V najinem pogovoru pred nekaj leti je bilo slišati veliko optimizma, danes pa je ob novem albumu znova začutiti bolj temačne nianse.

Ničesar nismo imeli izgubiti, ko smo snemali album, ničesar nimamo izgubiti niti zdaj, ko je ta zunaj. V nas je tlela želja, da se premaknemo z mrtve točke, na kateri smo se znašli po koncu zadnje turneje. The Something Rain je začetek in gibalo, ki nas pelje iz preteklosti. Ne morem reči, ali gre za optimistični ali pesimistični album, lahko pa potrdim, da gre za album, ki se je moral zgoditi. Pomeni slovo, vendar ne tudi novega začetka - bolj obnovo nekaterih misli, ki smo jih izostrili, da smo lahko šli naprej.

Predvsem okoliščine so od vas zahtevale, da ste črnino oblekli v belo in slabo prevedli v dobro, če parafraziram Iggyja Popa.

Vsako izgubo je težko nadomestiti, zlasti prijateljev, ki so odšli prehitro. Vendar nam je prav žalost postala odveč, zato se nismo želeli posvečati njej in se utapljati v pretirani melanholiji - ta je bila izhodišče, vendar smo zavestno šli preko nje in album pisali od te točke naprej. Glasba na njem zato ni indikator bolečine, temveč obvod mimo nje. Pogosto nas sprašujejo, kako gledamo na smrt, toda mi pravzaprav gledamo na življenje.

Prav z glasbenega vidika se mi zdi, da ste se obrnili "nazaj v prihodnost", torej na teren, kjer smo Tindersticks poslušali nekoč.

Na začetku se nikoli nismo obremenjevali s tem, kaj si ljudje mislijo o nas, zlasti tisti, ki so imeli neustavljivo željo, da bi oblikovali našo umetnost. Vendar pritisk, tako notranji kot zunanji, ni nikdar popustil in prišlo je do točke, ko je to začelo neprijetno vplivati na naše odnose - ko smo morali pregrupirati svoje misli in se odločiti, kaj in kako, če sploh, naprej. Kajti izgubili smo zaupanje v glasbo, da o medsebojnem zaupanju niti ne govorim. Z The Something Rain smo se želeli znova dokazati. Predvsem sebi, šele potem vsem drugim. In hrepenenje se je vrnilo…

Vsekakor se ni moč znebiti hecnega občutka, da bi The Something Rain pravzaprav moral biti vaš predalbum, da so Tindersticks tako zveneli, še preden so postali Tindersticks.

Zame je to povsem nottinghamski album. In gotovo veste, kdaj smo bili v Nottinghamu? Na njem je podzavestno ujet občutek in zven mesta v zgodnjih osemdesetih letih. Najverjetneje je enkrat vse to moralo priti iz nas.

Že vaš uvoden recital Chocolate je razumeti kot posvetilo in slovo rojstnemu mestu.

Nottingham vidim samo še kot kalen spomin. S selitvijo v London se je zgodil odločilen korak v mojem življenju. In ne razumite me napak, s tem mestom ni nič narobe, veliko lepih trenutkov sem preživel v njem, toda treba je bilo slediti svojim sanjam. Takrat sem naredil vse, da bi se skobacal iz normalnega življenja - in večina nas je imela za čudake. Chocolate je moj oris te naše drugačnosti.

Patino te drugačnosti in nostalgije pa je čutiti že v samem zvoku albuma, saj temelji na rabi predpotopnih klaviatur in beatboxa.

Iskali smo nov navdih, drugačen zvok. In prvo, kar smo se dogovorili, je bilo, da se izognemo ustaljenim baladnim pristopom s klavirjem in godali. Eksperimentirali smo že prej, a vedno sva bila v tem početju ujeta Stuart in jaz. Dan in Earl sta imela veliko idej, ki smo jih lahko hitro realizirali. Potrebovali pa smo osvežitev; in včasih moraš pogledati nazaj, da greš lahko naprej. Raba teh instrumentov nam je dala ta "novi" prizvok. Hkrati je bilo pomembno, da smo se v njem našli in ujeli. Zato skladbe zvenijo, kot bi bile posnete v prvem poskusu, a ni bilo tako. Album smo gradili dobro leto. Pesmim smo dodajali in rezali detajle, dokler nismo bili popolnoma zadovoljni z njimi.

Na sploh se ni mogoče znebiti občutka, da gre za poigravanje, kjer je vaša naloga zgolj začeti, potem pa skladbi pustite, da vas odpelje po svoje.

Res je, vendar je moralo biti v skladbi razpoloženje pravo. Kupili smo veliko starih bobnov in klaviatur, da smo našli izbrane zvoke. Prav tako je Stuart v produkciji uporabljal veliko odmeva, kar je generiralo nov zvok, ki prevladuje na albumu.

Iz tega - pogojno - enakomernega vzdušja močno izstopa skladba Frozen, ki se radikalno zareže v album.

S Frozen smo imeli največ dela, saj smo razvijali in poskušali različne zvoke, da bi jo "ujeli" v njeni abstraktnosti. Potem smo k sodelovanju povabili Thomasa Blocha, ki je skladbo podložil z zvenom kristalnih orgel. In Stuart je pesem znova "slekel" ter čeznjo posnel vokal. Slišalo se je fantastično. Pri ustvarjanju mora biti prisotna neka čarobnost in skladba Frozen je odraz prav tega.

Znova vam je uspelo k sodelovanju prepričati tudi nadvse spoštovanega saksofonista Terryja Edwardsa za plehnato barvanje skladbe Come Inside.

Terry je, z nekaj prekinitvami, z nami že od prvega albuma. Preko oddaje Johna Peela smo spoznali njegove solistične albume, vedno pa sem rad poslušal tudi projekt The Higsons, zlasti Monkey On My Back. Terry je bil in bo ostal naša prva izbira, vendar ga je včasih težko ujeti, saj je zelo zaposlen. Moram poudariti, da si je tokrat vzel čas in se odpravil z nami na turnejo, torej ga boste imeli priložnost slišati tudi v Ljubljani.