Po raziskavah Jan Yager naj bi na miselno "okužbo", imenovano pisateljska blokada, vsaj enkrat v življenju naletelo kar tri četrtine literatov, za njo pa niso bili imuni niti veliki pisatelji, kot so Lev Nikolajevič Tolstoj, Virginia Woolf, Ernest Hemingway ali Gustave Flaubert. Slednji je menda večkrat potožil: "Ne veste, kako trpeče je, ko cele dneve stiskaš glavo med dlanmi in se trudiš, da bi iz možganov iztisnil vsaj kakšno besedo."

Slovencem bi blokada koristila

Pisateljska blokada je tako rekoč neulovljiva v eno samo definicijo. Mnogi o njej govorijo enostavno takrat, ko želijo pisati, a ne morejo, ameriška nevrologinja, dr. Alice W. Flaherty, pa meni, da ima pisateljsko blokado nekdo, ki trpi, ko ne piše.

Opredeljevanja pisateljskega zastoja na olajšajo niti meritve časa, kako dolgo pri nekom traja prisilni post pisanja. Nekateri avtorji morda ne ustvarjajo več let, a se s tem ne obremenjujejo, medtem ko drugi zaženejo alarm za preplah, že če so svoje delo odrinili na stran le za nekaj dni. Pisatelj Feri Lainšečk pravi, da se je že soočil z zrenjem v prazen papir in čakanjem na navdih, ampak to dojema kot nekaj običajnega, kot del ustvarjalnega procesa, ne pa kot nekaj mučnega. Doda pa: "Nikoli nisem imel skrbi, da bi mi zmanjkalo navdiha, idej ali ustvarjalne moči, saj so ideje vsepovsod. Bolj se bojim, da mi v življenju ne bo uspelo vsega napisati, ker mi bo zmanjkalo časa."

Pisatelj in avtor priročnikov za kreativno pisanje Andrej Blatnik ponudi precej soroden pogled: "Nekateri pisatelji morajo stalno pisati, da potrjujejo svoj smisel, sam pa tudi po več let nisem napisal nič leposlovnega, a tega nisem dojemal kot blokado." Pristavlja še, da velika proizvodnja lahko kakovosti prej škodi kot ji je v oporo. "Najbrž ni naključje, da je Prešeren napisal eno samo knjigo," podpre svojo misel.

Blatnik je prepričan tudi, da bi slovenskemu trgu lahko koristila vsesplošna pisateljska blokada, saj smo v samem vrhu svetovnih lestvic po izdanih, še posebno leposlovnih knjigah na prebivalca, zaradi česar pa vsaka od teh knjig dobi vse manj pozornosti in vse manj bralcev. Toda zaveda se, da določeni družbeni vzvodi avtorje dandanes pač silijo v hiperprodukcijo, saj denimo z eno samo izdano knjigo ni mogoče pridobiti niti kakršnega koli statusa niti katere koli štipendije.

Dejanska bolezen ali pretveza?

Letošnji dobitnik nagrade Dnevnikova fabula Dušan Čater meni, da je pisateljska blokada bolj pretveza za brezdelje kot dejanski problem. "Kot avtor, ki se preživlja s pisanjem, se ne morem ravno izgovarjati na pisateljsko blokado, še posebno če mi nad glavo visijo roki za oddajo. Ko vem, da moram nekaj spisati, enostavno sedem za računalnik in se lotim dela," je odločen.

Pa vendar mnogi verjamejo, da navdih lahko tu in tam otrpne, za kar naj bi razlogi običajno tičali v samem avtorju. Na paleto možnih vzrokov se najpogosteje uvrščajo strah pred zavrnitvijo ali neuspehom, prekomerna samokritičnost, nevera v zastavljeni projekt, prevelika obremenjenost z okusom občinstva, zaviralec ustvarjalnosti pa je lahko tudi uspeh, saj ob njem vznikne bojazen, da z naslednjo knjigo ne bo izenačen, kaj šele presežen, predhodni odziv občinstva. Med zunanje razloge gre šteti denimo telesno ali duševno bolezen, prekinitev ljubezenskega odnosa, smrt bližnjega, finančni pritisk ali pomanjkanje časa.

Nekateri nevrologi skušajo dokazati, da pisateljska blokada ni le za lase privlečen fenomen, temveč dejanska bolezen. Že omenjena nevrologinja Alice W. Flaherty v delu The Midnight Disease zatrjuje, da je literarna ustvarjalnost domena določenih predelov možganov, do blokade pa pride zaradi motnje na teh področjih. Nevropsiholog Elkhonon Goldberg pa v knjig The Executive Brain piše o tako imenovanih izvršilnih funkcijah, ki so pod nadzorom čelnega korteksa in nam omogočajo denimo planiranje, organiziranje ali vzpostavljanje zaporedja. V pisateljskem jeziku to pomeni, da ko že spišemo nekaj poglavij, lahko naredimo načrt, kako bomo zgodbo speljali naprej. Toda ko je posameznik pod stresom, se lahko izvršilne funkcije pretvorijo v disfunkcije, kot so pomanjkanje pozornosti, hiperaktivnost ali obsesivno kompulzivno vedenje.

Ameriški pisatelj Steven Pressfield pa v knjigi Vojna umetnosti goji prepričanje, da so motnja razpoloženja, motnja pozornosti ali anksioznost zgolj marketinško ustvarjene "bolezni". Kot edini pravi vzrok za pisateljsko blokado priznava le odpor. Prav zato ob tej težavi odsvetuje obisk psihiatra, saj meni, da je iskanje podpore najzapeljivejša oblika odpora.

Obstaja zdravilo?

Tudi Robert McKee med platnicami dela Zgodba zapiše, da zdravilo za pisateljsko blokado ni obisk terapevta, ampak knjižnice. "Talent človeka ne zapusti kar tako, temveč blokada nastane, ker pisatelj nima kaj povedati. Zato je talent treba spodbujati z dejstvi in idejami. Treba je raziskovati," svoje razmišljanje podkrepi z argumenti.

Ker je pisateljska blokada diagnosticirana zgolj na podlagi subjektivnih izkušenj, lahko medicina zgolj pripomore k njenemu boljšemu razumevanju, težko pa jo "zdravi". Tako se kot bolj učinkovite izkažejo denimo skupinske razprave, igre asociacij ali prosto pisanje, torej pisanje brez cilja, ko avtor lahko enostavno opisuje svoje misli, dogodke iz resničnega življenja ali znane kraje in ljudi. Zasilni izhod pa je pisanje o sami blokadi. Znotraj teh na videz neurejenih misli se marsikdaj najde vzvod za resno ustvarjanje.

Priročniki za samopomoč običajno svetujejo pisanje ob vedno istih urah, saj naj bi se možgani bolje znašli v rutinskih situacijah. Britanski avtor Graham Greene je vsako jutro napisal 500 besed in nič več. To je približno zgolj ena stran, vendar je na tak način objavil več kot 30 knjig. Nemalokrat je na meniju priporočil tudi brezdelje, saj je to lahko ključni del ustvarjalnega procesa, kolaps navdiha pa lahko prekine še znižanje stopnje samokritičnosti. Ameriški poet William Stafford je menil, da ne obstaja nič takšnega, kot je pisateljska blokada, če le imate dovolj nizke standarde. To še ne pomeni, da je Stafford spodbujal proizvodnjo literarnih smeti, temveč je skušal pojasniti, da je za pisatelja nezdravo razmišljati, da bo napisal najboljšo zgodbo ali pesem vseh časov.