Tisti redki, ki pišejo, so skoraj brez izjeme verniki neoliberalizma in se na temelju njegovih nikoli dokazanih dogem posmehujejo drugim, zlasti tistim, ki zahtevajo, da mora tudi delo in ne le kapital dobiti pravičen delež pri delitvi dobička. Vsakokratno vlado kritizirajo zgolj takrat, kadar povečuje socialne pravice, in ji ploskajo v obratnem primeru. Kritikom ne odgovarjajo z argumenti, temveč jih pozivajo, naj predlagajo svojo rešitev ali pa naj molčijo. Kot da bi zdravniki pozivali nezadovoljne bolnike, naj si sami postavijo diagnozo in se zdravijo.

Obstajajo častne izjeme, vendar le v podobi resigniranih ekonomistov, ne pa borcev za spremembe. Zaradi sistematičnega prikrivanja podatkov o škodljivih posledicah liberalizacije trga in brezobzirne tekmovalnosti, agresivne propagande o najboljšem od možnih svetov in nenehnih groženj s povratkom v komunizem so mnogi ljudje, tudi tisti najbolj izkoriščani, prepričani, da boljših možnosti pač ni. Ne morejo namreč verjeti tistemu, kar se dogaja pred njihovimi očmi: da namreč transnacionalne družbe v hlepenju po dobičku ne pehajo v nečloveške razmere le delavcev v nekih daljnih deželah, temveč tudi svoje sodržavljane. In da to pod pritiskom kapitala počnejo tudi politiki.

Podatke, da so razmere v državah, ki so sprejele politiko drakonskega zmanjševanja socialnih pravic in na široko odprle vrata tujemu kapitalu, za državljane celo slabše kot poprej, maskirajo apologetski ekonomisti s statističnimi podatki o rasti izvoza in BDP. Gre za zlorabo podatkov: v teh državah se je bore malo premaknilo na področju življenjskega standarda državljanov, ekonomske stabilnosti in razvoja. Prikriva se resnica, da so tuje investicije namenjene skoraj izključno temu, da se delovno intenzivni del proizvodne verige prenese iz držav z drago delovno silo v države, v katerih je mogoče delavce nečloveško izkoriščati, in da gredo v celoti v izvoz na Zahod, kjer se po smešno nizkih cenah ponujajo tudi delavcem, ki so zaradi selitve proizvodnje izgubili delo in zato vse bolj sovražijo nič krive delavce na Vzhodu.

Tudi na področju znanja in razvoja so te države malo pridobile. V znatni meri je bila uničena lastna starejša proizvodnja in s tem avtonomija pri razvoju. Kar je najhuje: te države so postale odvisne od zunanjega povpraševanja. Mednarodni kapital jim, če je le mogoče, preprečuje, da bi vzpostavile celotne proizvodne verige in postale neodvisne od uvoza. Zato ne preseneča, da ostaja kljub večkratnem povečanju izvoza delež dodane vrednosti v BDP vseh držav od Mehike preko Turčije do vzhodnoazijskih tigrov enak tistemu iz obdobja pretežno domače proizvodnje. To pomeni, da državam iz zgodb o uspehu ostanejo od opevanega izvoza le beraške plače delavcev, vse ostalo pa gre v žepe korporacij. No, seveda: ustvariti je bilo treba tudi lokalne milijarderje, ki so tu zato, da opravljajo umazano delo pri zatiranju delavskih gibanj in da se je nanje mogoče izgovoriti, ko pricurljajo v javnost podatki o delu otrok ali o tem, da v prenaseljenih delavskih stanovanjskih silosih razpenjajo mreže pod okni, da bi zmanjšali število samomorov obupanih delavcev.

Kaj lepšega si je lahko želel zahodni kapital kot odločitev Kitajske, da bo uvedla državni kapitalizem in odprla vrata tujim investicijam? Namesto da bi bil še naprej odvisen od nezanesljivih diktatorjev južnoameriškega tipa, je sedaj lahko zavzel državo, kjer je zatiranje sistematično urejeno in je preplašene državljane mogoče zatirati skoraj do poljubne ravni. Vsaj za zdaj. Dokončno se je izkazalo, da med komunizmom in kapitalizmom ni velikih razlik in da so vsekakor premostljive, kadar gre za pohlep.

Neoliberalna ideologija je tako demagoška, da ustvarja vernike tudi med politiki. Zato me čisto resno zanima, v kaj verjameta Janša in Merklova in o čem sta se pogovarjala med kosilom. Če verjameta tistemu, kar javno govorita, je Merklova pohvalila Janšev pogum, s katerim se je lotil kleščenja socialnih pravic svojih državljanov, da bo lahko vrnil dolgove nemškim bankam in hkrati omogočil razcvet svoje države, Janša pa jo je prosil, naj kot protiuslugo kupi železnico, pristanišče, banko in še pol Slovenije zraven. Če pa se na tihem strinjata z realno sliko kapitalizma, je Merklova ob tem razmišljala, ali bi Nemčiji koristilo, če bi imela v neposredni bližini poligon cenejše delovne sile, Janša pa je pričel upati, da bo slovenski kapital, če ga bo kaj ostalo, nekoč skupaj z nemškim koval dobičke na plečih svetovnih revežev.

Srečal sem nekaj ekonomistov, ki so v zasebnem razgovoru pripravljeni priznati zgrešenost sedanje svetovne ureditve in jalovost ukrepov, ki pomenijo zgolj podaljševanje agonije, vendar so v isti sapi pripomnili: ne preostane nam drugega, kot da trobimo v isti rog. Saj vendar ne pričakuješ, da bi majhna Slovenija sprožila napad na svetovni kapitalizem?

Predstavljate si, kaj se bo zgodilo, ko bodo nekoč zaradi lastne ekonomske krize Američani ugotovili, da ne morejo več vsako leto menjavati telefona, računalnika in avta. Kaj bodo rekle desetine milijonov delavcev iz zgodb o uspehu, ko bodo izgubili še tisti dolar, ki ga sedaj porabijo za hrano?

Svetovna revolucija postaja vse bolj neizbežna.