ni težil. Samo da je lahko kadil.

Mladim udeležencem na Balkanski plesni platformi, ki je bila del lanskega festivala Exodos, je sam kupil ogromno število vstopnic za svojo predstavo Prometej, pokrajina 2. Ni se mu več dalo prerekati z Mitjo Rotovnikom, ki ni hotel dati gratis vstopnic mladim z Balkana. Ko je bil Fabre mlad, so plesalci spali na tleh in neumorno delali njegove prve predstave za malo ali nič denarja. Zahvalil se jim je tako, da je čez leta napisal dramske tekste za vsakega posebej, zrežiral predstavo in jo prepustil umetniku in njegovi kompaniji, da jo je tržila in gostovala. Galantna gesta. So se vmes skregali, se umetniško in sicer razšli? Prav gotovo. Še vedno se srečajo na druženjih, ki jih organizira. Morda se ne pogovarjajo najbolj prijazno, a so svoje prve projekte razvili v njegovem studiu. Vem, da tiste umetnike, ki delajo z njim več kot 5 let in se udeležujejo vsakodnevnih različnih treningov, imenuje bojevniki lepote. Kako neki pravi tistim, ki že deset in več let delajo z njim v ozadju, za odrom, v pisarnah? Ne, ni edini. Veliki umetniki, svetovno razvpiti, več let delajo z istim osebjem.

Tudi pri nas so rekordi in zvestobe. V manjšini. Zaradi denarja? Prešibek razlog. Razlika je v tistem neotipljivem, a bistvenem. V občutku za neprecenljivo. Resda je megaloman. Ustvaril je ogromne zlate kipe samega sebe, dela spektakelske predstave. Toda po mojem mnenju briljira z majhnimi predstavami. Velike so v disciplini, magiji, sporočilu. Četudi me vmes malček morda razjezijo, za nekaj sekund dolgočasijo, toda konec je neprekosljiv. Preprost. Tako kot se je to zgodilo v Mariboru na svetovni premieri predstave Droge so me obdržale pri življenju. Za odličnega plesalca in performerja Tonyja Rizzija je napisal tekst in režiral predstavo. O Tonyju seveda, ki sam takoj pove, da je gej in okužen z virusom hiv. Proti koncu je sredi odra zasut z gostoto rahlih milnih mehurčkov. Življenje je kot milni mehurček. Lepo, a se lahko kmalu razblini. Tihi milni mehurčki so me fascinirali tako kot glasen in udaren zven razbitega stekla v prvi Fabrovi predstavi, ki sem jo videla. Na drugi strani časa, originalni naslov je v poetični italijanščini.

Najbolj politično, natančneje, angažirano in šokantno je bilo pri predstavi v Mariboru to, da neusmiljeno in natančno burkaško govori o minljivosti. Gejevstvo in drogiranje splahnita pred obličjem minljivosti. Morda je Jan Fabre po pestri in dolgi poti izgubil fene. Tiste, ki jih je s prvo antologijsko predstavo Moč gledališke norosti prikoval na umetniško pot. Danes mu zamerijo spektakle, češ da je avantgardo zamenjal z mainstreamom. Morda. Toda ali ni bolj bistveno to, da jih je priklical v umetnost? Večkrat je že povedal, da največ zasluži z vizualnimi deli, tu se pusti nagovarjati, prositi ("vizualni svet je nabit z denarjem"), gledališče dela in prodaja včasih za smešno nizke vsote. Nenehno dela, skicira, piše, snuje, razstavlja, gostuje. Pri Fabrovih ni miru. Janez Janša je v naslovu knjige o Fabru zajel njegovo bistvo: ponavljanje, norost, disciplina.