Nova podoba še ni nobeno zagotovilo, da se bo spremenila tudi vsebina. Lahko se nova oblast še tako šopiri v svojih prizadevanjih za dobrobit te države, vsebinsko še vedno ostaja enaka vsem prejšnjim z enostavnim sporočilom: mi smo odrešeniki. Mi smo tisti, ki vas bomo prepeljali na svetla pota. Mi smo edini, ki smo vredni zaupanja. Če ste proti nam, ste proti državi kot taki. Če nas napadate, ste navadni anarhisti, nevredni gostoljubja te države. Skratka misli, ki jih poslušamo že zadnjih petdeset let.

Resda je fino, da so na nacionalki končno poštimali luči in voditeljice ter voditelji ne izgledajo več, kot da bi gostovali na nekem tretjem kanalu zakrpatske tv-mreže, in res je tudi, da se nam zdi Manica Janežič Ambrožič celo seksi, ampak vse ostalo se je ustavilo v prejšnjem tisočletju. Že grafika je eno skrpucalo iz časov Obzornikov sredi osemdesetih prejšnjega stoletja, še bolj za časom pa so na primer vsi tisti, ki se v živo javljajo s terena. Brez stila in koncepta. Prvakinja je novinarka, ki se je javljala našemljena v suknjič s kačjim vzorcem. En ACID stil sedemdesetih.

In vsebinsko sta osrednji informativni oddaji na nacionalki res ostali v sedemdesetih. V tistih časih, ko se je vedelo, kaj se sme in kaj se ne sme. Kaj se lahko pokaže in kaj ne. Takrat so bili prepovedani cerkveni zvoniki, zdaj je prepovedana kakršnakoli kritična beseda na račun predsednika vlade. Sam si lahko izbira, kdaj bo nastopil, kje bo nastopil in kdo mu bo postavljal vprašanja. Zato ni bilo šans, da bi ga v četrtek zvečer videli v tisti smešni izdaji Pogledov Slovenije s trga nasproti parlamenta. Medtem ko so vsi ostali predsedniki parlamentarnih strank pristali na bizarno stanje sredi parkirišča, je šef stranke SDS tja poslal enega od svojih vojakov. Če je bil namen eksperimentalnih Pogledov pokazati, kako se vrhovni oblastniki znajo spustiti med ljudi oziroma parkirane avtomobile, potem je bil izplen naslednji: v duhu varčevalnih ukrepov nacionalka ne potrebuje več studiev. Enostavno se preseli na ceste in trge. Gre med ljudi. Gre sicer tja, kjer so dopoldan eni čudaki še naprej brali Cankarjeve Hlapce in še večji čudaki z nakupovalnimi vozički uprizorili ravs s policisti. Eden je bil celo popraskan. Te simbolne praske so močnejše od granitnih kock v oknih. So napoved, da bo tekla kri. Da se je treba za stvar boriti.

In ves teden se je pred kamerami nacionalke za svojo stvar boril Borut Pahor. Tam sredi parkirišča je bil njegov osnovni cilj jasen: dragi moji novi oblastniki, dajte mi že enkrat nameniti besedico pohvale za tisto, kar sem počel tri leta. Dajte mi že enkrat priznati, da nisem kriv za stanje, v katerem smo zdaj. Dajte, prosim, že enkrat razumeti, da se borim za dobro te države in pika. Še bolj emocionalno in prizadeto je te osnovne misli recitiral Rosviti Pesek v Odmevih. Tisto stanje za okroglo mizo je res bedno. Kot lipovi bogovi se gostje zacementirajo pred modrim ozadjem, ne vedo točno, kaj bi počeli z rokami, še manj, kam bi usmerili svoj pogled in kam bi skrili pripravljene zapiske. Zato na koncu pristanjo pri kopici floskul tipa Evropa dveh hitrosti, pa nemško-francoski vlak, pa da Evropa že dolgo ni bila toliko časa v miru, da mora iti Slovenija naprej in kar je še tega brezvsebinskega smetja. Bolj so seveda potem zanimivi lapsusi. Na primer ta, ko Pahor govori, da smo Evropejci živeli nad svojim standardom. Totalni nesmisel, ki se dobro sliši, v bistvu pa meša hruške in jabolka. Še bolj pa izjava, da je kriza Evropo pričakala nepripravljena. Seveda je šlo za spodrsljaj, ki pa je več kot pomenljiv. Kriza se namreč s takimi izjavami pozicionira kot permanento stanje. Kot nekaj, kar se mora pripraviti na prihod gostov.

Grki so že v dnevni sobi, mi vsi v sprejemnici. Grki že sedijo za krizno mizo in glodajo kosti, mi se pripravljamo, da nas sprejmejo skozi stranska vrata. Ta diskurz, ki ves čas straši, ima en sam namen. Skupinsko oblastniško katarzo. Politiki, ki so nas vodili kot svetilniki v raj, so ugotovili, da smo preveč grešili in nas zato čaka pekel. Reši nas lahko le priznanje, da smo krivi, malo samobičanja in klofutanja. Potem pa ponižno trkanje na vrata evropskega dvora. Da pridemo noter direktno s kmečkih gruntov, pa četudi bomo le stregli pri mizi ali odnašali umazane krožnike. Pomembno je, da bomo tam. Na evropski grajski požrtiji. In fasali kakšno sliko, ki jo bomo kazali zanamcem. Zato se jasno vsem tako mudi. Da nas slučajno v tem kdo ne prehiti. Da prvi pokažemo, kako smo vredni evropske milosti. In brez milosti do tistih, ki dvomijo. Zanje je Jožef Jerovšek tako ali tako ugotovil, da so navadni anarhisti, ki jih je treba izobčiti. Nagnati iz parlamenta na parkirišče…