Kako ste doživeli olimpijske igre v treh vlogah?

Vsako obdobje ima svoje čare in zahteve. Na OI je najtežje priti kot sodnik, ker nisi odvisen le od sebe, ampak pomembno vlogo igra tudi politika. Kot športnik si izboriš nastop in nihče ti ne more odvzeti rezultata. Pri sodnikih gre tudi za subjektivne ocene. Presenečen sem bil, da sem prišel v izbor za Peking, ker je bilo iz Evrope le sedem sodnikov. Nekaj mest je rezerviranih za ljudi iz velesil, za male države ni prostora. Očitno mi zaupajo.

Na velikih tekmovanjih ne sodite dvobojev, v katerih nastopajo Slovenci.

Nevtralnost je zagotovljena. Velika prednost za Slovenijo je tudi to, da sem se prebil v zakulisje in tako pridemo do insajderskih informacij. Sodniki smo prijatelji, zato ne boš nekoga namerno oškodoval. Povsem drugače je, če si zraven, kot če te ni.

V judu je vse manj subjektivnih sodniških odločitev.

Vsak vidi s svojimi očmi. Imamo videonadzor s štirimi kamerami, da te popravijo, če narediš napako. Izkoriščamo vse možnosti, ki nam jih omogoča tehnologija, zato se čudim nekaterim drugim športom, da so tako togi. Najpomembneje je, da je izid pravičen in zmaga boljši. V subjektivni presoji sodnika je vodenje boja, torej kdaj ga prekineš, kdaj je kdo neaktiven. Tu lahko včasih reagiramo različno.

Torej kot sodnik v Londonu ne boste imeli stika s slovensko ekipo.

Ne bomo bivali skupaj, a se bomo srečevali v dvorani. Srce mi bo bilo za Slovenijo, včasih sem še bolj nervozen, kot če bi bil uradni član delegacije. Ko je napet boj, grem iz dvorane na stranišče, hodim po hodnikih, si zatiskam ušesa, da ne slišim, kaj se dogaja, ker ne morem gledati, saj je prehudo za moje srce.