Nihče ni pričakoval, da bo slovenska reprezentanca na mini evropskem prvenstvu osvojila prvo mesto in se prebila na OI v Londonu. Vsem je bilo jasno, da je za slovenske fante nemogoče, da bi v manj kot enem tednu premagali tako Bolgarijo kot Srbijo in Italijo. Še toliko bolj zato, ker sta zaradi poškodb manjkala Alen Šket in Vid Jakopin, nepripravljen za igro pa je tudi Matevž Kamnik. Toda bolj kot končni izpad po skupinskem delu boli to, da slovenski fantje sploh niso poizkusili presenetiti. Če ne drugega bi lahko na igrišču vsaj uživali v merjenju moči z najboljšimi reprezentancami na svetu, tako pa so dajali vtis, kot da jim je vse skupaj povsem odveč. Kot da bi raje sezono končali že pred kvalifikacijami.
Turnir v Bolgariji je še enkrat več potrdil, da je nabor slovenskih vrhunskih igralcev zelo majhen. Kakor se poškoduje kateri od nosilcev, zanj menjave praktično ni. Izjema je le korektorski položaj, a še tu se Mitja Gasparini v reprezentančnem dresu ne more sprostiti do te mere, da bi lahko prikazal ves svoj talent. Največ zaledja ima slovenska reprezentanca na sprejemalskem položaju, kjer na svojo priložnost čakajo Jan Pokeršnik, Klemen Čebulj, Jan Planinc in tudi Jan Klobučar, ki pa jim primanjkuje izkušenj. Osrednji problem je blokerski položaj, saj sta v Sloveniji le Alen Pajenk in Matevž Kamnik primerljiva s svetovno konkurenco. Pri drugih je problem ali počasnost ali pa pomanjkanje višine.
Ker se je slovenska reprezentanca odpovedala nastopu v evropski ligi, jo naslednja preizkušnja čaka septembra v kvalifikacijah za nastop na evropskem prvenstvu. Problemov z uvrstitvijo na zaključni turnir, ki ga čez dobro leto skupno gostita Poljska in Danska, ne bi smelo biti, a kaj ko Slovenija v vmesnem času resnih preizkusov z najboljšimi ne bo imela.
