Debata se je preteklo sredo odvijala nekaj po polnoči, v kadilnici na dvorišču državnega zbora, v neposredni bližini sejne dvorane, v kateri je že drugo noč potekala spektakularno dolga in nujna seja odbora za finance in monetarno politiko. Poleg dolžine trajanja in ultra nujnosti je zasedanje premoglo tudi še nikdar doživet miks tem. Na primer. Odbor za finance je razpravljal o zakonu o navijačih. Poleg zakona o navijačih (oziroma policiji) ter zakona o dohodnini je bila pred odborniki predvsem naloga, da glasujejo o 312 amandmajih k zakonu o uravnoteženju javnih financ. Seja parlamentarnega odbora se je začela 7. maja ob 17.01 in bila prvič prekinjena 8. maja ob 03.21. Nekaj ur kasneje, točneje ob 9.00, so se odborniki ponovno sestali in sejanje potegnili do 04.13 9. maja. Udarniško. In brez dvoma že danes kultno. Vsaj za koalicijo.

Pokuhani

Ob 01.00, ko sem jih obiskal, torej že 9. maja, so bili z zakonom o uravnoteženju nekje na tretjini posla. "Ko bomo končali, to bo pa slejkoprej spet okoli pete zjutraj, se bom odpeljal domov k ženi. Včeraj sem prespal na kavču v poslanski pisarni, danes pač ne," je potarnal Matevž Frangež. Po dvajsetih urah amandmiranja še urica vožnje z avtom do Maribora?! Resda po nočno izpraznjeni avtocesti, pa vendar. Ali pač do Žirov. Jekleno. Državni zbor sicer ima službena stanovanja, vendar pa ne za tovrstne primere. Oddana so tistim, ki so zanje zaprosili na začetku mandata. Okoli trideset je takšnih. "Predsednik odbora se je pohvalil, da ima kondicijo, ker je maratonec, vendar pa sem mu moral odvrniti, da sem sam šprinter in da mi je takisto ne manjka," je spet navrgel Starman, bržkone v razpravi najbolj aktivni koalicijski poslanec, ki v družbi svojih pretežno mlajših in od ambicij prekipevajočih kolegov figurira kot zadržan starejši maček sporadičnih stranskih pripomb. Če videno ni varalo, se solidno razumeta prav s Frangežem. Kompleten koalicijski pol je držal predsedujoči mag. Andrej Šircelj iz SDS, opozicijo so pa pretežno zastopali Frangež, Renata Bruskole ter mag. Alenka Bratušek, Jankovićevi prodornici podobno stvarnih ekonomističnih pogledov na zadeve. Čeravno iz različnih si strank in v norem nočnem položaju, je četvorka dajala vtis marljivih sošolcev, ki ne izgubljajo koncentracije, ampak se kot utrjeni sestankovalci brez odvečnih emocij prebijajo skozi materijo. Sodeč po številu izpraznjenih skodelic poleg termos aparata s kavo niti niso veliki kavopivci, kadilska sekcija je bila prav tako v manjšini. Jah, če bi se tak sestanek dogajal pred tridesetimi leti, bi bilo ozračje povsem drugačno.

Pogled na odbornike je vseeno dajal vedeti, da se ljudje cmarijo kot v kakem kupeju, čeravno prav omenjena dvorana velja za eno manj zadušljivih in za dolgotrajno zasedanje bolj primernih prostorov. Kravate so bile, razumljivo, že razrahljane, zgornji gumbi odpeti, sakoji obešeni na naslonjala stolov, na obrazih (predvsem mož) pa je bilo zaznati tudi že prve znake zariplosti. Človek se na takem zasedanju slejkoprej pokuha. Ob dotični uri (torej ob enih ponoči) se je za zunanjega opazovalca naloga zdela nemogoča. Primerljivo s tem, ko da bi moral nekdo v eni noči preštudirati tisoč strani. No, ne povsem primerljivo s tem. Tistih tisoč strani si, v kolikor te zjutraj čaka kak preizkus znanja, velja tudi zapomniti, medtem ko je šlo pri zasedanju odbora zgolj za to, da se po tekočem traku sprejemajo amandmaji. Vpogled v magnetogram prikazuje nize s po dvajsetimi amandmaji, ki so se sprejemali brez prekinitve. Dogajanje je bilo torej še najbolj primerljivo z znano anekdoto, ko je legendarni menedžer Džarovski svojemu pomočniku naročil, da vso noč po hotelskem parkirišču vozi avto, ki ga je hotel naslednji dan prodati, je pa kilometrski števec pred tem preveč odvil nazaj in je bilo treba njegovo stanje spet spraviti na raven nekih verodostojnih številk.

Andrej Šircelj, predsednik parlamentarnega odbora, ki je sejo vodil in je v dveh dneh in nočeh na Tomšičevi bržkone odsedel največjo minutažo, je z odmerjeno treznostjo pilota obračal venomer iste besede: "Glasujemo. Ugotavljam, da je amandma sprejet." Ali pač zavrnjen. V kolikor je šlo za amandma opozicije. Ki pa ni bila pretirano nagajiva. Bojda so se domenili, da ne bodo zlobni. No, 9. maja ob 02.17 se je po pričevanju odbornice PS Renate Bruskole, ki je, kot pravi, tedaj nalašč pogledala na uro, zadeva zaustavila za eno uro. Razprava je nanesla na borčevske in druge posebne pokojnine, izrečena pa je bila tudi teza o tem, da vlada, ki je nekaj mesecev prej zminirala pokojninsko reformo Pahorjeve vlade, poskuša skozi stranska vrata in sredi noči pretihotapiti svojo "malo pokojninsko reformo". Kar je dr. Černak Megličeva iz SD v maniri izkušenke označila kot "škakljivo" potezo. Po enourni razpravi je glasovalni tempo spet ujel standardno hitrost in spet so začeli padati nizi s po 15 zapored izglasovanimi amandmaji.

Hišniki

Poleg že omenjenih je največjo agilnost ves čas zasedanja kazala Alenka Bratušek iz Pozitivne Slovenije. Med drugim je bila šest let direktorica direktorata za proračun in je, kot pravi, na tako hude napore oziroma celonočne seje navajena. Ob tem velja poudariti, da se v primeru poslanske službe tovrstno delo ne šteje kot nadure, temveč kot redno delo, iz česar izhaja, da ni v poslanskem življenju dejansko nič izrednega. Zagrizena sestankovalka. Ko je začutila potrebo, da si pretegne noge, tega ni šla naredit s sprehodom ven na dvorišče, temveč je par korakov postorila okoli sejne mize. Ima tudi zanimiv tik. Ko govori, si z roko stalno odpravlja nevidno tanek las, ki naj bi padal preko čela. Popoldne naslednjega dne, ko so bili amandmaji pod streho, je priznala, da se je po vsega skupaj osmih urah spanja v dveh dneh loteva utrujenost. "Nismo taki, da bi hoteli za vsako ceno nagajati. Fizične krize med zasedanjem ni bilo, se mi pa ne zdi prav, da se dela na tak način. Časa za pripravo ni bilo. Amandma za mini pokojninsko reformo smo dobili na mizo med sejo. Že na seji sem izračunala, da spreminjamo 45 zakonov, in da bi, če bi si za vsak zakon vzeli eno uro, to naneslo cela dva dni. Pa bi bilo še to premalo. Razmišljali smo tudi o obstrukciji, vendar pa bi s tem zamudili priložnost, da povemo svoje. Včeraj je bila razprava absolutno vsebinska. Povedali smo vse, kar smo menili, da je narobe, nismo pa dobili veliko odgovorov. V vsakem primeru se tako, da na 260 členov zakona podaš 321 amandmajev, ne da narediti dober zakon. Pravno pravilno bi bilo, da bi se vsak zakon spreminjalo posebej. Še nikdar se tudi ni zgodilo, da bi o porodniških nadomestilih odločal odbor za finance."

Naj za konec omenimo še, da je dvonočno sejanje bržkone najbolj prizadelo hišnike. Da, hišnike. Poznamo jih vsi. To so ljudje, ki skrbijo za stavbe, oziroma osebki, ki so na primer v osnovnih šolah nemalokrat desna roka direktorja ali ravnatelja. Tudi tako, da figurirajo kot njegov "policist", represivni organ, ki je na primer zadolžen za to, da nadzoruje, kdo od otrok ni preobut v copate, kdo ima v torbi skrito kakšno hladno orožje in še bi se dalo naštevati. Praviloma so to nadvse zvesti ljudje. Do katerih pa družbene spremembe niso pokazale nikakršne milosti. Marsikdo izmed njih je namreč živel v hišniškem stanovanju, ki so bila praviloma v pritličjih stavb. Vendar pa so bili ta stanovanja pri tako imenovanem Jazbinškovem zakonu izvzeta. Medtem ko je pretežni del državljanov s stanovanjsko pravico lahko odkupoval stanovanja za bagatelne vsote, hišnikom to ni bilo omogočeno. Krivico je poskusila popraviti novela zakona iz leta 2011, ki je v novih okoliščinah predvidela, da država hišnikom končno pomaga, deloma z denarno pomočjo pri kupnini, deloma pa z obveznicami. No, veselje hišnikov je bilo kratkotrajno. Zakon o uravnoteženju proračuna oziroma maratonska nujna seja odbora za finance je med drugim ukinila tudi to možnost. Mimogrede. Čez noč. Do nadaljnjega. Gre za šestdeset stanovanj.