Nekateri gredo od doma zaradi slabih ocen, drugi preprosto zato, ker se jim ne ljubi v šolo, tretji zato, ker bi bili radi samostojni, četrti s tem svojim dejanjem izsiljujejo starše… Skoraj vedno se po takšni avanturi - če so doma seveda kolikor toliko urejene razmere - najstniki vrnejo domov. A kaj potem?
Kakšna naj bo "kazen", da bo vzgojna, naj sploh bo, da ne bi dejanja ponovili?
"Starši so tisti, ki so v takšnih situacijah navadno najšibkejši, in prav njim je treba najprej pomagati," pravi Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti s tridesetletno prakso, ki je med drugim tudi soavtor odmevnega priročnika Varuh otrokovih dolžnosti.
Kaj bi kot vzgojni terapevt storili v takšnem primeru, če bi imeli pooblastila? Najstniki niso več otroci, ki bi jim lahko zažugal, češ, če ne bo drugače, ne bo sladoleda…
"Največkrat se zgodi, da so otroci v takšnih primerih deležni polne pomoči, starši pa le preverjanj, kar zagotovo ni dobro. Če govorimo o teh treh konkretnih fantih, bi morala policija speljati ovadbo za sovražni govor, za tisto, kar so napisali na spletnem omrežju, sodnik pa ima v tem primeru možnost, da izreče praktične ukrepe. Eden takšnih, ki bi bil po moji oceni najbolj učinkovit, je prepoved uporabe elektronskih medijev in dostop do njih. Če ne bi imeli publike, bi takšna ‚kresnička‘, ki želi biti ‚zvezdica‘, hitro ugasnila."
Poskusov pobegov od doma je največ ob koncu šolskega leta. Zakaj?
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)