Kam pa greste?

Big Foot Mama je po petih letih premora medijem in pa 80 zvestim oboževalcem predstavila svojo sedmo studijsko ploščo s provokativnim imenom in pripadajočim v nebo vpijočim vprašanjem, Izhod.

Kljub začetnim ugibanjem se skupina seveda nikakor ne poslavlja, temveč skozi Izhod vstopa. ''Vstopamo na plano, med vas, med ljudi, da vas obdarimo, da vam damo vse tisto, kar smo zadnjih pet let tuhtali in delali,'' je za Dnevnik.si povedal vodilni član Grega Skočir, basist Alen Steržaj pa dodal, da ''vstopamo v boljši svet. Nismo v najbolj optimističnih časih, v zraku se čuti frka, ljudje neprestano iščejo rešitve in izhode iz tega. Nam se je zdel izhod neka pozitivna stran tega – pozitivna beseda, da iz vsega tega sr**ja izideš nekam ven.''

Na odru s producentom in gostom na plošči, Žaretom Pakom. (foto: Nataša Magister)

Sedeti na rokerskem koncertu … neprecenljivo

Tokrat so se predstavitve lotili drugače. Vse obiskovalce, tako fane kot novinarje, so stlačili v dvorano SiTi teatra in jih, na začudenje sploh ''ta starih'' oboževalcev, ki BFM poslušajo že od časov, ko so imeli toliko let, kot ostala mladina, ki je sedela v dvorani, posedli. Nato so zavrteli vnaprej posneto novinarsko konferenco, z vprašanji novinarjev vred.

Slišali smo lahko, da hite napovedujejo radijske postaje, ne pa oni, da skupino z očitno ''preverjeno formulo'', do razmišljanja o tem, da bi posneli kaj v bolj ''zrelih in dodelanih tonih'' pripelje jasna vizija po tem, kaj bi radi delali, Skočir pa je ponovno potrdil, kar je dejal že pred leti – ''slovenska glasbena scena je nekvalitetna, ker je bolj pomembno, kako si videti, ne pa, kakšen je tvoj "performans". In nasprotovanje temu je nedvomno pripeljalo Big Foote sem, kjer so danes.''

Nato je sledila Big Footom kot rokerskemu bendu netipična, kulturna, predstavitev albuma, med katero je občinstvo sedelo in poslušalo, kot to počnejo v filharmoniji. Verjetno nismo edini, ki smo se spraševali, kako se bo to končalo. Rezultat? Vrhunska izkušnja. ''Prvič smo stali pred sedečim občinstvom. Kultura poslušanja glasbe je danes na nizkem nivoju, mi pa smo resnično hoteli dati poudarek na besedilo in glasbo. Zato smo rekli tukaj imate, sedite in poslušajte do konca,'' je razložil Steržaj. In točno to jim je uspelo.

Hripav glas proti kitarskim rifom

Hripav glas v borbi za prevlado nad kitaro. (foto: Nataša Magister)

Med preigravanjem vseh 12 komadov, ki s svojo kratkostjo spominjajo na začetke BFM, smo lahko bili priča jasni viziji po tako dodelanih tonih, kot jih pri Big Footih še nismo slišali. Kitarski rifi na Izhodu so že kičasto hripavo jasni (in to je kompliment) in močnejši, kot smo jih vajeni – kot bi tekmovali z raskavim glasom Skočirja, ki se na vse glas dere ''naj laja-laja-lajajo, sej lajajo v prazno …'', opazna je tudi razlika med novimi komadi in dvema, ki sta bila posneta že pred dvema letoma. Steržaj nam je razložil, da gre za stvar produkcije in ne stila, zato so v Umazanem dežju in Poti iz trnja kitare manj opazne, kot v ostalih komadih. Album je bil z izjemo dveh pesmi namreč v celoti posnet v Berlinu, kot del zgoraj zapisane vizije.

Izhod je kontradikcija samega sebe. Po eni strani je popolnoma bigfootovski, po drugi strani pa poln novosti. Kakih osem let nazaj nam je Skočir povedal, da ne piše besedil, ker da so ''prazakomplicirana in preveč filozofska''. Zadnja pesem zadnjega albuma je njegova. In nikoli niso mislili, da bodo posneli akustični komad. V duetu z Nino Kay Kratek stik zveni popolno. Nismo pa prepričani, kako trije rokerji ukrotijo svoje strasti, da ne polomijo lesenih kitar.

Mi, naši ta stari in njihovi ta mladi

Generacija, ki je za kako leto ali dve zgrešila pionirčke, je šla na prvi koncert BFM v petem razredu osnovne šole. Takrat so bili študentom že dobro poznani. Ti študentje so bili včeraj na koncertu ta stari, Generacija '84 so danes študentje, za njimi pa prihaja nova generacija osnovno- in srednješolcev, ki jih ne le poslušajo, ampak sledeč dogajanju po koncertu častijo. ''Fajn je, če delaš stvari, ki jih rad delaš, zato, da te bo nekdo rad poslušal, ne pa zato, ker bi rad nekaj bil. In mladina je tista, ki rada posluša muziko in ki zna najbolje ocenjevat. Pridejo poslušat in so najbolj iskreni,'' nam je svojo medgeneracijsko popularnost razložil Skočir.

(foto: Nataša Magister)

Basist Steržaj sicer zaključi, da je ''plata popoln uspeh, prvi odzivi so dobri, mi smo svoje delo opravil, tako kot je treba, mogoče še bolje,'' nekaj na kakovost popolnoma bigfootovske izkušnje pa morda doda tudi dejstvo, da se tudi med pisanjem tega prispevka njihova plata ni nehala vrteti.