Režiser "sramotnih" filmov

Nikkatsu je bila najstarejša japonska filmska družba, ustanovljena leta 1912. Imela je dva studia, v Tokiu in Kjotu; v prvem je producirala filme "nove šole" ali gendai geki, ki so temeljili na sodobni tematiki iz urbanega življenja, v drugem pa filme "stare šole" ali džidai geki, ki so obdelovali motive in junake (zlasti samuraje) iz fevdalnega obdobja. V najboljših časih, torej v 20. in 30. letih 20. stoletja, so pri Nikkatsuju producirali tudi po 14 filmov na mesec, večje umetniške ambicije pa so kazali filmi gendai geki oziroma "moderne drame", v katerih so se pojavljali tudi poskusi modernizacije oziroma "okcidentalizacije" japonskega filma. Pri Nikkatsuju so vse od 30. do 50. let minulega stoletja delali tudi trije veliki japonski klasiki, Kenji Mizoguchi, Mikio Naruse in Yasujiro Ozu.

Po 2. svetovni vojni so pri Nikkatsuju razvili žanr filmov o "jeznih mladeničih" in zlasti yakuza-eiga, gangstrski žanr, toda ta japonski "major" je postajal vse manj naklonjen vsakršnemu avtorskemu eksperimentiranju in radikalizmu. Seijun Suzuki je bil vse od leta 1956 pri Nikkatsuju zaposlen kot režiser B-filmov, večinoma yakuza-eiga, leta 1968 pa je dobil odpoved, češ da dela "nerazumljive" in "sramotne" filme, ki vrh tega prinašajo premalo denarja. Toda ta odpoved je prišla prav času, ko je študentski klub v Tokiu hotel organizirati retrospektivo Suzukijevih filmov, šef studia Hori pa je umaknil vse njegove filme iz distribucije. Suzukija je podprlo japonsko združenje režiserjev, on sam pa je družbo tožil in proces dobil, a je pri japonskih velikih studiih vseeno ostal na črnem seznamu in deset let ni dobil novega filma. Toda tudi Nikkatsu, ki je bil že nekaj časa v finančni krizi, je kmalu zatem, leta 1972, propadel.

Zunaj Japonske so Suzukijeve filme prvič predstavili leta 1984 na veliki retrospektivi v Pesaru, tej pa so nato - pogosto pod naslovom njegovega najbolj znanega filma Ožigosan za umor - sledile še številne druge v ZDA, na Japonskem in v Evropi. Jutri se prav s tem filmom začne Suzukijeva retrospektiva v Slovenski kinoteki, kjer bo prikazanih 20 njegovih filmov.

Prezir do žanrskih zapovedi

Ožigosan za umor (Koroshi no rakuin, 1967) je film noir, toda takšen, kakršnega dotlej ni poznala ne ameriška invencija tega žanra, kaj šele japonski film o jakuzah; ta njegova posebnost, če ne kar "ekscesnost", pa veliko dolguje prijemom, ki bolj spominjajo na evropski art film, kot so zgolj "kršitve" žanrskih konvencij. Čeprav se Suzuki - sam se je imel za obrtnika, ki mora narediti dva do tri filme na leto - verjetno ni kaj dosti zgledoval pri evropskih novovalovskih filmih: za njegov slog sta bolj zaslužna nespoštljivost do žanrske "sintakse" in njegov porogljivi humor. V filmu Ožigosan za umor nastopajo sami poklicni morilci različnih rangov, ki opravljajo naročene umore, pri čemer so lahko tudi drug drugemu tarče. V filmu je res veliko streljanja, toda ti prizori so tako umetelno režirani, da delujejo zdaj zagonetno zdaj komično, stripovsko, spektakularno, ingeniozno ali pa tudi povsem irealno.

Zločinska naročila vodijo protagonista Hanado od umora do umora, toda režijski prijemi s hitrimi rezi in iracionalnimi prehodi med prizori dosežejo, da dobi dogajanje skoraj sanjski pečat, ki je Hanado omejil na dva nagona: na nagon smrti (utelešen v poklicnem morilcu, ki sanja o tem, da bi bil najboljši) in seksualni nagon ("divja", "bestialna" spolnost med Hanado in njegovo ženo, toda prikazana na prav artističen način). Ko se, kot se za film noir spodobi, pojavi še femme fatale, bi se lahko razvil še tretji, torej erotični moment (torej ljubezen med poklicnim morilcem in poklicno morilko, ki bi morala drug drugega ubiti), če tudi femme fatale ne bi utrpela suzukijevskega zasuka in postala bolj usodna zase kot za glavnega junaka. Tega lahko uniči le njegov lastni sen o vrhunskem morilcu, o katerem ni vedel, da ima tudi realno eksistenco.