Medtem ko je EU med pristopnimi pogoji za nove članice postavljala v ospredje bolj ali manj uveljavljeno demokracijo, pa sama kot politična skupnost še zdaleč ni izpolnjevala tega kriterija. Ta politična tvorba najnovejše politične zgodovine Evrope je namreč nastajala zahvaljujoč političnim elitam, torej kot posledica nedemokratičnih procesov, za katerimi so stali proevropsko usmerjeni nacionalni politiki, »evrokrati« ter intelektualni »mandarini«, ki so v ta namen proizvajali številne strokovne (mednarodnopravne, ekonomske, monetarne, politološke in druge) podlage. To je bilo zagotovo razumljivo za začetno fazo življenja EU, vendar postaja to danes, v njenem »odraslem« stadiju, ne le moteče, temveč tudi eksistencialno vprašanje.
Strukturna kriza EU
Veliki in zgodovinski dosežek EU, to je mir, ki ga Evropa v svoji predhodni zgodovini sploh ni poznala, sedaj pa ga uživa že dobrih šest desetletij, ne zadostuje, ker se čedalje bolj razrašča nezadovoljstvo evropskih državljanov in premosorazmerno z njim poglablja aktualna gospodarska kriza. To se posebej radikalizira v njihovem odnosu do obstoječe evropske integracije, ki je napovedovala in programirala ne le ohranjanje zavidljivega življenjskega standarda in socialnih pravic v primerjavi s preostalim svetom, temveč tudi njegovo presežno nadaljevanje.
Danes se EU sooča s kompleksno strukturno krizo, ki vključuje dve medsebojno prepletajoči se strani medalje: politično in ekonomsko. Simptomi obeh spremljajo EU že vrsto let. Za politično krizo, ki je nastopila še pred globalno gospodarsko krizo, kakršne svet ni poznal po prvi iz tridesetih let prejšnjega stoletja, lahko določimo leto 2005, ko so državljani dveh vplivnih držav in ustanoviteljic EU (Francije in Nizozemske) izrekli "ne" predlagani ustavni pogodbi.
Od tega leta naprej bi za EU lahko mirno rekli, da si ni opomogla, čeprav bi si morda lahko, če bi ji zgodovina dala na voljo več časa, tako pa se je potem zgodilo še leto 2008 in z njo omenjena katastrofalna gospodarska (finančna) kriza, ki skupaj s politično predstavlja nevarno in eksplozivno zmes. Pojav skrajnih nacionalističnih in ksenofobnih političnih strank in gibanj v ključnih članicah EU, katerih vpliv se seli tudi v kolesje še včeraj zmernih političnih strank, je eden od znakov, ki ne napovedujejo nič dobrega tej najnovejši zgodovinski inkarnaciji evropske politične skupnosti.
Intelektualne refleksije o EU najbolje ponazarjajo omenjene trende oziroma probleme, pred katerimi se je ta znašla. Še leta 2004 je v svetu ugledni ameriški ekonomist Jeremy Rifkin izdal knjigo z naslovom "Evropske sanje" s prepričanjem, da Evropa (EU) odpira nove horizonte in upanja človeštva ter da z njimi prevzema mesto, ki so ga dobro stoletje in več zavzemale Združene države Amerike ("ameriško stoletje") oziroma njihove "sanje".
Samo leto pozneje je drug prav tako ugledni britanski ekspert za mednarodne odnose Mark Leonard objavil knjigo s podobnim presežnim naslovom "Zakaj bo Evropa v 21. stoletju vodilna sila?". Leonard je imel za največji dosežek EU to, da je ta "nacionalnim demokracijam" posodila glas v svetu, brez česar bi bil ta brez vsakršne teže in ne bi mogel vplivati na globalne odločitve. To se mu je zdelo še posebej pomembno za male države, ki bi se v globalnem prostoru enostavno izgubile oziroma bi se jih povsem prezrlo.
Reinvencija Evrope
Danes poskušata oba avtorja pozabiti na njune pretirane ocene EU kot zgleda in modela za ves svet, ki so končale enako kot nekdanje napovedi ameriškega politologa Francisa Fukuyame o "koncu zgodovine" po razpadu blokovske delitve sveta. Drugi avtor, Mark Leonard, je postal medtem bolj realističen pri svojih presojah nadaljnjega razvoja EU. V razdelanih štirih scenarijih "reinvencije" Evrope mu je najbližja napoved o bližajočem se kolapsu oziroma evoluciji političnega sistema EU v štirih smereh: "asimetrične integracije", "manjšega, vendar integriranega evrskega območja", politične zveze, do katere bi prišlo s spreminjanjem dosedanjih pogodb, ali pa "sporazuma med državami članicami, ki bi prevzele vlogo avantgarde".
Madžarskega politologa Ferenca Mislivetza, ki je podrobneje analiziral dileme, pred katerimi stoji EU, ne prepriča noben od omenjenih štirih scenarijev, ki praktično nadaljujejo z dosedanjo neproduktivno prakso postavljanja evropske politične arhitekture od zgoraj in opirajoč se na elito. Njegova skepsa se opira na dve poglavitni oviri: na pomanjkljivo demokratično legitimnost in na kritični manko zaupanja evropskih državljanov v transnacionalno politično odločanje. Zastavlja se resno in upravičeno vprašanje, ali so evropske politične elite zaradi svojih ekonomskih, finančnih in političnih interesov sploh usposobljene za transnacionalno odločanje in vodenje.
Rekonstrukcija oziroma reinvencija EU, če hoče iziti iz današnje globoke politične in gospodarske krize, se zato skriva v aktiviranju nove politične imaginacije, ki jo sestavljajo nov koncept in vizija demokracije, prepričljiv(ejš)a zamisel o zagotavljanju blagostanja in dostojanstva evropskih državljanov, ki bi jih bilo treba opreti na ustrezne ekonomske, socialne in normativno-institucionalne podlage demokracije.
Kje je evropski demos?
Ta pot seveda še zdaleč ni premočrtna, prej negotova in povezana s številnimi (novimi in starimi) tveganji. V tem pogledu je vsekakor treba biti real(istič)en in si naliti čistega vina. Kako na primer implementirati demokracijo na nadnacionalni ravni, ko ta praktično šepa tudi na nacionalni ravni, se pravi v večini članic EU? Demokracija na evropski ravni bi seveda zahtevala obstoj ali vsaj empirično prepoznavno nastajanje evropskega demosa, o katerem pa ni kakšnih prepričljivih ne socioloških in ne politoloških zagotovil. Prav tako ni potrebnega konsenza na nadnacionalni ravni o tem, kaj bi (bo) lahko predstavljalo "evropsko skupno/javno dobro" in kaj prakticirajočo solidarnost na evropski ravni.
Tri desetletja dolgo lomastenje institucionaliziranega neoliberalizma v evropskem in globalnem političnem prostoru je imelo za posledico v najboljšem primeru marginalizacijo javnega prostora in v najslabšem njegovo opustošenje. Neoliberalizem je v bistvu politična doktrina, ki je prinesla in še prinaša minimalistično pojmovanje javnosti in demokracije. S padcem berlinskega zidu se stare in tudi nove vzpostavljene tržne ekonomije, zahvaljujoč spremenjenemu geopolitičnemu kontekstu in diktatom "centra" nad "(pol)periferijo", niso mogle upreti skušnjavi po njihovi mutaciji v tržne družbe z vsemi neposrednimi in kolateralnimi posledicami, ki jih je ta prinesla: ekonomskim social-darvinizmom v smislu enormnega povečevanja neenakosti in izgonom demokracije tako iz ekonomskega kot tudi družbenega prostora.
Demoni evropske zgodovine
Štiri leta trajajoča finančna kriza je še dodatno prispevala k temu, da se je na demokracijo "pozabilo" tako na nacionalni kot tudi evropski ravni. Novi vladi v Italiji in Grčiji, ki ju vodijo in sestavljajo "apolitični tehnokrati", lahko sicer do določene mere omejita korupcijo in klientelizem, vendar je pri tem treba ohraniti določeno mero skepticizma, ker potegne "apolitičnost" s seboj na začetku marginalizacijo in v končni posledici tudi eliminacijo demokracije. To, da bosta manko ali izbris demokracije obratno prispevala k temu, da bo na drugi strani "več" demokracije na evropski ravni, pa je iluzija, ki se v dosedanji evropski zgodovini ni obnesla, prej nasprotno.
Za vladavino tehnokracije seveda velja nasprotni "zakon": njeno utrjevanje na nacionalni ravni pomeni posledično tudi njeno "selitev" na evropsko raven in s tem nadaljnje usihanje njene demokratične legitimnosti ter stopnjevano povečevanje demokratičnega deficita. To je bila v evropski zgodovini ničkolikokrat izpričana priložnost za skrajno nacionalistično oziroma ksenofobno politiko.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da tako tehnokrati kot populisti ali skrajni nacionalisti uporabljajo politiko strahu (zastraševanja) za utrjevanje svojih privilegijev in moči. Zato moramo dati prav nemškemu mislecu in zagovorniku evropskega projekta Jürgenu Habermasu, da za njegovo preživetje ne zadostuje več samo zagotavljanje miru ("miroljubna koeksistenca"), ki sam kot tak ne more zaustaviti ponovnega pohoda že videnih demonov iz evropske zgodovine. Žrtvovanje demokracije pod pretvezo, da je to najhitrejša bližnjica za izhod iz krize, je nevarno slepilo, ki bi ga utegnili evropski narodi drago in morda celo krvavo plačati, če bi se dokončno odločili za tako pot.
