Gustav Klimt (1862-1918) je sinonim za modernizem s preloma v 20. stoletje, obdobja belle époque, ki napaja človeško domišljijo do današnjih dni. Klimt in sodobniki, Josef Hoffmann, Otto Wagner, Josef Maria Olbrich, Egon Schile, Oscar Kokoschka..., so pomembno zaznamovali čas okoli leta 1900, sledove njihove umetnosti najdemo povsod po Dunaju.

Z dvema milijonoma prebivalcev je bil Dunaj tedaj četrto največje mesto v Evropi, v njem sta cveteli kultura in umetnost, daleč naokrog sta sloveli njegova umetniška kreativnost in intelektualna moč. Tradicionalno cesarsko mesto se je spotikalo ob nastajajoči modernizem, z osupljivo sproščenostjo so nastajali novi umetniški tokovi, ki so se drzno zaletavali ob hipokrizijo in uglajenost dunajske visoke družbe.

Iz tega laboratorija se je izcimila Klimtova svojevrstna umetnost, razpeta med prekipevajoče življenje in zavedanje prisotnosti smrti. Sprejemali so jo povečini z navdušenjem in ga slavili kot najljubšega portretista dunajskih dam, občasno se je zapletel v kak škandal, ki je odmeval po mestu, recimo ko je moral umakniti svoje "dekadentne" slike za stavbo dunajske univerze. Viktorijanski duh dvora ga ni priznaval in čeprav mu je cesar Franz Jožef pripel medaljo za zasluge, je trikrat zavrnil njegovo imenovanje za profesorja na umetniški Akademiji. Zadeva je šla tako daleč, da je s prijatelji leta 1897 ustanovil Secesijo in postal njen prvi predsednik.

Kdo je bil hudomušni kodrolasec svetlega pogleda, z dekliškim nosom, družabni veseljak in melanholični ljubitelj narave, "odštekanec" svojega časa, ki se nikdar ni portretiral in je zase rad dejal, da je popolnoma nezanimiv človek? Menda pa si je bil - z ljubljeno Emilie - model za svojo najslavnejšo in najdražjo sliko Poljub. Ko jo je naslikal, mu je bilo 45 let in je še vedno živel z materjo in dvema neporočenima sestrama. Spoštljivo meščansko fasado je vzdrževal vse življenje, za njo pa je skrival svoj divji seksualni apetit. Ljubice si je ponavadi našel med ljubkimi modeli, z nekaterimi je imel tudi otroke, vsi niso dolgo živeli. Vsaj šest jih je priznal, trem fantkom je dal ime po sebi, Gustav. Dokler so živeli, jih je tudi vzdrževal...

Prav Klimtov slavni Poljub izžareva avtorjevo neverjetno erotičnost: oblika objetega para je falična, slika je slavna predvsem zaradi nežne ženske figure, ki se utaplja v zlatem razkošju ljubimčevega ogrinjala. Geometrijska barvitost oblačila nakazuje Klimtovo abstraktno fazo, izraženo zlasti v njegovem tako imenovanem zlatem stilu, ki ga je povzel po občudovanih mozaikih v Ravenni. Ne gre zgolj za strast in senzualnost, ampak za nežno predanost ljubeče se dvojice. Ženska na sliki ni objekt ljubezni, nekakšna oddaljena femme fatale, po katerih Klimt slovi, ampak glavna oseba prizora.

Nedvomno je Gustav Klimt rad slikal ženske. Gledalec njegovih slik je nenehno ujet v njihovo skrivnostno odmaknjeno lepoto in ji očaran slepo sledi. "Vsa umetnost je erotična," je razposajeno razglašal Adolf Loos mnogo pred izbruhom ekspresionizma in nadrealizma, ki sta odkrito kazala seksualnost. Klimt je slikal svojo večno Evo, prototip sanjske, zapeljive in nedosegljive ženske, najsi jo je imenoval tako ali drugače: Judith, Danaja ali Salome. Še raje pa je vsako poletje ob jezeru Attersee, med svojim "osvežilnim počitkom", kot ga je imenoval, slikal krajine, drevesa in cvetje. Zunaj, zgodaj zjutraj, brez poprejšnjih študij in risb, za lastno sprostitev, kontemplacijo in meditacijo.

Zapeljivosti Klimtovih slik, posebej tistih iz njegovega zlatega obdobja, se je skoraj nemogoče upreti; to so vedeli že njegovi sodobniki. "Gorje nam, če se množica spretnih in okretnih posnemovalcev loti 'klimtiziranja' vsega! Izbruhne lahko prava epidemija," je leta 1909 zapisal umetnostni kritik Ludwig Hevesi. Še danes v muzejskih trgovinah prodajo največ njegovih barvnih reprodukcij.