V Grčiji, hudo zadolženi članici območja evra, kjer so protesti zadnji dve leti že stalnica na grških ulicah, je vladajoča koalicija socialistov in konservativcev, tista, ki je sprejela ostre varčevalne ukrepe v zameno za mednarodno finančno pomoč, v nedeljo doživela hud poraz. Še pred tremi leti sta stranki skupaj nabrali dobrih 77 odstotkov, tokrat le 32 odstotkov glasov udeležencev volitev. Precej si je opomogla levičarska stranka Siriza, ki nasprotuje mednarodni pomoči, saj je za trikrat izboljšala rezultat iz leta 2009. Ob tem pa se je (tako kot komunisti!) v parlament znova prebila neonacistična Zlata zora - prvič po 38 letih od padca vojaške hunte v državi. Volilci so neonacistom odmerili 6,9 odstotka glasov. Njihov 55-letni vodja Mikaloliakos je državljanom takoj sporočil, da so sužnji tuje "hunte", ki Grčiji posoja denar, in napovedal, da bo državo osvobodil mednarodnih špekulantov. Omenjal je še socialno džunglo zaradi milijonov nezakonitih priseljencev, "ki so jih pripeljali k nam, ne da bi nas kaj vprašali".

Za vse krivi drugi ali nezadovoljstvo doma?

Za težave Grkov so torej krive tako tuje sile kot domača elita. Podobno retoriko najdemo tudi pri drugih populističnih in skrajno desničarskih strankah v Evropi. Raziskovalci Jamie Bartlett, Jonathan Birdwell in Mark Littler z londonskega inštituta Demos so v svojih študijah o populističnih strankah v Evropi v zadnjem desetletju zaznali volilni uspeh brez primere. Številnim se je s političnega obrobja uspelo vriniti v parlament in tam že intonirajo družbene razprave. Populisti običajno nasprotujejo priseljevanju, skrbi jih lastna nacionalna kultura, kritični so do globalizacije in njenih učinkov na pravice delavcev. Teh novih skrajno populističnih strank, ki jim nekateri pravijo tudi "nova desnica", pa vendarle ni tako lahko uvrstiti v politično polje, ki ga tradicionalno ločujeta levica in desnica, ugotavljajo raziskovalci.

Profesor političnih ved s Svobodne univerze v Bruslju dr. François Foret je o trenutni situaciji v Evropi v odnosu levica-desnica ter glede skrajne desnice izpostavil dvoje. "Krizne okoliščine so priložnost za skrajnosti. Treba je upoštevati tudi uspeh levousmerjenih strank, o čemer se premalo govori. To namreč na neki način osmišljuje globalne proteste in lahko pojasni ideološko dimenzijo ponovnega oživljanja skrajne desnice," je dejal.

Do velikega obrata na levo je isto nedeljo prišlo na zadnjih predsedniških volitvah v Franciji, v čemer mnogi vidijo spremembe za celotno Evropo. Pogorel je dosedanji predsednik Nicolas Sarkozy, ki ga označujejo za največjo žrtev dolžniške krize v Evropi. Francija je z zmagovalcem Françoisom Hollandom dobila prvega socialističnega predsednika v zadnjih 17 letih, skrajno desničarska stranka Nacionalna fronta pa se je utrdila kot tretja najmočnejša politična sila v državi.

Francoska Nacionalna fronta, ena najmočnejših skrajno desnih sil v Evropi, je prisotna na francoskem političnem prizorišču že štirideset let in se uvršča takoj za desnosredinsko Unijo za ljudsko gibanje (UMP) ter levosredinsko Socialistično stranko. Leta 2002 je na takratnih predsedniških volitvah v prvem krogu presenetil tedanji vodja stranke Jean-Marie Le Pen, ki se mu je uspelo uvrstiti v drugi krog. V boju proti Jacquesu Chiracu je nato močno izgubil, a skrajna desnica je zabeležila precejšen porast glasov.

Sedanja voditeljica fronte Marine Le Pen, ki je taktirko v stranki od svojega očeta prevzela lani, je na tokratnih volitvah Sarkozyja in Hollanda označila za dve strani istega kovanca in ni podprla nobenega. Sledilo ji je dva milijona privržencev, toliko glasovnic je bilo namreč neveljavnih. Sarkozy pa je izgubil zgolj za dober milijon glasov, kar pomeni, da veliko pripadnikov skrajne desnice desnosredinskega kandidata ni podprlo. Program Nacionalne fronte je sicer podoben programom tradicionalne francoske desnice, ob tem pa nacionalisti izpostavljajo prednost Francozov pred tujci, nasprotujejo njihovemu priseljevanju, zavzemajo se za stroge zakone glede javnega reda, razmišljali so tudi o smrtni kazni. V preteklosti so večkrat poudarili, da želijo Francijo vrniti Francozom in podobno smo slišali tudi od grške Zlate zore - Grčija pripada Grkom. Pripadniki te stranke zagotavljajo, da delujejo kot ljudje za ljudi, kaj več pa o njihovem programu ni zaslediti.

V ospredju protest, ne program

"Če nekdo voli neko stranko, to ne pomeni, da nujno tudi podpira njen program," pojasnjuje profesor Foret. "Gre za sporočilo protesta," je poudaril in pojasnil, da se za idejami skrajne desnice skrivajo tako zagotovilo glede ohranitve identitete in tega, kakšen svet bomo pustili našim otrokom, kot tudi čisto praktične zahteve glede vprašanja, kdo bo nosil stroške krize, kakor tudi vprašanja socialne in fiskalne pravičnosti. "Dimenzija identitete je bistvena, ampak socialna dimenzija izstopa še bolj. Obojega ni mogoče ločiti," je prepričan. Stranke skrajne desnice, pravi, dajejo sporočilo neke gotovosti in odgovornosti - občutek, da se nekaj da storiti -, a to počnejo na način, ki ni družbeno sprejemljiv.

Dr. François Foret pojasnjuje, da je zelo težko govoriti o Evropi kot celoti, ker ni enotnega političnega prostora. "V nekaterih državah je skrajna desnica realnost, ki je prisotna že zelo dolgo. V drugih pa je novost, ki se bo morda institucionalizirala, morda ne," pravi. Prav zato po njegovem ne gre primerjati francoske Nacionalne fronte, ki ima za seboj že pravo zgodovino, in grške Zlate zore, ki "doslej dejansko ni bila pomemben dejavnik in se sedaj kar naenkrat pojavlja kot omembe vreden igralec".

Profesor poudarja, da je treba upoštevati obe dejstvi, tako uspeh levousmerjenih strank kot raznolikosti skrajne desnice po evropskih državah, ko se razmišlja o "morebitnem povratku nacionalizma, ksenofobije, ali še huje, fašističnih teženj". In dodaja, da ti pogledi nikoli niso povsem izginili, po drugi strani pa Evropejci prav tako ne zavračajo v en glas evropskega povezovanja ali celo globalizacije. "Množično protestirajo zaradi učinkov in načinov povezovanja ali globalizacije, usmerjeni pa so tudi neposredno proti nacionalnim elitam in nacionalnim politikam. In to je nekaj povsem drugega. Te zahteve je treba zelo resno upoštevati, hkrati pa je treba izziv tudi pravilno razumeti," je prepričan.

V zadnjem desetletju populizem postal močna politična sila

Dejstvo je, da o nekaterih skrajnih skupinah ni mogoče prav veliko slišati. Francoskega Bloka identitete (Bloc Identitaire), ki obstaja od leta 2003, ni mogoče primerjati z Nacionalno fronto. Kot tudi italijanske Hiše Pound (CasaPound) s skvoterji ne moremo primerjati s populistično Severno ligo. Populističnih uličnih gibanj je kar nekaj, v Veliki Britaniji denimo le nekaj let stara Angleška obrambna liga, se je pa nekaterim skupinam v preteklih letih uspelo tako dobro organizirati, da so se prebile v nacionalne parlamente, nekatere celo v evropskega.

Madžarski Jobbik

Radikalna desna stranka Jobbik je na madžarskem političnem prizorišču šele deset let, pa je že tretja najmočnejša stranka v državi - za konservativci, združenimi v Fidesz, in socialisti. Jobikovci so nedavno nastopili z odmevnim protijudovskim govorom v parlamentu ter predlogom zakonskega dopolnila o prepovedi prikazovanja "spolnih odklonov". Njihov vodja Gabor Vona je EU obtožil, da ogroža svobodo Madžarske in da kolonizira njegov narod. Tudi ta stranka trdi, da je EU zasužnjila Madžare. Vona je govoril o referendumu, na katerem bi se Madžari odločali, ali bi izstopili iz Unije. Zahtevajo svobodo, pravico in red, ki jih po njihovem na Madžarskem ni, trenutna vladavina pa je po Voni "totalitarni režim, ki ga usmerja denar".

Stranka Jobbik je tesno povezana tudi z leta 2007 ustanovljeno in dve leti zatem prepovedano Madžarsko gardo. Ustanovil jo je namreč prav Vona. Gre za skrajno desničarsko gibanje, nekateri ga označujejo za neofašistično, neonacistično, tudi paravojaško. Vlada je prepovedala tudi nošnjo uniform garde, ker naj bi spominjale na uniforme fašistične stranke na Madžarskem med drugo svetovno vojno, medtem ko Jobbik vztraja, da temeljijo na tradicionalni kmečki noši.

Pod Haiderjem vzpon avstrijskih svobodnjakov

Tudi v sosednji Avstriji je svobodnjaška stranka, označena za populistično desnico ali celo skrajno desnico, tretja po moči. V času Jörga Haiderja je podpora volilcev neverjetno narasla: leta 1999 so dobili svobodnjaki 27 odstotkov glasov na volitvah in tako prehiteli celo ljudsko stranko. Še vedno je največ glasov dobila socialdemokratska stranka, a je po več mesecih pogajanj koalicijo sestavil Wolfgang Schüssel iz ljudske stranke s Haiderjevimi svobodnjaki. Koalicija marsikomu ni bila pogodu, štirinajst držav članic EU pa je proti naši severni sosedi celo uvedlo diplomatske sankcije.

Po drugi strani evropske države niso uvedle sankcij proti Italiji, ko je Silvio Berlusconi vlado sestavil s populistično Severno ligo. Ta je na splošnih volitvah v svoji dvajsetletni zgodovini dosegla najboljši rezultat leta 1996, nato doživela precejšen padec, a se je v zadnjih letih spet pobrala. Severna liga se omenja kot populistična desna stranka, je pa kot mnoge skrajno desničarske stranke usmerjena proti priseljencem. Teh je v Italiji precej iz Vzhodne Evrope (med njimi Romi), Severne Afrike in Južne Amerike.

Za neodvisno Flamsko

Severna liga se zavzema za večjo avtonomijo severa - podobno kot se Flamski interes (Vlaams Belang) v Belgiji zavzema za odcepitev Flamske. Belgija je razdeljena na nizozemsko govoreče, bogatejše Flamce in francosko govoreče Valonce, oboje na neki način povezuje Bruselj. Flamci imajo občutek, da s svojim delom plačujejo lene Valonce, zato hočejo samostojno Flamsko. Gre za skrajno desničarsko stranko, ki sprejema tujce le, če se asimilirajo v njihovo družbo.

Wilders in Vzhodnoevropejci

Da so priseljenci krivi za številne težave, je prepričan tudi nizozemski desničarski populist Geert Wilders. S svojo Stranko za svobodo je prišel že tako daleč, da je morala manjšinska vlada desnosredinske koalicije premierja Marka Rutteja konec aprila odstopiti, ko mu je Wildersova stranka odrekla podporo. Wilders v koalicijo Ruttejeve Ljudske stranke za svobodo in demokracijo (VVD) in krščanskih demokratov ni vstopil, jo je pa podpiral - vse dokler se niso začeli pogajati o varčevalnih ukrepih. Premier je hotel z ostrimi varčevalnimi ukrepi zmanjšati javno porabo za 15 milijard evrov, Wilders pa je zatrdil, da ni mogel pristati na varčevalne ukrepe, s katerimi bi "jemali denar iz denarnic upokojencev". Septembra tako Nizozemce čakajo predčasne volitve.

Wilders je svojo Stranko za svobodo le v nekaj letih pripeljal na tretje mesto v državni politiki. Še več, na zadnjih volitvah v evropski parlament leta 2009 se je stranka uvrstila na drugo mesto. Wilders, nekdanji član VVD, je iz nje izstopil po tem, ko se ni strinjal s stališčem stranke, da mora EU začeti pogajanja s Turčijo. Prav naravnanost proti tujcem, zlasti "islamskim skrajnežem", ga je odmaknila konservativcev.

A Wildersa motijo tudi delavci iz Srednje in Vzhodne Evrope. "Ste izgubili službo zaradi Poljaka, Bolgara, Romuna ali drugega Vzhodnoevropejca?" je spraševal na spletni strani in vabil ljudi, naj mu pišejo o težavah, ki jih imajo z delavci iz drugih delov Evrope. Oster odziv Bruslja je bil neizbežen, a Wilders je le zamahnil z roko.

Populizem od Skandinavije do Nemčije

Nacionalistični populizem ni neznanka niti v pregovorno odprtih severnih družbah. Na Norveškem je že štirideset let prisotna populistično desničarska Napredna stranka. Od leta 1997 je druga najmočnejša stranka v državi, in sicer za konservativci, ki imajo več kot stoletno tradicijo.

Na Švedskem od leta 1988 delujejo Švedski demokrati, ki jih nekateri označujejo za skrajno desnico. Leta 2010 jim je prvič uspelo preseči štiriodstotni parlamentarni prag. V sosednji Finski so od leta 1995 aktivni "Pravi Finci", ki združujejo nekatere leve ekonomske ideje s konservativnimi družbenimi vrednotami. Od lani so tretja najmočnejša stranka na Finskem in največja opozicijska stranka. Na Danskem je populistična Ljudska stranka prav tako tretja sila v državi, ki je do lani, ko so oblast prevzeli socialni demokrati, podpirala liberalno-konservativno koalicijo.

Vse omenjene populistične stranke povezuje odklonilen odnos do priseljencev. Raziskovalci londonskega Demosa opisujejo, kako se te stranke vidijo same: Ljudska stranka na Danskem brani "neodvisnost Danske tako pred grožnjami tujih kultur kot tudi težnjami EU po zmanjšanju suverenosti" in eksplicitno zavrača idejo Danske kot večetnične skupnosti. Demokrati na Švedskem, ki je do priseljencev bolj tolerantna, se zavzemajo za stroge omejitve glede priseljevanja. Trdijo, da njihov slogan "ohranimo Švedsko švedsko" nima nič z rasizmom, temveč z zavračanjem večkulturnosti. "Pravi Finci", ki so zdaj v angleškem prevodu svojega imena samo še "Finci", na glas ne govorijo veliko o priseljevanju in islamu, so pa z velikim ponosom nacionalistični, trdovratni pri vprašanjih imigracije ter skeptični do EU.

Evroskeptični so velikokrat Britanci, še posebej Britanska nacionalna stranka, ki se ji je na zadnjih volitvah celo uspelo prebiti v evropski parlament. Na gospodarskem področju je stranka protekcionistična in zavrača ekonomski liberalizem, na političnem pa si prizadeva za izstop iz EU, ker ta po njihovem najeda britansko suverenost in uničuje britansko identiteto.

Demos opozarja, da si nekatera skrajna gibanja pridno utrjujejo lokalno in regionalno bazo, potem pa poskušajo izgraditi nacionalni profil. To velja tako za omenjeno britansko stranko, ki dobre rezultate beleži v predelih, ki mejijo na muslimanske skupnosti, kot denimo za nemško Nacionaldemokratsko stranko (NPD). Slednjo so poskušali v Nemčiji večkrat prepovedati, a tam obstaja še nekaj skrajno desnih gibanj, zadnje med njimi je Svoboda (Freiheit). Oktobra 2010 jo je ustanovil René Stadtkewitz, občudovalec Geerta Wildersa. Nobena od teh strank sicer ni prisotna v parlamentu.

Nepovezani v evropskem parlamentu

Skrajni desnici se je ponekod uspelo prebiti v evropski parlament. Tam tako poleg francoske Nacionalne fronte (poslanca sta tudi Jean-Marie in Marine Le Pen) sedijo poslanci Jobbika, Wildersove Stranke za svobodo, britanskih nacionalistov, Vlaams Belanga, avstrijskih svobodnjakov (tudi Zveze za prihodnost Avstrije, ki jo je leta 2005 ustanovil Haider) ter bolgarske stranke Ataka. Omembe vredno je, da gre v glavnem za nepovezane poslance. In prav dejstvo, da nacionalistične stranke v evropskem parlamentu težko sodelujejo med seboj, razkriva, da ni enotne doktrine za njihovimi na videz podobnimi strategijami.

Evropski poslanec Ivo Vajgl iz vrst liberalcev je povedal, da ti poslanci redko zastopajo stališča, ki so tipična za tovrstne stranke. "Evropski parlament je amortizer ali talilni lonec, ki ne dovoli skrajnostim, da bi prišle do izraza, kakršnega dosegajo na domačem prizorišču," je poudaril in dodal, da je edina vsebina, pri kateri je občasno mogoče zaznati tipično desničarsko retoriko, odnos do tujcev, priseljencev in azilantov, do spolno drugače usmerjenih in do različnih manjšin.

Poslanka Tanja Fajon iz vrst socialistov ocenjuje, da pomeni pohod skrajne desnice po Evropi zelo nevaren razvoj in da so "rasistične, ksenofobne in protijudovske izjave žal vse bolj pogoste tudi v parlamentarnih razpravah in na hodnikih". "Neverjetno slabe izkušnje imam z madžarsko kolegico v odboru za državljanske svoboščine Krisztino Morvai, članico Jobbika, ki poleg pregona Romov in narodnostnih manjšin zagovarja celo madžarsko zasedbo sosednjih držav," je povedala Fajonova, ki se je v razpravah večkrat spopadla z Morvaijevo.

Poslanka Mojca Kleva je ob tem izpostavila, da je parlament obsodil Wildersovo spletno stran, socialisti pa tudi populistično retoriko bivšega predsednika Sarkozyja. "Volitve v Franciji so tokrat pokazale, da v razdvajanju ni prihodnosti Evrope. Dejstvo pa je, da je spopadanje s finančno krizo Evropo privedlo tudi do krize vrednot, kar se vidi v trdi bitki s silami, ki širijo družbeno razslojevanje skupaj z ultranacionalizmom, ksenofobijo, antisemitizmom in islamofobijo," je prepričana Kleva.

Evropskega poslanca Lojzeta Peterleta iz Evropske ljudske stranke najbolj skrbi dejstvo, da "resne stranke" izgubljajo podporo, medtem ko iz skrajnih vrst prihaja v ospredje protest proti temu in onemu in ne ideje za prihodnost. Milan Zver, Zofija Mazej Kukovič, Romana Jordan in Peterle iz konservativnih vrst so sicer skupaj opozorili na uspehe tako skrajnih levih kot skrajnih desnih strank v EU, denimo "presenetljivo visok odstotek Nacionalne fronte v Franciji in na drugi strani skrajno leve stranke Siriza, ki je prišla celo na drugo mesto na grških parlamentarnih volitvah". Po njihovem vzpon skrajnih strank in gibanj ogroža ne le zaupanje v EU, ampak tudi demokracijo, na kateri EU temelji.

Za skrajne stranke je sicer po mnenju profesorja Foreta zelo težko, da bi se razvile v resno politično ali celo vladno silo. Resno vodenje države namreč nujno vodi k sklepanju kompromisov ter soočenju z realnostjo. Za zmerne stranke ni dobro, da sodelujejo s skrajneži, ocenjuje Foret, saj se lahko zgodi, da bodo prej ali slej "izgubile dušo" razen seveda, če so to pripravljene storiti za ceno oblasti. Na dolgi rok se take povezave nikoli niso izkazale za uspešne, tako da na koncu tistim, ki so sodelovali s skrajnimi strankami, ostanejo strma pot v pekel, sramota in katastrofa.