Do Slovenije je s svojo enoto potoval leto in pol. Po osvobajanju Jesenic, ki so svobodo dočakale 5. maja, je dve leti postavljal mejne kamne po gorovju Primorske in Gorenjske, se vrnil na Jesenice in se tam ustalil. Četudi je med vojno napredoval do čina kapetana, ga vojaška kariera ni zanimala. Zaradi vojne invalidnosti so ga leta 1962 upokojili. Sodeloval je pri družinskem avtoprevozniškem podjetju ter pri trgovanju z odpadnim železom. S tremi ženami ima pet otrok, vsi so se že "osamosvojili", zato pa on, Aco, na stara leta, kot pravi, preživlja najtežje dni. Živi v približno šest kvadratnih metrov veliki sobici pritlične neometane delavske hišice na robu Jesenic. Ven zahaja redko. Pretežno je zatopljen v misli o tem, kako rešiti pravdo z občino glede zemljišča, na katerem stoji njegov odpad za staro železo. Zaradi spleta okoliščin in postopkov, o katerih niti noče govoriti, mu grozi rubež imetja. In predvsem bi se rad vrnil v rodne Berane.
Zgodba o Azizu Skenderoviću - Acu je del fotoprojekta Jesenice, ki se mu Jaka Gasar posveča že dve leti.
