Kelti so pivu rekli kurmi. Germanski bojevniki naj bi po svoji smrti pili pivo z bogovi. V nekem grobu so našli vrč z ostanki piva, ki je bilo pripravljeno iz pšenice, brinja, brusnic in mirte. Slovani so bili naprednejši pivovarji - pivo so izdelovali iz sladu, boljšega kvasila in prvi dodajali hmelj.

V srednjem veku so za izdelavo piva uporabljali pšenico, rž, ječmen in oves. Velika podpornika in zagotovo tudi ljubitelja pivovarstva sta bila Karel Veliki in njegov sin Ludvik Pobožni. Frankovski dvor je imel kar svojo pivovarno, leta 812 pa je Karel Veliki uvrstil pivovarje med obrtnike. Kakovost piva so preverjali z njegovo lepljivostjo in slabe pivovarje kaznovali.

Pri razvoju pivovarstva so v srednjem veku imeli pomembno vlogo samostani. Moč piva so označevali s križi. Prva omemba hmelja pri pripravi piva pa je iz leta 822 - pri francoskih menihih.

Vse do 18. stoletja so bili glavni dodatki pivu rožmarin, cimet, poper, česen, janež, nageljnove žbice, brinje, ingver in kumina.

Začetki v Laškem

Med največjimi pivovarnami z enim od najkakovostnejših piv na širšem območju Balkana je pivovarna v Laškem. Vse skupaj se je začelo leta 1825, ko je medičar in lectar Franz Geyer v nekdanjem Valvasorjevem Špitalu uredil obrtno pivovarno, kjer je prvi laški pivovar trinajst let verjetno varil kameno pivo, tako imenovani steinbier, ki so ga sicer poznali na Koroškem. Ne ve pa se, ali ni morda znal narediti tudi tehnološko zahtevnejšega bavarskega piva.

Leta 1838 je pivovarno kupil Heinrich August Uhlich, ki je laškemu pivu dal pravi sloves. Kot lastnik kopališča v Rimskih Toplicah je svoje pivo gotovo stregel tudi tujim gostom ter ga, tudi zato, ker je bil sam tržaškega rodu, vozil v Trst, trgovsko središče s poznavalci dobre hrane in pijače. Izkazal se je tudi za podjetnega veletrgovca, saj so njegovo pivo pili celo v Aleksandriji in Kalkuti.

Novi lastnik, nova lokacija

Naslednji lastnik, Anton Larisch, je leta 1867 postavil ob vznožju sv. Krištofa in Šmihela novo pivovarno, ki je bila takrat največja na Spodnjem Štajerskem. Slovel je po tem, da je osebno nadziral kakovost piva in jo celo izboljšal, povečal pa je tudi zmogljivosti pivovarne.

Leta 1889 je pivovarno kupil žalski pivovar Simon Kukec, izrazito slovensko usmerjeni narodnjak. Ker je bil dober organizator, finančnik, gospodarstvenik, povrh pa še posebno naklonjen novostim, velja za najpomembnejšo osebnost v zgodovini laške pivovarne. Uveljavil je novo vrsto piva in prvo pivsko znamko - termalno pivo, ki v svoji izpeljanki živi še danes. S številnimi poskusi je ugotovil, da termalna voda pivu izboljšuje okus. Kot dober podjetnik se je zavedal, da je treba kupce pritegniti z nenavadnimi novostmi. Zato je začel termalno pivo variti kot svetlo in temno, v obeh primerih pa je bilo tudi močnejše od navadnega.

Vzponi in padci

Kljub uspehom pa je bil konkurenčni boj tako hud in krut, da ga laško pivovarstvo ni zdržalo. Leta 1924 je večino delnic skrivaj pokupil konkurenčni Union in čez tri leta je laška pivovarna zvarila zadnje pivo. To je bil konec Kukčevega obdobja, unionska pivovarna pa je na hrvaškem trgu svoje pivo še naprej predrzno prodajala kot laško pivo.

Zaprtje pivovarne je prizadelo številne Laščane. Zato so pobudniki ideje o ponovnem odprtju pivovarne začeli navduševati gostilničarje in leta 1929 so zastopniki gostilničarskih zadrug sklenili, da bodo v Laškem zgradili gostilničarsko-delničarsko pivovarno. Po mnogih zapletih in hudih nasprotovanjih konkurence so Pivovarno Laško, d.d., odprli leta 1938.

Porušena pivovarna

Leta 1944 so zavezniške bombe, sicer namenjene bližnjemu železniškemu mostu, pivovarno v Laškem porušile do tal. Proizvodnja je znova stekla leta 1946. Od tega leta naprej je vodilna blagovna znamka Pivovarne Laško pivo Zlatorog. Za povojno zgodovino razvoja podjetja je bil značilen izreden razvoj, saj je Pivovarna od leta 1960 v treh desetletjih proizvodnjo oziroma prodajo močno povečala. Pred osamosvojitvijo je bila med 28 jugoslovanskimi pivovarnami na prvem mestu.

Z osamosvojitvijo je pivovarna izgubila od 30 do 40 odstotkov trga, saj je bila v glavnem vezana na trge nekdanje Jugoslavije. Bitka za trg je bila do vstopa v Evropsko unijo, saj je uspela povišati prodajo tudi na prej izgubljenih jugoslovanskih trgih.