Kot v predgovoru pojasnjuje avtor, mu Primož Trubar v novi zbirki posoja prvo osebo in omogoča "poetsko naseljevanje drugega v meni in mene v drugem". Zapiše pa tudi, da je persona "vedno bolj ti sam od tebe samega in prav zato morda bolj ona od nje same", s čimer nemara ponuja ključ, ki odklepa vrata interpretaciji "Trubarjevih" pesmi.

Ideja, koncept in metoda zbirke so v sozvočju in pritrjevanju pesemski snovi. Primož Trubar je ime, ki pripada svetu faktografije in v splošnih pojmovanjih seveda častno in trajno zaseda mesto verskega reformatorja in - morda še bolj poudarjeno - vlogo začetnika slovenske književnosti in s tem knjižnega jezika. S tem pada naravnost v naročje neizpodbitnega narodotvornega mita, kjer je komaj kaj prostora in volje za doumevanje njegove persone in še manj osebe. Kocijančičeve pesmi je torej mogoče razumeti kot sestop k (mogočim, verjetnim, alternativnim) zasebnostnim dilemam tega lika, ki je bolj živ v kolektivnem dojemu kot v individualni zavesti. A vendar je Primož Trubar le nosilec navideznega protagonizma, saj, jasno, prihaja lirski subjekt od tega, ki piše, od tistega, "ki daje črke". Vprašanja trdnosti in razsežnosti vere, dvomi vase in v lastno delo ter odnos do sociokulturnega okolja so pesniška snov, ki je v usta Primožu Trubarju položena, da bi kazala na obča mesta, ob katerih postoji kateri koli avtor, ki sme verjeti, da je ustvaril nekaj pomembnega, če ne odločilnega.

Trubarja poslušamo in vidimo takega, kakršnega zanesljivo še nismo: kot vase absorbiranega premišljevalca, najprej svojega odnosa do boga, in potem svoje družbene superiornosti, vezane na življenjsko delo in globoko vero. V zbirki se odvije zaokrožen proces transformacije, ki se začne na predvečer odhoda iz Ljubljane in se zaključi v popoldnevu med potjo na cilj ob nemškem Neckarju: od zaupljivega zrenja v višave preko izlitja skrbi in frustracij, ki mu jih odmerja okolje, čez agresivno zaklinjanje nad vase zaklenjeno usodo, ki ji je zapisano vsako prizadevanje, do končnega dviga nad minljivost in gorečega zazrtja v oči resnice. "Tukajšnji ljudje / razmišljajo o Bogu. / Napaka. Zdaj to vem. / Ni kaj misliti. / Bog je moč. Sila. / Od njega si zadet." Trubarjevo življenje v jeziku in konceptih sodobnosti skupaj z aktualistično naslovitvijo zbirke in avtorjevim pojasnilom k njej, predvsem pa sam pesniški svet, signalizirajo mnoga sporočila, hkrati pa opominjajo, da je izbira Trubarja avtorski preizkus, ki je usmerjen k recepciji, manj bistveno pa k izrekanju neizrekljivega, upovedovanju tistega, kar ga presega, četudi se to na posameznih mestih v pesmih nedvomno vrši.

Čisto za konec je dodana vrednost zbirke njen satirični literarnokritiški apokrif na platnici, ki se knjigi izrazito dialoških stremljenj prikladno prilega. Poleg odgovorjenih vprašanj vere, ki so ključna materija zbirke, se namreč knjiga odpira vprašanjem redukcionizma zgodovine, historičnih danosti, opusov in avtorskih del, meri k zablodam recepcij, ki zmorejo tudi epohalno delo v najboljšem primeru ohraniti kot "predmet bedastih znanstvenih razprav in kičastih proslav". Razlogi pa ležijo v sami jezikovni in sporazumevalni operaciji. Ta je v ključnem nizu pesmi Apologija abecednika predstavljena kot pot do spoznanja in hkrati vir praznine, večni prepis znanja, ki se izgublja prav v reki rekanja. Črke: "Nekoč jih bo preveč." Poleg konfesionalno kodiranih sporočil so kvalitetna tudi tista mesta v zbirki, ki jim uspeva z izvirnim črkovanjem pri definiranju vere: "[N]ajhujša stvar je / bistroumnost brez dobrote."