Črne, od teže snega skrivenčene veje kakšnega meter visokega drevesca in vitalnost mladih, zdravih zelenih iglic na koncu vej je bilo tisto, kar je tako razveselilo Liporaceja, enega od treh vrhunskih demonstratorjev bonsajske umetnosti na včeraj zaprti mednarodni razstavi bonsajev. S podobno strastjo je svoj "material" obdeloval tudi Britanec Tony Tickle, strokovnjak za domače, evropske vrste, predvsem za glog, tiso in bor. "Oh, poglejte tale bor, kakšne krasne feminilne linije ima," je med demonstracijo večkrat pohvalil senzualno plat svojega nastajajočega bonsaja, na katerem je demonstriral vsaj za začetnike razburljivo tehniko krivljenja "nepravilno" rastoče debele veje. Potem ko je v veji po dolgem izklesal režo in vanjo potisnil nekaj povezanih kovinskih palčk, jo je ovil z mokro cunjo, rafijo in žico in jo nato počasi, nekaj ur, s presledki, krivil v želeni položaj. Kevin Willson, mojster mrtvega lesa, se je medtem z električnim rezkalnikom posvečal meter in pol visoki ter nekaj stoletij stari oljki; iz Ticklovih in Liporacejevih opazk je bilo mogoče zaslutiti, da jima niso najbolj všeč Willsonove "nenaravne" tehnike rezkanja. Mojstri pač stavijo na svoje znanje in svoj slog...

Slovenija, obljubljena dežela bonsajistov

Že tradicionalna mednarodna bienalna razstava bonsajev v hotelu Mons je letos potekala v okviru letne konvencije Evropske bonsajske zveze (EBA) in Evropske suisekijske zveze (ESA); bonsaje namreč vedno spremljajo tudi suisekiji, naravno oblikovani kamni. Tudi tokrat je razstavo organiziralo še ne desetletno, a zelo dejavno društvo Slovenski bonsaj klub, katerega člani so na evropskih razstavah pobrali že vrsto nagrad. Društvo združuje okoli 40 ljubiteljev starodavne kitajske in japonske umetnosti gojenja drevesc v posodah (v japonščini pomeni bon posodo, saj pa rastlino, drevesce), vodi pa ga športni novinar na TV Slovenija Tomaž Kovšca, eden najboljših slovenskih bonsajistov in pobudnik in soustanovitelj društva.

"Liporace ima prav," se je strinjal. "V Sloveniji res premoremo vrhunski material, iz katerega je mogoče narediti vrhunske bonsaje." Če znaš, seveda. Dober bonsajist mora biti vsaj toliko kipar kot botanik in vrtnar. Odgovor na vprašanje, kaj je to "vrhunski material" in kako iz njega ustvariti bonsajsko umetnino, je kajpak tema za dolge razprave, na individualni ravni pa sad neizogibnih napak pri vzgoji bonsajev, ki se ne tako redko končajo z nočno moro vsakega bonsajista - z odmrtjem drevesa. "Vsekakor mora biti drevesce, iz katerega bomo vzgojili bonsaj, čim starejše, s čim bolj razgibano rastjo, brez ravnih, simetričnih linij in z lepo vidnimi koreninami, tako imenovanim nebarijem. Razmerje med širino in višino drevesca naj bi bilo ena proti šest," pojasnjuje Kovšča, ki l oblikuje kakšnih 50 ali 60 jamadorijev na leto (jamadori je izraz za drevo, vzeto iz narave). V svoji zbirki dokončanih bonsajev - dokončanih pogojno, saj bonsaj ni nikoli dokončan - premore le kakšnih deset drevesc. "Za več kot dvajset dreves je težko skrbeti," pove. Bonsaji namreč zahtevajo vsakodnevno skrb in orjaško potrpežljivost. Prav zato dosegajo astronomske cene: najlepši stanejo več tisoč evrov.

Od jamadorija do bonsaja mine veliko let

Ko bonsajist najde primerno drevesce - na visokogorskem pašniku, kjer ga grizljajo krave in lomi sneg, v gozdu ali v skritem kotu drevesnice, kamor običajno pospravijo najbolj krmežljave primerke - ga po pridobitvi dovoljenja lastnika čaka težaven izkop. Ohraniti mora predvsem čim več drobnih korenin. Drevesce je nato treba presaditi v prvo, trenažno posodo, kjer se na novo življenje in prvi oblikovalski poseg "pripravlja" vsaj dve leti. Do presaditve oblikovanega drevesca v bonsajsko posodo jih mine še nekaj; v sezoni skrajševanja korenin je namreč treba pustiti na miru oblikovanje, in nasprotno. V japonskih šolah bonsaja se zato učenci prvi dve leti učijo le o zalivanju in gnojenju, mi pove neki avstrijski vzgojitelj.

Ko beseda nanese na bonsaje, ki jih je mogoče dobiti v trgovskih centrih, pravi bonsajisti zamahnejo z roko: "Tisto ni nič." Subtropskih rastlin, ki jih ponujajo kot bonsaje, ni mogoče gojiti v centralno ogrevanih stanovanjih, zato kmalu žalostno propadejo. Tomaž Hafner, podpredsednik društva, ki je po poklicu zdravnik, se zaradi ponaredkov ne jezi. "Dobra stran teh cenenih 'bonsajev' je, da se ljudje ob njih ali po njih vendarle informirajo, kaj je bonsaj in kako ga je treba gojiti. Bori, gabri, hrasti, smreke, rešeljike… tudi v posodah rastejo seveda zunaj, ne v stanovanjih." Z nasmehom pove, da so ga bonsaji navdušili, ko je kot mulec gledal film Karate Kid.

Za Salvatoreja Liporaceja, ki se z bonsaji ukvarja že 30 let in od njih živi, je bonsajizem čudovit hobi, s katerim se, kot pravi, lahko ukvarja vsak, ki ima rad naravo.. Z njimi ga je pred dolgimi desetletji okužila zaročenka. "Podarila mi je knjigo o bonsajih in vrečko s semeni. Po šestih mesecih sem ugotovil, da tako veliko časa in potrpežljivosti, da bi gojil drevesa iz semen, pa vendarle nimam…" Na svojem malem balkonu v milanskem stanovanju je vsak dan zalival in negoval tudi po 30 bonsajev... Liporaceja vprašam, zakaj se tako malo žensk ukvarja z bonsaji. "Ne vem, me pa jezi," je vzrojil, "ženska duhovnost in ženski čut za lepo bi obogatila bonsajizem, tega nekateri bonsajski birokrati ne razumejo." Morebitni razlog Liporace vidi v tem, da ženske nekako ne marajo rezanja, še bolj pa v tem, da preprosto nimajo dovolj časa, da bi rekle: "Dragi, ti pospravi, jaz grem v klub oblikovat bonsaj…"

Kaj je najtežje in kaj najlepše pri gojenju bonsajev, vprašam Tomaža Kovšco: "Težko je najti primerno drevesce, še teže je s stokilogramsko koreninsko grudo na hrbtu pripešačiti v dolino… Pri samem oblikovanju so zlasti težke odločitve, katero vejo odrezati in katero pustiti. Najteže se je odločiti, kako oblikovati vrh." In kaj je najlepše? Tomažu Kovšci se razsvetli obraz: "Ko je drevo po letih dela že v posodi in si ga obrezal in ožičil, nastopijo najlepši trenutki. Takrat si končno lahko kipar. Z upogibanjem ožičenih vej in debla lahko poiščeš v drevesu lepoto in harmonijo…" In bonsaj postane umetnina, ob kateri lahko sanjaš, kot so zatrjevali mojstri bonsaja na konvenciji v Monsu. Liporace ob tem opozarja, da v bonsajsko umetnost vodita domišljija in ustvarjalnost, vendar le ob upoštevanju pravil. "Tako kot v življenju."