Slovenija se še vedno spopada s tem, kako naj se izvije iz primeža finančne in gospodarske krize. Ena večjih težav je plačilna nedisciplina. Kako nanjo gledate kot finančnik?

Generalno gledano je plačilna nedisciplina v Sloveniji velik problem. Ocenjujem, da je plačilna nedisciplina nesprejemljiv pojav in bi ga bilo treba v državi oziroma družbi zelo jasno obsoditi. Razumem sicer, zakaj se je plačilna nedisciplina tako globoko ukoreninila – v prejšnji državi smo imeli zelo visoko inflacijo in se je splačalo ne plačevati na rok, potem pa smo imeli tranzicijo v novo, tržno gospodarstvo, v kateri je bil to eden od ukrepov, ki je ta prehod nekoliko olajšal. Danes smo na žalost priča ostanku tega starega načina razmišljanja, ki je nesprejemljiv. Veliko majhnih podjetij ima zaradi tega zelo negotovo poslovno okolje in težje oziroma ne more dolgoročno načrtovati, saj ne more kvalitetno načrtovati finančnih tokov.

V tej zgodbi je težava, da so postopki izterjave zelo zapleteni in dolgotrajni in pravzaprav vsem, predvsem pa tistim, ki izstavljamo veliko število majhnih računov, pogosto zvežejo roke. Tisto, kar v Sloveniji vsi vidijo in obsojajo, so predvsem primeri velikih neplačnikov, in to je pravilno. Gre za primere, ko podjetja na primer ne izplačujejo plač in regresov na rok, ko tako imenovani tajkuni ne poravnavajo svojih obveznosti. Pri slednjih se sicer po mojem mnenju plačilna nedisciplina samo konča – začne se pri vsakemu od nas in sicer v trenutku, ko se odločimo, da računa ne plačamo na rok. Mislim, da bi morali tudi v zdajšnjih kriznih razmerah razmisliti konceptualno in jasno opredeliti, ali je plačilna nedisciplina sprejemljiva ali ne. In če ni sprejemljiva, bi se morali odločiti in zavzeti stališče, da morajo biti obveznosti plačane ob roku. S tem bi podjetnikom olajšali marsikatero poslovno odločitev, ker bi se lahko ukvarjali s poslom, ne pa skrbeli, ali bodo imeli za opravljeno storitev plačan račun ali ne.

Kako to težavo občutite v Simobilu?

Plačilna nedisciplina je problem, s katerim se soočamo že vsa leta in je izrazito večja kot na primer v sosednji Avstriji in tudi večja kot v ostalih družbah v skupini Telekom Austria, ko govorimo o plačevanju ob roku. Na srečo pa večjega porasta ne zaznavamo, kar je najverjetneje odraz precejšnjega truda, s katerim skušamo obvladovati to področje, ter kvalitetnega dela sodelavcev, ki se s tem ukvarjajo. Problematiko nenehno pozorno spremljamo, ker gre za pojave, pri katerih se lahko stvari spremenijo zelo hitro.

Kljub temu pa je torej plačilna nedisciplina eden od tistih problemov, ki bi ga država morala rešiti v okviru ukrepov za izhod iz krize …

To ni samo stvar vlade, ampak vseh, ki živimo v tej državi. Težko je namreč spreminjati miselni okvir, ki ga vsi podpirajo. Če bi vsi zavzeli stališče, da je plačilna nedisciplina nesprejemljiva, bi s tem dali dobro izhodišče tudi vladi za spremembe. Menim pa, da ljudje vedno bolj razumejo ta problem, zato je zdaj morda pravi čas za spremembe. Seveda pa mora vlada narediti svoje na zakonodajnem področju, poenostaviti pravila in spodbuditi ljudi k plačilu obveznosti ob roku.

Kako sicer ocenjujete predvidene varčevalne in druge ukrepe aktualne vlade?

Problemov so se lotili na pravem koncu, torej pri varčevanju. Gospodarstveniki se vedno trudimo prilagoditi obseg porabe temu, kar si lahko privoščimo. Gre pa v tem primeru seveda samo za prvi korak – kratkoročno je potrebno uravnotežiti stanje. Globoko verjamem, da varčevanje ni korak, ki bo na dolgi rok vzpodbudil gospodarstvo k nadaljnjemu razvoju. Zato je zelo pomemben naslednji korak, v katerem moramo razmisliti o temeljnih pričakovanjih, ki jih imamo glede vloge države – kaj nam država sploh lahko nudi; kaj zahtevamo od države, da nam nudi, in kaj je tisto, za kar bomo morali posamezniki v prihodnje poskrbeti sami. V tem trenutku po mojem mnenju država skrbi za širok nabor storitev za državljane, ki verjetno na dolgi rok ni vzdržen. To so debate, ki nas še čakajo.

Če se še za trenutek zadržimo pri državi – kakšen je vaš pogled na državno lastništvo podjetij, nenazadnje je tudi vaš največji tekmec v večinski državni lasti.

Država, tako kot vsak drug lastnik, mora vedeti, kaj želi in kakšne ambicije ima. Kot takšna se mora obnašati gospodarno. Razrez slovenskega proračuna kaže, da imamo v Sloveniji približno sedem milijard evrov premoženja, ki je v državni lasti, od katerega pa smo v letu 2011 prejeli le za okrog 60 milijonov evrov. To pomeni, da pričakovanja verjetno niso dovolj ambiciozna. Državno lastništvo sicer ni nujno obvezno slabo lastništvo, nas pa izkušnje iz preteklosti učijo, da so verjetno kakšne druge lastniške oblike bolj učinkovite. Tudi država bi lahko oziroma bi, po mojem mnenju, morala kot dober lastnik imeti enaka pričakovanja do svoje lastnine kot vsi drugi. To ni težava samo slovenske države. S podobnimi izzivi se soočajo vsepovsod po svetu – je pa za Slovenijo značilno, da je delež državnega lastništva v gospodarstvu zelo visok.

Ali so po vašem mnenju telekomunikacije področje, na katerem država mora ohraniti določen vpliv tudi v obliki državnega lastništva podjetja?

Telekomunikacije so v EU visoko razvite, v Sloveniji so z vidika kakovosti omrežij in storitev celo nad povprečjem EU, kar je posledica vzpostavljene tržne konkurence, zato je slednjo potrebno spodbujati tudi v prihodnje. Zato bi bilo dobro, da se države umakne iz lastništva, pri čemer pa je seveda vprašanje, v kolikšni meri naj se umakne. V celoti verjetno ne – bržkone je smiselno, da vsaj v prvi fazi država določen delež obdrži, zato da lahko v primeru kakršnih koli dolgoročnih razvojnih težav uveljavlja kakšen svoj interes. Zagotovo pa je Slovenija še ena redkih držav, ki ima tako visok lastniški delež v domačem operaterju.

Omenili ste nadpovprečno razvitost slovenskega telekomunikacijskega trga, ki pa ima hkrati, kot se boste verjetno strinjali, tudi anomalije …

Absolutno drži, da je slovenski telekomunikacijski trg dobro razvit. Ko gledamo mednarodne primerjave, pa tudi ob meritvah neodvisnih institucij, vsi najprej ugotovijo, da sta razvitost in kakovost storitev, ki sta na voljo pri nas, predvsem v mobilnem delu nad povprečjem EU. To kaže na dobro delo operaterjev, ki smo na tem trgu, pa tudi na to, da je na področju razvoja med nami obstajala zdrava konkurenca.

Seveda pa obstajajo tudi anomalije. Pomembna anomalija izhaja prav iz dejstva, da je državni delež v ključnem operaterju tako velik. To slednjemu do določene mere omogoča, da si lahko privošči nekatera dejanja, ki v normalnih pogojih tržnega delovanja verjetno ne bi bila tako enostavna in dopustna.

Z vidika dolgoročnega razvoja obstajajo tudi drugi izzivi, ki ne izvirajo zgolj iz značilnosti slovenskega telekomunikacijskega trga, ampak gre za izzive, ki so pred telekomunikacijami nasploh.

Ali lahko izpostavite katerega od teh izzivov?

Izzivov je veliko. Zanimiva za slovenski trg telekomunikacij je visoka stopnja konkurenčnosti. Ko gledamo mednarodne raziskave, v katerih sodelujemo, in primerjamo lastno učinkovitost z ostalimi primerljivimi evropskimi operaterji, ugotovimo, da smo v Sloveniji zelo visoko, na zgornjem robu po številu operaterjev in ponudnikov glede na število uporabnikov. Vemo, da je telekomunikacijska dejavnost tista, v kateri je ekonomija obsega ključnega pomena, in da je naš trg relativno majhen.

Enega od izzivov nam je prinesla evropska regulacija na področju gostovanj oziroma tako imenovanega roaminga. Slovenija je bila neto uvoznik roaming prometa, kar pomeni, da je bilo več tujcev, ki so gostovali pri nas, kot naših uporabnikov, ki so gostovali v tujini. Vsi operaterji v Sloveniji smo imeli na tem področju močno pozitiven denarni tok. Zdaj se marže tu znižujejo. V preteklosti so nas poskušali prepričati, da je elastičnost povpraševanja tukaj tako velika, da bo nadomestila pričakovani izpad prihodkov, vendar se to ne dogaja.

Četudi so se cene gostovanja znižale, uporabniki torej posledično niso povečali uporabe mobilnika v tujini …

Tako je. Ko gredo na dopust, gredo na dopust in ne kličejo bistveno več. Trendi na tem področju torej niso takšni, kot bi si jih operaterji želeli, čeprav po drugi strani razumemo potrebo po regulaciji. Vendar pa bomo v Sloveniji zaradi omenjene posebnosti učinkov ukrepov bolj izpostavljeni kot operaterji v večjih državah.

In to seveda niso edini izzivi?

Zagotovo je poleg zasičenosti in omejenosti trga pomemben izziv tudi ponovni investicijski cikel, ki je pred nami in ki ga prinašajo nove tehnologije.

Kako boste odgovorili na te izzive?

Simobil je del mednarodne skupine Telekom Austria, kar nam pomaga do te mere, da lažje obvladujemo izzive, ki jih imamo pri poslovanju zaradi omejene ekonomije obsega. Poleg tega moram poudariti, da kriza, ki je prišla, našega podjetja ni presenetila. Ves čas smo spremljali dogajanje in ves čas svoje poslovanje vodili na način, da se lahko hitro odzovemo. In smo tudi se – od leta 2008 naprej smo vsako leto naše stroške znižali za pet do deset odstotkov. Zniževali smo jih z večjo učinkovitostjo, pri čemer smo povečevali dodano vrednost na uporabnika in ob tem še vedno zaposlovali. V povprečju smo našo zaposlenost povečevali za pet do deset odstotkov na leto, ob tem pa smo ves čas skrbno nadzirali dodano vrednost na zaposlenega. Danes nas je skupaj z zunanjimi sodelavci že okrog 470. Že pred leti smo se odločili, da so ena ključnih konkurenčnih prednosti, ki jih bomo razvijali, naši zaposleni. V naše sodelavce konstantno in konsistentno vlagamo, ob tem pa s skrbno premišljeno in usmerjeno razvojno politiko, v kateri izkoriščamo sinergije tega, da smo del skupine Telekom Austria, skrbno pazimo na stroške. Rezultat tega je, da imamo odlično ekipo sodelavcev, ki razume, za kaj delamo in kako moramo delati, da bomo lahko našim uporabnikom v vsakem trenutku za pravo ceno ponudili prave storitve.

Nekaj takšnega je najtežje narediti – kratkoročno je relativno enostavno prilagoditi stroške, to narediš v enem letu, ne moreš pa le to ponavljati iz leta v leto. To namreč običajno pripelje do tega, da tudi kakšnih prihodkov ni oziroma da ni pričakovane rasti. To pomeni, da je potrebno zelo previdno pretehtati, kateri so tisti stroški, ki jih je potrebno aktivno upravljati, in kateri so tisti stroški, pri katerih ne smeš biti občutljiv na kratek rok, ker na dolgi rok prinašajo dodano vrednost v podjetju. Zato precej vlagamo v ljudi in zato imamo takšno ekipo, kot jo imamo.

Zasičenost trga, ki ste jo omenjali, verjetno vodi tudi v konsolidacijo trga.

Ocenjujem, da je konsolidacija proces, ki se vedno dogodi v industrijah, ko dosežejo določeno raven zasičenosti. V Evropi in tudi v Sloveniji smo to raven zasičenosti dosegli, kar pomeni, da ni več veliko novih uporabnikov, ki bi lahko dodatno ustvarjali rast, ki je temelj vsakega razvoja podjetja. Zato je pričakovati, da bo prišlo do konsolidacij, kar pa je seveda stvar lastnikov. Gonilo tega pa so poslovni rezultati. Pri tem sem osebno zelo ponosen nad našimi doseženimi rezultati – rasli smo tako na strani prihodkov kot na strani dobička pred obrestmi, davki, depreciacijo in amortizacijo (EBITDA). Zato smo kot uspešen operater v dobrem položaju, da bi lahko bili aktiven igralec na področju potencialne konsolidacije, če bo do tega prišlo. Kdaj in kakšne konsolidacije lahko pričakujemo, pa je težko reči.

Že dlje časa se govori, da se Simobil oziroma Telekom Austria kot vaš lastnik zanima za družbo T-2. Kaj lahko poveste na to temo?

Tako v skupini Telekom Austria kot Simobilu smo vedno odprti in spremljamo poslovne priložnosti, s katerimi se srečujemo na trgu. Naloga nas menedžerjev ni, da komentiramo, kakšne želje oziroma ambicije ima lastnik, ampak da predvsem iščemo poslovne priložnosti in poskušamo prepričati lastnika v to, da je smiselno nadaljnje vlaganje v slovenski trg telekomunikacij. Mislim, da imamo tu z lastniki zelo podobne poglede – vidimo, da je Slovenija trg, v katerega je smiselno vlagati.

Kar se tiče potencialnih konsolidacij, lahko rečem, da verjamemo v konvergenco, za katero pa ni nujno potreben korak nakup kakršnega koli operaterja. Omenjeno fiksno telefonijo za poslovne uporabnike bomo tako v tem koraku ponudili na najetem omrežju pri Telekomu Slovenije. Kako bo to v roku enega, dveh ali več let, pa je težko konkretno napovedati. Za to, da se karkoli sploh lahko zgodi, morata vedno biti dve strani, ki sta zainteresirani.

Če nekoliko obrnem vprašanje – ali bi družba, kot je T-2, primerno dopolnila Simobil?

Trenutno ne potekajo nikakršni pogovori, hipotetično in dolgoročno gledano pa bi seveda vsak fiksni operater, ki nam lahko pomaga zapolniti vrzel, ki jo trenutno imamo na področju fiksne infrastrukture, nekako sodil v našo dolgoročno vizijo. Težko pa je reči, ali bo to T-2 ali kdorkoli drug. Vidimo, da je slovenski trg, in to ne samo na telekomunikacijskem področju, z vidika aktivnosti prodajalcev relativno pasiven. Temu botruje tudi dejstvo, da banke ne dajo pravih impulzov k prodaji poslovnih deležev.

Dodatna pot za odgovor na izzive pa so storitve. Kaj delate v tej smeri?

V Simobilu verjamemo v konvergenco. To je tista pot, ki bo zelo pomembna za nadaljnji razvoj vseh operaterjev. Vendar pa smo se konvergence lotili nekoliko drugače kot drugi. Ne verjamemo namreč, da je konvergenca le to, da imaš en račun, ampak smo prepričani, da je konvergenca predvsem oblika storitev, ki jih uporabnik uporablja, ne da bi se spraševal, po katerem komunikacijskem kanalu ta storitev teče. V to smer razvijamo naše prihodnje delovanje. Tako smo za poslovne uporabnike že ponudili denimo storitev Popolna pisarna, s katero orjemo ledino in hkrati razvijamo trg.

Napovedali ste tudi pohod na trg fiksne telefonije. Kako daleč ste na tem področju?

V prvi fazi si želimo dostopati do poslovnih uporabnikov, zato se bomo v tem prvem koraku osredotočili na mala, srednja in tudi velika podjetja. Zavedamo se namreč, da gre za neko novo storitev – vsaka storitev, ki je nova, pa za ponudnika predstavlja določen izziv. Zato želimo ohraniti fokus na trgu in ponuditi vrhunsko raven storitev, ki bodo ustrezale našim standardom. Tako bomo najprej vstopili na trg poslovnih uporabnikov in jim ponudili storitev, ki bo uporabna, ki bo delovala in bo dajala občutek varnosti in zadovoljstva.

Kdaj boste predvidoma naredili ta prvi korak?

V zelo kratkem času, predvidoma v roku enega meseca.

V drugem koraku potem sledijo fizični uporabniki?

Tega zaenkrat ne izključujemo, čeprav v kratkoročnih načrtih, ki vključujejo trg poslovnih uporabnikov, fizičnih uporabnikov zaenkrat nimamo. V prihodnosti pa tega dela trga kot rečeno ne izključujemo iz naših poslovnih načrtov.

Na področju mobilne telefonije medtem prihaja četrta generacija (4G) oziroma tehnologija LTE. Kakšne načrte, strategijo imate v zvezi z LTE?

Ocenjujemo, da je LTE tehnologija, ki ima potencial. Da so naši nameni s to tehnologijo resni, smo pokazali tudi s preizkušanjem te tehnologije pred nekaj meseci – na omejeni lokaciji smo na začasni frekvenci pokazali, da smo sposobni ponuditi LTE in da je tehnologija uporabna. Zavedamo se, da je LTE časovno gledano v nekoliko drugačnem položaju, kot je bila pred leti tehnologija UMTS. Pri slednji smo bili namreč nosilci razvoja operaterji, kar pomeni, da smo bili mi tisti, ki smo investirali v tehnologijo, še preden so bile na trgu dostopne ustrezne naprave in storitve. Danes je položaj iz več razlogov drugačen – operaterji zdaj nismo v prvi vrsti, prvi so proizvajalci naprav in ponudniki vsebin.

Eden od ključnih razlogov za to, da tokrat nismo prvi operaterji, je tudi nejasnost glede frekvenčnega področja. V preteklosti smo že javno opozorili, da mora nekdo pred nami opraviti svojo nalogo in postaviti strategijo razvoja telekomunikacij z vidika razdelitve omejene dobrine, kot so frekvence. Šele nato lahko mi razvijemo določeno strategijo. Danes smo torej v položaju, ko ne vemo, kaj se bo zgodilo čez eno, dve ali tri leta na tako pomembnem področju, kot so frekvence. Zato investicije stojijo, saj so dolgoročne – povrnejo se šele v roku 10 do 15 let, torej v obdobju, za katerega pa ni nobene strategije glede frekvenčnega prostora. Pred oblikovanjem konkretnega načrta za vstop v LTE moramo torej vedeti, kaj in pod kakšnimi pogoji načrtuje država. V velikem delu našega lani občutno nadgrajenega omrežja tretje generacije, za kar smo odšteli preko 20 milijonov evrov, smo sicer že pripravljeni na tehnologijo LTE in jo tako lahko uvedemo v razmeroma kratkem času, če se bo pokazalo, da je to smiselno.

Zaradi tega Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami že zaostaja pri uvajanju tehnologije LTE, medtem ko je bila pri tretji generaciji (3G) oziroma UMTS med prvimi …

Izkušnje pri uvajanju 3G so pokazale, da razvoj ne more biti enostranski in da je dobro, da je ta razvoj uravnotežen. To pomeni, da razvoj naprav ter storitev teče približno enako hitro. Nič namreč ne pomaga vrhunski telefon ali mobilna naprava, če nimaš ustreznega omrežja, ter obratno. Še slabše je, če nimaš storitev, ki bi jih bili uporabniki pripravljeni uporabljati prek novih tehnologij. Pri investicijah je torej izjemnega pomena njihova časovnost – racionalni argumenti vedno govorijo v prid investiranju, ki ponudi prave tehnologije v pravem času. Zelo drago je ponujati vsako tehnologijo takoj, še posebej če trg oziroma uporabnik na to ni pripravljen.