Njihovi pripadniki se ne razlikujejo niti po premoženjskem stanju, čeprav se njihov odnos do premoženja v niansah razlikuje; prva razlika se kaže že v tem, kako so v postopku privatizacije ali znotraj mreže korupcije do njega sploh prišli. Novi madžarski kapitalizem, skupaj z multinacionalnimi podjetji, je zgrajen na živi strukturi gospodarstva v senci realno delujočega socializma; tako je trajno nevralgična točka razvoja družbe postalo dejstvo, da so uvid v skrivno mrežo gospodarstva v senci imeli in jo v svojo korist uporabljali le tisti, ki so bili usmerjevalci in koristniki mreže že v času partijske države. Ni naključje, da 67 odstotkov najbogatejših in najvplivnejših državljanov Madžarske oziroma elite in zgornjega srednjega razreda izvira iz nomenklature partijske države. Madžarska se dejansko razlikuje od vseh drugih postkomunističnih držav - tolikšnega gospodarstva v senci drugod ni bilo. Tudi po stopnji regresije se razlikuje od ostalih. Poljaki so se sicer ponašali s trgovino v senci, ne pa s proizvodnjo v senci.
Ilegalna podjetniška zavest
Kar je z vidika možnosti modernizacije svojčas veljalo za prednost, se je do danes spremenilo v pomanjkljivost. Če hočete uspešno državo, ne morete ohranjati razlik v kvaliteti med javnim in zasebnim. Enako velika je razlika med državnim razsipništvom in osebnim pomanjkanjem. Lastniki gospodarstva v senci bi morali to svoje gospodarstvo v senci legalizirati. Kar pomeni, da bi morali investirati in s tem sprejeti tveganje in odgovornost. Ob gradnji zasebnih imperijev bi morali zgraditi cesto, bolnišnico, kanalizacijo, organizirati bi morali poklicno in jezikovno izobraževanje, ustvariti primerno razmerje med ceno in storitvijo in za storitve izstaviti račun, ponovno zgraditi državni aparat, ponovno vzpostaviti zdravstvo, ki je na meji kriminala, tudi umazane vlake, tramvaje, avtobuse, postaje, ulice, trge, stranišča bi moral vsak dan nekdo počistiti, predvsem pa bi morali ukiniti ustanove, ki napajajo sistem korupcije, in opraviti dolžnosti, sprejete s pristopom k EU in Natu. Z eno besedo: storiti bi morali vse, kar zahteva splošno dobro oziroma zaključek procesa modernizacije.
Gotovo obstajajo taki, ki se nagibajo k temu, a so danes komajda opazni. Bolj opazno je, da si lastniški krogi, ne glede na strankarsko pripadnost, prizadevajo za gospodarstvo, ki ne bo zgrajeno na svobodni konkurenci. Nočejo se odreči privilegiju stalnega in sistematičnega ropanja države. Prav na tem stoji in pade vprašanje splošnega družbenega napredka. Če bi se mu namreč odrekli, bi se s tem odpovedali obdobju primarne akumulacije kapitala in svoje premoženje bi lahko plemenitili le še z zmernimi donosi sorazmerno z investicijami. Tega pa seveda ne morejo narediti, ker imajo ilegalno podjetniško zavest, ki je znotraj koruptivne mreže zagotovljenega državnega naročanja izbrisala tveganje. Več kot šestdeset odstotkov madžarskih podjetnikov dela po naročilu države, kar v dobesednem prevodu pomeni, da niso vpeti v svetovno gospodarstvo, ampak v koruptivno mrežo. Njihovo nemo argumentiranje pa je vseeno dobro razumljivo. V nasprotju z urejenim kapitalizmom oziroma globalnim pretokom kapitala niti z ropanjem države nimajo možnosti. S svojimi poslovnimi izkušnjami onkraj meja države nimajo kaj početi. Bojijo se. Njihove latovščine ni mogoče prevesti v tuje jezike. V škodo države in najrevnejših ilegalno nakopičen kapital v dobršni meri ni aktiven kapital. Očitno je, da nočejo demokracije, ki je svobodno povezovanje svobodnih posameznikov. Če obstaja zgolj taka demokracija, potem demokracije nočejo.
Velikodušni volilci
Stranke pri oblikovanju lastne strategije sledijo razlikam odnosa do premoženja, še več, temu primerno skrivajo karte med sabo, toda s svojim specialnim znanjem niso v korist splošnemu dobremu, ampak se vzajemno izsiljujejo. Kar ne prispeva k demokratični transparentnosti življenja države. Po tihem se celo dogovorijo, do kod se bodo razkrinkali in izsiljevali drug drugega. Ne gre za to, da bi s tem izigrali volilce, prav nasprotno: tudi volilci želijo prav takšno šibko državo in prav takšne stranke. Tudi oni nočejo obelodaniti, kdaj in kako je kdo prišel do premoženja, v kakšni ilegalni mreži ga oplaja, kako se izogiba plačevanju davkov, ne plačuje zdravstvenega zavarovanja in kje skriva dobiček. Tudi volilci nočejo poznati svoje preteklosti, nočejo na primer vedeti, kdo je ali ni delal za nekdanjo obveščevalno službo, kakšne podatke je kdo nakopičil in kaj z njimi počne. Kot rezultat te raznorodne moralne velikodušnosti mora tretjina madžarskih državljanov s svojimi davki vzdrževati drugi dve tretjini. Kar seveda ne gre. Dela milijon državljanov manj, kot bi jih moralo delati. Kar je seveda zgolj statistični podatek, saj ti državljani delajo dvanajst ali štirinajst ur dnevno kot živali, le da niso prijavljeni. K temu je treba prišteti še približno osemsto tisoč invalidsko upokojenih državljanov. V seštevku to pomeni, da bi morala splošno zdravstveno zavarovanje financirati četrtina delazmožne populacije. In kot da bi bil dolg podjetij pri plačevanju prispevkov zaposlenih hote tako velik, da ga davčni organ ne more izterjati. Če bi ga izterjal, bi se gospodarstvo sesulo. Ne gre za to, da stranke ne bi poznale teh številk, le rezultatov svoje nadzorne vloge nočejo razgrniti pred javnostjo. Menda zato, da ne bi drezale v skrivno življenje svojih volilcev. Družba je dejanska gibanja demografskih in gospodarskih kazalcev tako spretno zavila v skrivnost, da ni skriven samo sistem goljufij, ampak so skrivni celo rezultati.
Skrivno in javno življenje
Ne spomnim se, da bi se v zadnjih dvajsetih letih kdo na glas opredelil do teh podatkov. Da bi brez vsakršne retorike rekel, dragi sodržavljani, zavedajte se, da se je lastniška struktura v teh dvajsetih letih spremenila. Število gospodarskih subjektov konstantno narašča, pri čemer se število zasebnih podjetnikov bliža dvema milijonoma, medtem ko število javnih ustanov konstantno upada. Stečajnih postopkov je malo. Število likvidacijskih postopkov narašča le v finančni in zavarovalniški dejavnosti ter na nepremičninskem trgu oziroma pošteno sledi globalnim značilnostim finančne krize. Indeks realnega zaslužka na osebo je v zadnjih dvajsetih letih bistveno narasel, medtem ko je indeks realnega prihodka na osebo le nekoliko narasel; ob tem pa je znatno narasel tudi indeks porabe na osebo. Če bi kdorkoli vzel podatke iz predala ali iz svoje cenjene zavesti, bi se spremenila akustika pritoževanj in obtoževanj, ki služijo zgolj prikrivanju. A le zakaj bi to hotel? Raje bo ostal v kritju. Naj ima javno in skrivno življenje in naj med obema ne bo preglednega stika. V minulih dvajsetih letih je nastalo ogromno zasebno premoženje, pravi industrijski, trgovski, kmetijski, finančni in, ne pozabimo, cerkveni imperiji. Bogatenje pa je v veliko skromnejši, čeprav množični obliki pustilo močno sled tudi v mestih in v še skromnejših oblikah tudi v srečnejših regijah države in celo v vaseh. V budimpeštanskih okrožjih na hribu in v primestnih občinah so v zadnjih dvajsetih letih zrasli vile, gosposka bivališča, dvorci z urejenimi vrtovi, ki jih pred radovednimi pogledi varuje kamnito obzidje, varovane stanovanjske soseske s pripadajočimi jezeri, plavalnimi bazeni, neredko celo z malo zasebno vojsko za varovanje, z razpoložljivimi teniškimi igrišči, konjušnicami, klinikami, zasebnimi šolami, restavracijami in nakupovalnimi centri do koder seže pogled.
Vse to moramo prišteti k materialni rasti narodove blaginje in pomembnemu povečanju narodovega premoženja. Tudi ko v širni dalji ne najdemo nikogar, ki si ne bi želel še lepšega in še večjega. In ko se spustimo na za stopnjo skromnejšo raven, še vedno ne moremo mimo opažanj, da se je povečalo število stanovanj, da se je povečalo število sob in kopalnic, da sta se izboljšali kakovost in opremljenost stanovanj. Skoraj vsako gospodinjstvo ima avtomobil. Država ima dva milijona več naročnikov mobilnih telefonov kot prebivalcev. Skoraj vsako gospodinjstvo ima stacionarni telefon, in vendar je tri četrtine telefonskih pogovorov opravljenih v mobilnih omrežjih. Število naročnikov interneta se je v letu dni povečalo za pol milijona, v lanskem prvem četrtletju jih je bilo tako skoraj tri milijone. Narod pa se ni razvil samo materialno, ampak tudi duhovno: število oseb z visoko izobrazbo se je za dvakrat povečalo.
Zadnji podatek, ki izstopa iz množice pozitivnih podatkov, daje nekaj razloga za upanje, da bo madžarska družba v skrivni vročici nagona po preživetju in že javni anarhiji, v kateri deluje, nekega dne prepoznala ovire pri modernizacijskih prizadevanjih, ki jih je sama postavila, in če bo njeno prebivalstvo dovolj izobraženo, svetovljansko, samostojno, močno, premožno in odgovorno, vendarle spremenila svoj samouničevalni kurz.
Prevedla Gabriella Gaál
Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012
