Verjetno niti v sanjah niste pričakovali, da boste slovenski prvaki že pet krogov pred koncem prvenstva.

Če bi nekdo napovedal to pred začetkom sezone, bi se mu vsi smejali ali pa ga imeli za norega. Še posebno zato, ker je slovenska liga od vseh tekmovanj v kolektivnih športih pri nas najbolj kakovostna in edina primerljiva z najboljšimi v Evropi. Z vsem spoštovanjem do nogometa, košarke in odbojke, a rokomet je v Sloveniji pred vsemi. Zares je velik uspeh v tako kakovostni, izenačeni in zanimivi ligi osvojiti naslov - in to že po polovici končnice.

V končnici minule sezone ste zapravili visoko točkovno prednost in ostali brez naslova, v letošnji pa ste naskok v končnici še povečali.

Ker smo imeli pred začetkom lanske končnice pet točk prednosti pred najbližjim zasledovalcem, so vsi govorili o visokem naskoku. A v končnici je bilo še deset tekem in na voljo kar dvajset točk. Imeli smo smolo s poškodbo Marka Bezjaka, morebiti smo tudi padli v formi v nepravem času, naredili pa smo še nekaj drugih napak. Odločilna je bila prva tekma končnice, ko smo izgubili v Škofji Loki. Če bi takrat zmagali, bi se prvenstvo razpletlo v našo korist. Letošnjo končnico smo začeli s skoraj enako točkovno prednostjo v še bolj izenačeni ligi, kot je bila lanska. Ekipo smo še bolje selekcionirali in okrepili, tako da nam tudi številne poškodbe niso mogle do živega. V glavah smo bili, delno tudi zaradi slabe lanske izkušnje, pripravljeni na vse. Že na tekmi prvega kroga v Mariboru smo zmagali in dali neposrednima tekmecema vedeti, da ne nameravamo ponoviti lanskih napak. Poleg tega smo z najhujšima konkurentoma, Celjani in Koprčani, suvereno opravili na njihovih igriščih in predčasno odločili prvenstvo.

Ali ste ob osvojitvi naslova prvaka v Velenju občutili posebno navdušenje v mestu ali pa je bila prisotna tudi tradicionalna slovenska "favšija"?

Lepo je bilo, ko smo si 18. aprila s prepričljivo zmago proti Celjanom v Zlatorogu predčasno priigrali lovoriko. Vsi, ki držijo pesti za naš klub, so bili navdušeni, zadovoljni in ponosni, prav tako pa je bilo tudi nekaj ljudi, ki so opozicija, ki so večno nezadovoljni, zavistni in hinavski. A ta zame predstavlja tudi dodatno energijo, moč in zagon za še boljše delo. Povsod je enako: ko zmaguješ, je lepo, ko prvič izgubiš, se zlobni jeziki hitro razvežejo. A to je sestavni del športa in nekaj normalnega. Pravijo, da kar te ne ubije, te okrepi. Doživeli smo marsikaj hudega in marsikaj lepega, popili tudi marsikatero grenko pilulo, a nas to ni ubilo, ampak okrepilo.

Zlobni jeziki pravijo, da bi bil s takšnim igralskim kadrom, kot ste ga imeli vi na voljo v tej sezoni, prvak skoraj vsak.

Nočem in ne želim se spuščati na takšno raven. Igralce, ki sem si jih želel za to sezono, sem dobil, kar potrjuje načrtno in sistemsko delo. Rad pa bi videl tistega, ki bi pred sezono zatrdil, da bo s takšnim igralskim kadrom zagotovo prvak. Prepričan sem, da nihče normalen in pameten tega ne bi storil. Domača liga je dolga in naporna, odigrati je treba 32 tekem in rad bi videl "frajerja", ki bi pred sezono zagotavljal prvo mesto. Lahko je govoriti, nekaj drugega pa je biti z igralci vsakodnevno vsaj pet ur na igrišču in zunaj njega, z njimi delati in komunicirati, biti njihov oče, mama, psiholog, zdravnik, trener, ljubica... A s takimi "pametnjakoviči" se ne obremenjujem, kajti eno je teorija, nekaj drugega pa praksa.

Gorenje je naslov prvaka osvojilo le s tremi tujci - Nikolo Manojlovićem, Fahrudinom Melićem in Ivanom Gajićem. Ali je "slovenizacija" ekipe tudi vaša trenerska vizija?

Ko smo pred leti prvič postali prvaki, smo imeli šest tujcev. Za vrhunske dosežke so seveda potrebni tudi tujci, a le če so zares kakovostni in če so dodana vrednost za ekipo. Nesmiselno je, da le odžirajo minutažo slovenskim igralcem ali celo sedijo na klopi. Zagovarjam stališče, da mora biti tujec vsaj petdeset odstotkov boljši od jedra ekipe, v katero prihaja. A pri nakupu tujcev obstaja še druga pot: da pripelješ mladega in še neuveljavljenega tujca za relativno nizko ceno in nato iz njega narediš igralca velikega formata. S tem ne profitira le igralec, ampak tudi klub - tako v rezultatskem kot denarnem pogledu ob njegovi prodaji.

Odlično ste selekcionirali igralski kader, dosegli dobre rezultate v tej sezoni, Gorenje pa navdušuje z atraktivnim in sodobnim rokometom. Večina vaših igralcev ima ponudbe drugih klubov, zato bo verjetno težko zadržati ogrodje ekipe.

Po dobrih predstavah doma in v Evropi je precej Gorenjevih igralcev postalo zanimivih za druge in bogatejše klube, domače in tuje. To je po eni strani priznanje za igralce, po drugi tudi zame kot trenerja in klub, ki vlaga vanje, jim zaupa in daje priložnosti. Od sedanjih igralcev jih je okoli 90 odstotkov še pogodbeno vezanih na Gorenje, zato bodo skoraj zanesljivo ostali. Kar zadeva Marka Bezjaka: čeprav je podpisal za Magdeburg za sezono 2013/2014, a bi ga Nemci želeli že po letošnji, lahko z 99-odstotno zanesljivostjo trdim, da bo še eno sezono igral v Velenju. Le če bi Magdeburg zanj odštel 500.000 evrov odškodnine, bi odšel iz Gorenja že po tej sezoni. Cena je primerna njegovi kakovosti, a mislim, da Nemci le niso pripravljeni odšteti tako velikega kupa evrov. Iz kluba odhaja Rok Šimič, ki si želi večje minutaže, v klub pa bomo seveda pripeljali tudi svežo kri.

Pri 31 letih ste postali najmlajši trener v ligi prvakov, ki je moštvo pripeljal med 16 najboljših klubov v Evropi, zdaj pa vas čaka druga sezona med evropsko elito. Kaj Gorenju manjka za preboj v "špico" in katere bi lahko bile njegove prednosti?

Za preboj v evropsko "špico" bi potrebovali še kakšnega igralca superkategorije, a smo seveda denarno omejeni. Po drugi strani so lahko prednosti Gorenja mladost, hotenje, želja, motiv, lakota po uspehih in dokazovanju proti zvezdnikom evropskega rokometa, prav tako bučno vzdušje v Rdeči dvorani. Že v lanski sezoni smo premagovali klube evropskega kalibra, kot sta Valladolid in Göppingen. Če ne bo poškodb in če bomo imeli še nekaj športne sreče, lahko premagamo vsakega, a sočasno tudi izgubimo s komer koli.

Ali se strinjate z oceno, da je Cimos v boju za naslov slovenskega prvaka plačal tudi davek zaradi igranja v evropski ligi prvakov, ki prinaša številne težke tekme, dolga in naporna potovanja? Se lahko to zgodi v naslednji sezoni tudi Gorenju?

Igranje v domači in evropski ligi zahteva velike telesne in duševne napore. Ne bi se želel spuščati v ocene Cimosa, ki je v Evropi kazal vrhunske predstave, slabše pa na nekaterih tekmah v slovenski ligi. Če v slovenski ligi nisi stoodstoten, lahko hitro izgubiš, še posebno v gosteh, kar se je Koprčanom nekajkrat zgodilo. Kot trener bom naredil vse, da se to nam ne bi, čeprav tega ni mogoče trditi in napovedovati. A verjamem, da mi bo uspelo igralce pripraviti, da bodo z glavami maksimalno pri stvari. Le za primer: da ne bodo v sredo, ko bomo igraliv Krškem, razmišljali o sobotni tekmi v ligi prvakov s Hamburgom.

Kakšen tip trenerja ste - se bolj nagibate k demokraciji ali k diktatorstvu?

Sem proti kakršni koli diktaturi v športu, saj sem zagovornik tega, da lepa beseda vedno lepo mesto najde. Ko se zberemo na začetku vsake sezone, jasno povem, kakšna so pravila igre, ki so zapisana tudi v klubskem pravilniku in pogodbah igralcev, obešena pa so tudi v garderobi. Seveda so zraven napisane tudi sankcije, če se kdo pravil ne drži. Če se to zgodi, se igralca najprej opozori oziroma kaznuje, a če to ne zadošča, se ga izloči iz ekipe, ne glede na to, kako je kakovosten in pomemben. Na srečo se s takimi težavami doslej še nisem srečal, kar potrjuje, da je moja in klubska pot pravilna, sprejemajo pa jo tudi igralci. Dobro se z dobrim vrača, čeprav od pravil ne odstopam.

In kakšen odnos imate z igralci zunaj igrišča?

Igralci vedo, da sem jim na voljo 24 ur na dan. Če kdo od njih kar koli potrebuje in če mu lahko pri tem pomagam, sem vedno dosegljiv. Fantje se pogosto obrnejo name, imamo pa dober in korekten medsebojni odnos.

V trenerski karieri ste delali s številnimi znanimi in uspešnimi stanovskimi kolegi, kot so Tone Tiselj, Miro Požun, Ivan Vajdl, Ivica Obrvan... Kdo med njimi je na vas pustil najgloblji pečat?

Vsi so vrhunski, vsak od njih mi je nekaj dal in od vsakega med njimi sem se nekaj naučil. A zagovarjam tezo, da kot trener ne smeš nikogar kopirati, zato sem ubral samostojno pot, ki pa seveda vsebuje tudi pozitivne dodatke od vseh, s katerimi sem v preteklosti delal. Vse tisto, kar je bilo pri posameznih trenerjih najboljše, sem uporabljal, uporabljam in še naprej bom, a ob tem seveda na svoj način. Prepričan sem, da je to najboljši skupek, kar potrjujejo tako naša igra kot uspehi.

Igralsko kariero ste končali leta 2008, ko ste bili stari komaj 30 let. Ali je k temu prispevalo tudi dejstvo, da ste se že prej videli v trenerskih vodah?

Že pred trinajstimi leti sem vzporedno z igranjem redno začel tudi s trenerstvom, najprej v ženskem rokometu kot trener mlajših deklic B. Nato sem odšel na služenje vojaškega roka, po koncu pa sem dobil ponudbo sedanjega direktorja Tomaža Juršiča za vodenje katere izmed ekip v moškem klubu. Z mlajšimi selekcijami sem bil zelo uspešen, saj sem med drugim osvojil dva naslova državnega prvaka. Tudi v svoji prvi samostojni sezoni sem vzporedno vodil še mladinsko ekipo Gorenja, čeprav je bilo to zelo naporno. Dve leti preden sem postal pomočnik trenerja Ivice Obrvana, sem dobil ponudbo Mira Požuna, da bi postal njegov pomočnik, a sem ocenil, da je še prezgodaj za moje igralsko slovo. Ko pa je na pobudo Obrvana in takratnega predsednika Janija Živka prišla dobra ponudba za večletno sodelovanje s klubom, sem končal svojo športno pot, česar doslej nisem še nikoli obžaloval.

Če bi dobili ponudbo katerega od evropskih klubskih velikanov - ali se kljub svoji mladosti čutite dovolj trenersko kakovostnega in zrelega, da bi že zdaj sprejeli takšen izziv?

Ko sem prevzemal trenerski položaj v Gorenju, sem dobil isto vprašanje, ali se čutim sposobnega za tako odgovorno in težko funkcijo. Tudi v Velenju sem imel možnost odkloniti klubsko ponudbo in ostati pomočnik trenerja še dolga leta, morebiti celotno življenje. A sem želel iti na samostojno trenersko pot, ob tem pa sem vedel, da se priložnost zamujena ne vrne nobena. Imel sem petletno pogodbo kot pomočnik, zato je ponudba za glavnega trenerja prišla neverjetno hitro in nepričakovano. Čeprav naj bi bil po petletnem mandatu pomočnika prav jaz tisti, ki bi prevzel mesto prvega trenerja, sem predčasno ponudbo sprejel brez oklevanja in prepričan sem, da sem ravnal pametno. Z Gorenjem imam še enoletno pogodbo in trenutno so vsa moja razmišljanja osredotočena le na velenjski klub. A če bi prišla kakšna mamljiva ponudba, na primer od Kiela, Barcelone ali kakšnega drugega velikana, bi jo v sodelovanju in dogovoru z upravo velenjskega kluba dobro pretehtal. Čeprav gre za hipotetično vprašanje, lahko rečem, da bi si upal in da sem pripravljen sesti na klop kakšnega vrhunskega evropskega kluba. Kako uspešen bi bil, bi seveda pokazal čas. A moja trenutna želja je čim dlje ostati na klopi Gorenja, na kateri sem zdaj dve leti in pol. A v trenerstvu je tako, da če nisi vsako leto prvak, potem nisi skoraj nič. Lahko si pet let zapored prvak, šesto pa tretji in enostavno te ni več. Kruto, a resnično.