"Želeli smo narediti res dobre komade, za katere pa smo si vzeli čas,“ je nekajleten premor med prejšnjim in najnovejšim albumom komentiral kitarist Daniel Gregorič. Pot iz trnja in Umazan dež sta slovenskemu občinstvu že znani pesmi, prejšnji teden pa so predstavili še Slab spomin. Album Izhod, ki ga bodo zvečer prvič predstavili občinstvu, je rokerski, na njem pa, tako Daniel, izstopata dve pesmi – Bruno in pa Nor sigurno ne. "A je treba raziskati celoten album," je hitro dodal. Pri pogovoru se nama je pridružil še bobnar Jože Habula.

Albumu ste nadeli naslov Izhod. Ste se s tem dotaknili česa globljega, v smislu, da je glasba izhod v času krize?

Daniel: Ponavadi smo album poimenovali po kakšni pesmi, iskali smo neko bistvo, v tem primeru pa "izhod" pomeni zaokroženo celoto vseh komadov, vsega, kar smo delali, z eno besedo smo skušali najti pomen vsega, kar predstavlja ta album. To si lahko predstavljamo kot izhod iz nekega obdobja ali pa iz krize, v nov prostor, v novo dobo, ki predstavlja nekaj boljšega od trenutnega stanja.

Jože: Človek se vsak dan znajde na neki točki, na kateri se mora odločiti – vedno si na nekem razpotju, kam pa boš šel, pa je tvoja odločitev. Skušali smo poiskati izhod proti neki boljši rešitvi, kakršno išče človek v vsakdanjem življenju. Album ponuja odgovore na vsa ta vprašanja, poslušalca pa toliko sprovocira, da začne tudi sam razmišljati o tem, kakšen je njegov izhod iz situacije, v kateri se nahaja, in da pride do točke, na kateri je zadovoljen.

Je bila glasba tudi v vseh teh dvajsetih letih in več, odkar igrate skupaj, izhod iz vsakdana, pobeg iz realnosti v nek drug svet?

Daniel: Zame to drži. Z glasbo se umaknem iz vsakdanjega življenja in stran od stresa.

Jože: Kot vsak posameznik znotraj skupine smo tukaj našli nekaj skupnega, torej glasbo. Takrat začutimo svoj prostor – bodisi oder bodisi prostor za vaje bodisi studio, v katerem se imamo dobro in v njem dobro delujemo.

Album ste snemali v Berlinu. Ste se namenoma umaknili iz domačega okolja in šli snemat tja?

Jože: Prisotnih je bilo več dejavnikov, eden je bil ta, da smo želeli preizkusiti drugo energijo, dobiti drugačno izkušnjo. Kot skupina smo morali iti iz matičnega okolja, da smo lahko videli, kako stvari delujejo drugje. Bila je odlična izkušnja!

Daniel: V tujino nismo šli snemat zato, da bi se potem hvalili, kje smo snemali, ampak zato, ker je bil studio cenejši in takšen, kot mora biti, skušali smo se umakniti iz nekega vsakdanjega vrveža, ki je tukaj nenehno prisoten. Tukaj te na primer vsakdo lahko dobi za kakšno kavo, če si v Berlinu, pa je to težje. (smeh) Doma smo pustili službe in zasebne zadeve in se popolnoma posvetili glasbi. V Berlinu je sicer snemalo veliko legendarnih bandov, med njimi U2, mesto pa je na njih in njihovi glasbi pustilo edinstven pečat. Podobno se je zgodilo tudi nam.

Imate, vsakič, ko posnamete nov album, občutek, da je pa ta najboljši doslej?

Jože: (smeh) Pravzaprav ja. Zadnji album je vedno refleksija vsega, kar si do takrat ustvaril. Vse znanje je vključeno v nek trenutek, ki ga nato pokažeš na albumu. Kar se mene tiče, je to najboljši album do zdaj.

Daniel: Predvsem zaradi tega, ker je svež in nov, ker je drugačen. Vsak nov album in novo ustvarjanje nas potem ženeta naprej. Mi smo dali vse od sebe in zato je za nas tudi najboljši.

Ste pa imeli v Berlinu tudi veliko srečo, saj ste tam naleteli na Angelo Merkel, kajne?

Daniel: En dan smo si vzeli prosto, da smo si ogledali mesto. Šli smo mimo parlamenta v trenutku, ko se je pripeljala delegacija politikov in izstopila iz avtomobila. Ko smo bolje pogledali, smo videli, da je nekaj deset metrov stran v stavbo hitela Angela Merkel (kot dokaz mi pokaže fotografijo na mobilnem telefonu, op.a.).

Jože: Smešno je bilo, ker smo se le dve minuti pred tem pogovarjali, kje je Merklova – v parlamentu, v tujini, kje drugje? Ona pa iz avta! Možno je tudi, da smo srečali še koga poznanega, pa sploh nismo vedeli. (smeh)

Med prejšnjim albumom (Važno da zadane leta 2007) in tem, ki izide danes, je minilo sorazmerno veliko časa.

Daniel: Sama industrija, tako v Sloveniji kot drugod, ne podpira izdajanja albumov, v dobi interneta se albumi ne prodajajo tako dobro, tako da je težko pokriti že same stroške. Nismo pa imeli tudi konkretnega materiala, avtorskih pesmi, s katerimi bi napolnili zgoščenko. Vzeli smo si čas, nikamor se nam ni mudilo, želeli smo narediti dobre pesmi, tako da se tudi nismo obremenjevali s tem, da bi morali nekaj na silo narediti. Mislim, da nam v tej dobi to tudi ni več treba.

Že sami ste se dotaknili te tematike – se v dobi interneta sploh še splača snemati plošče?

Jože: Kaj se splača in kaj ne, je drugotnega pomena. Najbolj se, seveda, splača vložiti vase. Ploščo smo izdali ne glede na to, kakšni so trenutni trendi, ni nas zanimalo, ali nam bo plošča prinesla kaj denarja, smo pa naredili tako, kot smo si želeli. Se pa zavedamo, da je na tem področju veliko novega in bomo v prihodnje zagotovo preizkusili kakšen nov prijem.

Slabši prodaji plošč navkljub pa imate še vedno ogromno koncertov.

Jože: Imamo veliko srečo, da so ljudje skozi vsa ta leta sprejeli, kar imamo za povedati, za svoje, baza poslušalcev in obiskovalcev se širi in povečuje, tudi mlajša generacija se nam pridružuje.

Daniel: Gremo skozi generacije. Tudi starejši nas poslušajo, na koncerte pa ne hodijo več tako aktivno.

Jože: Zato pa na koncerte sedaj hodijo njihovi otroci. (smeh)

Napolnili ste Križanke, kakor tudi Halo Tivoli. Vas morda mikajo tudi Stožice?

Jože: Zaenkrat o čem konkretnem ne govorimo, je pa vse možno. V glavah imamo tako urejeno, da se nam zdi, da smo "ljudski band" in nam ni težko iti nikamor. V teh časih je treba biti malo bolj potrpežljiv, ni se dobro zaganjati v stvari, treba je paziti, kaj delaš, premišljeno delati korake. Bo pa enkrat vse prišlo na vrsto.

Daniel: V situaciji, v kakršni smo, je delati koncert v Stožicah morda rahlo samomorilsko dejanje. Tako velik projekt je ogromen finančni zalogaj, kar je močno občutila tudi Siddharta. Ideje o tem smo že imeli, ampak nam je to, kar delamo sedaj, popolnoma dovolj.

Je biti roker še vedno tako zabavno, kot je bilo pred dvajsetimi leti?

Daniel: Razen tega, da imamo nekateri že nekaj težav z organi, še kar gre. (smeh)

Jože: Je pa naslednje jutro zagotovo bolj naporno, kot je bilo nekoč, a se ne damo!

Seks, droge in rokenrol, torej?

Jože: (smeh) Drugačno razmerje je!

Niste pa se še naveličali zabavanja in igranja?

Jože: Odnos se je malo spremenil, rdeča nit pa ostaja ista.