Ta antiutopični roman, ki ga je kljub brezplačni objavi na spletu kupilo 400.000 Rusov, pa so pomagali poroditi tudi novinarji. Skozi 90. leta so namreč obilno pisali o skritem moskovskem podzemlju. O skrivnih izhodih iz stalinskih nebotičnikov, o povezavi med zunanjim ministrstvom in železnico, speljani pod reko Moskvo... Moskovčani naj bi o svoji železnici morda vedeli 30 odstotkov resnice.

Metro 2033 je eno prvih del, ki so v polni meri izkoristila medij svetovnega spleta. Splet je del uspeha, pravi avtor, pomagala pa je tudi baza ljubiteljev, ki se je hitro oblikovala v spletni skupnosti. Prepričan pa je tudi v kvaliteto dela. In kaj je dobra knjiga? "Dobra knjiga je, ko obrneš zadnji list in še naprej živiš v svetu knjige." Prepričan je, da se bralec na konec vsake knjige prebije po zaslugi psihološko kredibilnih likov. Za ceno junakov, ki jim verjame, naj bi pogoltnil še tako znanstveno in tehnično nemogoče zgodbe. Roman, ki je preveden v več kot 20 jezikov, po novem beremo tudi v slovenskem prevodu, ki je izšel pri založbi Sanje.

Je na idejni svet romana Metro 2033 močno vplivalo vaše sočasno novinarsko delo?

Ni tako povezano, kot se zdi. Navadno domnevajo, da sem kot vojni poročevalec videl grdo plat življenja, ki me je tako zaznamovala in obenem navdihnila, da sem napisal distopičen roman. Toda napisal sem ga predvsem zato, ker sem velik ljubitelj znanstvene fantastike. Navdušujejo me postapokaliptični scenariji in tema jedrske vojne, veliko sem igral in še igram igre, najraje Fallout, bral sem postapokaliptične romane, brata Strugacki in ameriške avtorje. Nato pa sem se pri petnajstih letih seznanil z dejstvom, da je moskovski metro največje svetovno jedrsko zaklonišče.

Torej tisti metro, ki ste ga vse življenje uporabljali sami?

Tako je. V 90. letih se je v Rusiji zavesa številnih skrivnosti začela dvigati in novinarji so tovrstne teme na veliko preiskovali. Bilo je pravo odkritje, ko sem izvedel, da je kraj, ki ga precej dobro poznam, še mnogo drugega poleg tega, kar se zdi na prvi pogled. Gre za izjemno skrivnostno strukturo s skritimi povezavami, skrivnimi metro linijami, bunkerji za zidovi postaj. Potrkaš na postajni zid in zveni votlo. Zame je bilo to tako presenečenje, da je mojo domišljijo popolnoma prevzelo. Tako sem ljubezen do postapokaliptičnih scenarijev in zanimanje za moskovski metro združil. Spomnim se dneva, ko sva se skupaj s kolegom vozila na metroju in prišla na idejo, da bi napisala roman. Pravzaprav bi lahko on spisal knjigo, a se je odločil za poslovno kariero.

Vendar pa ste med pisanjem romana zaradi izobraževanja živeli v tujini. Kako ste torej raziskovali metro?

Odločil sem se, da knjigo objavim na spletu, naredim interaktiven projekt in si tako pridobim zanimanje bralcev. Med bralci pa so bili izjemni poznavalci metroja, pravi specialisti, od inženirjev, graditeljev, inšpektorjev, voznikov metroja. Od njih sem dobival odzive, kritike, najnovejše informacije, dopolnitve in detajle. Zaradi tega je verzija, objavljena na spletu, precej manj točna kot tiskana različica, ki vsebuje vse popravke.

Kaj ste na primer uporabnega izvedeli?

Ko opisujem neki tunel, ki povezuje dve postaji, me je nekdo opomnil, ali vem, da obstaja poleg tega še skrivni tunel. Taki tuneli so včasih tam, da lahko vlak obrne. V knjigi je tudi metalec ognja, s katerim odganjajo podgane in napadalce, za katerega me je strokovnjak opomnil, da bi ta, ki ga uporabi, z njim prej ubil sebe, saj ni primeren za zaprto okolje.

Menite, da bi knjiga imela podoben uspeh, če je ne bi objavili na spletu?

Morda ne. Knjigi je nedvomno močno pomagala zastonjska objava na spletu. Nekdo sliši za knjigo od prijatelja ali v članku in postane radoveden. Na spletu jo lahko takoj prebere. Tudi zato število bralcev v Rusiji še naprej raste. In še vedno nič ne računamo za spletne objave. Zame je bolje imeti milijon ljudi, ki so knjigo prebrali, kot imeti 100.000 dodatnih kupcev. Za pisatelja enostavno mora biti pomembneje, da je bran, kot pa da je plačan. Knjige niso posel. Kot loterija so. Lahko povlečeš srečen listek in obogatiš, a možnosti za to so smešno majhne. Ko igraš loterijo, si raje ne želi, da bi obogatel. Sploh pa je uspeh relativen. Zase bom uspešen šele, ko dobim Nobelovo nagrado in bodo po meni imenovali planet.

Roman je sicer zmes fantastike in naturalizma. Prebivalci podzemlja gojijo gobe in redijo prašiče, reke, ki tečejo na istem nivoju kot podzemlje, pa izkoriščajo za manjše elektrarne.

Jasno je, da vse, kar je zeleno, potrebuje sonce. Mnoge gobe pa sončne svetlobe ne potrebujejo ali pa jim celo škoduje. Sonce potrebujejo tudi vse živali z izjemo prašičev. Potrebujejo tudi svež zrak in travo. A prašiči so kot ljudje. Obstanejo lahko v obupnih razmerah in jedo kar koli, od človeškega mesa do odpadkov. Bil sem že na svinjski farmi in nisem mogel verjeti, da v staji, ki je komaj kaj večja od njega, prašič živi vse življenje. Pomislil sem, da bi svinje lahko postale strateški partnerji ljudi pri preživetju. Zato je bila knjiga prepovedana v Savdski Arabiji, potem ko so zanjo že kupili pravice. Prepovedalo jo je kulturno ministrstvo.

Življenje na metroju je preslikava življenja pred apokalipso: neumnost, sovraštvo in nasilje vseh oblik in vrst cvetijo tudi med maloštevilno preostalo populacijo, ki si najde zavetje v metroju. Kaže, da je človeštvo nase obsojeno še po apokalipsi?

Pred začetkom pisanja sem se vprašal: če je moskovska podzemna edini kraj na svetu, ki ostane po apokalipsi, kakšen bi bil? Kako bi bilo, če bi svet pomanjšali na velikost metroja, če bi vse, kar ostane od civilizacije in človečnosti po apokalipsi, postavil v bistveno manjše merilo? Ideja je, da bodo celo po koncu sveta, ko bo svet skrčen na velikost moskovskega metroja, ljudje ostali zvesti samim sebi. Ostali bodo ljudje. Niti iz apokalipse se niso zmožni naučiti ničesar. Svet po apokalipsi je le karikatura sveta pred njo.

Ena od postapokaliptičnih linij metroja je komunistična, na nekaj postajah se formira četrti rajh, na najpomembnejši krožni liniji pa cveti kapitalizem.

To je satira ruske družbe. Prepričan sem, da človeka ne more nič spremeniti in da se ne more ničesar naučiti. Še nobena vojna nas ni spremenila in nobena nas ne bo. To, da se med sabo ne požremo, nima nič opraviti s tem, da smo postali bolj civilizirani. Pač pa s tem, da imamo hrane dovolj, vojne pa nas je strah, saj bi si z jedrskim orožjem, ki ga je planet poln, zagotovili popolno uničenje, v katerem ne bi bilo zmagovalcev.

Kot novinar poznate razmere na več kriznih območjih. Scenarij katerega konflikta se vam zdi najbolj verjeten?

Tu so številni konfliktni pari: Indija in Pakistan, Izrael in Iran, Južna in Severna Koreja. Prepričan sem, da bo do konca stoletja vzniknil konflikt med ZDA in Kitajsko. Res, da je jedrska vojna v tem trenutku malo iz mode in se ne zdi tako verjeten scenarij za konec sveta kot asteroid ali sonce, ki ugasne. A veliko bolj verjetno je, da se bomo uničili sami, ker je naš tehnološki razvoj močno prehitel naš etični napredek. Dosegli smo ga, ne da bi sploh postali odgovorni. Da se še nismo iztrebili, je posledica strahu, ne etične odgovornosti.

Kako pa bi se v kriznih razmerah obnesli metroji drugod po svetu?

Videl sem ga v Berlinu, Tokiu, New Yorku, Barceloni, Madridu, Parizu, Londonu in še kje. A noben ne bi preživel v primeru jedrske nesreče, ker so zgrajeni plitvo in bližje površju. Tudi zanimivi niso, saj so si vse postaje podobne.

Se vam zdi katera od knjig, ki nastajajo pod franšizo "Universe of Metro 2033", boljša od vaše? V njej različni avtorji po svetu pišejo zgodbe o drugih metrojih po apokalipsi.

Mnogi mislijo, da je nekaj zgodb boljših, sam mislim, da je pet ali šest zgodb zares dobrih. Stvar okusa, nekdo bolj pade na akcijo, kdo drug na filozofijo. Zbirko sem zasnoval sam, zgodbe zanjo odobrim jaz in jih tudi uredniško nadzorujem. Doslej je izšlo 24 knjig. Zgodbe se dogajajo v Sankt Peterburgu in v drugih ruskih mestih, v Ukrajini, Belorusiji, Britaniji, Italiji. Ravno se zaključuje kubanska zgodba. Že pri desetih letih sem imel idejo, da bi bilo kul, če bi različni avtorji pisali o skupnem univerzumu.

Je video igra, ki je nastala po vašem romanu, dobro zajela atmosfero?

Rad vidim kreativne in nadarjene ljudi, ki so zmožni ustvariti svet po svoji imaginaciji. Take, ki sveta ne gradijo po načrtu nekoga drugega, pač pa ga interpretirajo. Igra je drugačna, kot sem pričakoval in si jo predstavljal, a sem absolutno zadovoljen. Mislim, da so igro ustvarili zelo kreativni posamezniki.

Jo radi igrate?

Šel sem le čez nekaj nivojev, ker je preveč strašna in pretežka zame. Nikoli nisem bil velik ljubitelj "streljačin". Bolj uživam v strategijah in podobnem. Ne uživam v streljanju ljudi.