Kot opozarja Kevin Moore iz farmacevtske družbe Eli Lilly, ki vodi preiskave glede ponarejanja zdravil pri Evropski agenciji za zdravila (EMEA), gre večina teh izdelkov mimo carine, prav tako pa ni pravega pregleda nad tem, kolikšno škodo povzročajo. V Sloveniji so lani ponarejene izdelke Eli Lilly odkrili v 64 primerih. Moore, ki je pred tem pri londonski policiji vodil preiskave na področju organiziranega kriminala, dodaja, da je ta zaradi visokih dobičkov in majhnega tveganja vse bolj vpet v ponarejanje zdravil.

Kdaj lahko posumimo, da spletna stran ponuja ponarejena zdravila?

Če je cena nenavadno nizka, kar pa se ne zgodi vedno, saj jo nekateri zastavijo tudi okoli cene "pravega" izdelka, da bi s tem dodatno zavedli potrošnika. Prav tako je slabo znamenje, če na strani ni kontaktnih podatkov o podjetju, kot sta na primer naslov in telefonska številka. Vedeti pa moramo tudi, da je ponarejenih kar tri četrtine zdravil, ki jih ljudje naročajo prek spleta. Ob tem lahko spletne strani ustvarjajo lažni vtis. Mnogi ljudje iz ZDA zdravila zaradi nižje cene na primer kupujejo v Kanadi, zaradi česar so pripravljeni tja tudi potovati. To so ugotovili ponarejevalci zdravil iz Kitajske in zato začeli odpirati spletne lekarne, ki so se predstavljale kot kanadske in so delovale zelo profesionalno. Pacienti iz ZDA seveda ne bi kupovali zdravil, če bi vedeli, da so s Kitajske - ponarejevalci so vse bolj pretkani. Po drugi strani pa je veliko strani, ki ponujajo ponarejena zdravila, registriranih tudi v ZDA. Če začneš zdravila kupovati prek spleta, vstopaš na območje, ki ga nima nihče pod nadzorom. Kaj boš dobil, ko naročiš zdravilo, v resnici ne moreš vedeti.

V ponarejenih zdravilih se znajdejo vse mogoče snovi, od arzenika pa do loščila za čevlje. Jih ponarejevalci vanje dajejo zavestno?

Včasih jih, na primer za lepši lesk, ko uporabijo, kar pač imajo pri roki. Včasih pa se snovi v ponarejenem zdravilu znajdejo tudi zaradi malomarnosti in neprimernih pogojev. Mnoga ponarejena zdravila so na primer narejena v umazanih garažah, v aparaturi pa so lahko ostanki prejšnjega zdravila. Tudi sicer pa ni ponarejeno zdravilo nikoli enako, kot bi bilo pri pravem proizvajalcu. Aktivne učinkovine je včasih preveč, včasih premalo, včasih pa je tudi sploh ni.

Ker je proizvodni proces slab, količina aktivne učinkovine niha tudi pri istem ponarejevalcu. To lahko pomeni, da včasih ne bo delovalo, včasih pa bo bolniku tudi škodilo. Že samo po sebi pa je samozdravljenje z zdravili, ki se sicer predpisujejo le na recept, nevarno početje. Ena od posledic samozdravljenja je lahko tudi rezistenca na zdravila, ko ta vse manj delujejo. To se je verjetno zgodilo z zdravili proti malariji. Predvideva se, da so ljudje na lastno pest in tudi po nepotrebnem kupovali ponarejena zdravila zanjo, zato tudi prava zdravila danes ne delujejo več tako dobro.

Med ponudbami, ki se pogosto znajdejo med vsiljeno elektronsko pošto, prevladujejo poceni viagra in zdravila, ki pomagajo pri hujšanju. Ali ljudje prek spleta naročajo tudi zdravila za kronične bolezni?

Viagro del ljudi prek interneta naroča zaradi sramu, saj o težavah z erekcijo nočejo razpravljati s svojim zdravnikom. Značilno je tudi naročanje tako imenovanih izdelkov "življenjskega sloga", kot so zdravila za hujšanje ali proti izpadanju las. Ponarejevalci pa medtem iščejo nove niše, ponarejajo na primer tudi zdravila za bolnike z rakom. V državah z nacionalnim zdravstvenim sistemom, kot je tudi Slovenija, ni razloga, da bi ljudje ta zdravila kupovali sami, saj jih dobijo po običajni poti. Ta zdravila skušajo trgovci s ponarejenimi zdravili zato pripeljati v zdravstvene sisteme, saj bi na ta način zaradi velike količine zdravil naenkrat zaslužili veliko. Tudi če bi jih odkrili, bi pred tem že zaslužili ogromne vsote.

V Veliki Britaniji smo imeli v zadnjem desetletju na primer osem odpoklicev zdravil, ko so ponarejena zdravila vstopila v zakonito dobavno verigo. Leta 2007 je eden od britanskih veletrgovcev z zdravili, ki so mu šli posli slabo, sodeloval z neuradnim dobaviteljem. Pri tem so ponaredili dokumentacijo o zdravilih, tako da se je zdelo, da so bila kupljena v Franciji, čeprav so bila v resnici ponarejena na Kitajskem. Tudi znotraj zakonitega sistema so lahko pokvarjeni igralci.

Ali ponarejevalce naša država zanima bolj kot druge, ali je na njen trg morda lažje priti ali pa so britanski regulatorji na ta problem le bolj pozorni, je težko reči. Morda so ponarejena zdravila tudi v drugih zdravstvenih sistemih, pa države za to sploh ne vedo.

Strokovnjaki vedno poudarjajo, da je zaradi ponarejanja zdravil na svetu že umrlo več tisoč ljudi. Koliko smrti na ta račun pa je bilo doslej v Evropski uniji?

Veliko jih je na Kitajskem, v Indiji, ZDA in v Južni Ameriki, kolikor vem, pa ni v EU nobene dokumentirane smrti zaradi ponarejenih zdravil. To je lahko posledica boljšega nadzora, lahko pa tudi tega, da zdravniki smrti in zapletov ne pripišejo ponarejenim zdravilom. Večina zdravnikov najbrž na to možnost niti ne posumi.

Tudi slovenski zdravnik najbrž predvideva, da je veriga dobave zdravil v Sloveniji varna, čeprav bi lahko ob nenavadnem poteku bolezni pomislil tudi na ponarejena zdravila. Dobro bi bilo, da bi računali tudi na to možnost, če pri pacientu opazijo kaj, kar jih preseneti. Prav tako bi bilo dobro, da bi zdravnike o tem izobraževali. V večini držav danes ni sistematičnega seznanjanja zdravnikov s problemom ponarejenih zdravil.

Zakaj se organizirani kriminal iz drugih področij vse bolj preusmerja v ponarejena zdravila?

Od tisoč ameriških dolarjev, vloženih v heroin, imajo 3000 dolarjev dobička, od tisoč dolarjev za ponarejena zdravila pa 300.000 dolarjev dobička. Poleg tega je tveganje pri ponarejenih zdravilih bistveno manjše. Pri heroinu grozijo dolgoletne zaporne kazni, v nekaterih državah celo smrtna kazen, pri ponarejenih zdravilih pa so, če storilce že najdejo, kazni milejše. Človeka, ki je bil odgovoren za vstop ponarejenih zdravil v zakonito verigo, so v Veliki Britaniji na primer obsodili na osemletno zaporno kazen, ljudje, pri katerih so našli po 50.000 ponarejenih tablet, pa so dobili le globe.

Mnogi na ponarejanje zdravil gledajo kot na zločin brez žrtve, v katerem izgublja le farmacevtska industrija. V resnici gre za varnost pacientov. Ko sem še delal pri policiji, se, čeprav sem se ukvarjal s področjem organiziranega kriminala, z vprašanjem ponarejenih zdravil na primer nisem srečeval. V sedmih letih, odkar se ukvarjam z zdravili, smo prišli od začetne točke, ko carine in policije ponarejena zdravila sploh niso zanimala, do tega, da zdaj to počasi le dojemajo kot problem.

Velik del ponarejenih zdravil izvira iz azijskih držav. Se ponarejanje glede na dobičkonosnost širi še v kakšne druge predele sveta?

Leta 2010 smo poskus ponarejanja odkrili celo v Veliki Britaniji - nekdo je skušal zagnati proizvodnjo ponarejenih zdravil in ekstazija. Kraji, kjer ponarejajo zdravila, so tudi na Poljskem, predvidevamo pa tudi, da so takšna prizorišča tudi v Rusiji in Ukrajini. V nekaterih državah je z oblastmi seveda lažje sodelovati kot v drugih. Ker nimamo neomejenega proračuna za odkrivanje ponarejenih zdravil, se zato osredotočamo na tiste države, od katerih lahko pričakujemo ukrepanje. Za zdaj je tako, da lahko ukrepanje pričakujemo predvsem od držav EU.

Kako obsežen je evropski črni trg s ponarejenimi zdravili?

Še najboljši vpogled v to smo dobili z Interpolovo operacijo Pangea septembra lani. V Veliki Britaniji so takrat podrobno pregledali zdravila, ki so v obdobju enega tedna prihajala v državo, in odkrili več kot milijon enot ponarejenih zdravil. Od tedaj naprej takšnih zasegov ni bilo več. V Sloveniji gre predvsem za manjše pakete zdravil, ki jih posamezniki naročajo prek spleta. Pri odkrivanju ponarejenih zdravil so sicer zelo dejavni v Nemčiji z okoli 1400 zasegi izdelkov Eli Lilly na leto. Zasežejo pa le deset odstotkov zdravil, ki jih ustavijo na meji - preostalo pošljejo nazaj v državo izvora.

Nemški recept je za zdaj najboljši, ni pa idealen, saj zavrnjena zdravila ponarejevalci pogosto še enkrat pošljejo nazaj v Evropo. Poleg tega večina držav nima dovolj ljudi, ki bi pregledovali pošiljke zdravil. Pri cigaretah je to lažje, saj je na prvi pogled očitno, kaj je v pošiljki, pri zdravilih pa je težje ugotoviti, ali so ponarejena. Tudi sedanja družbena klima, ko države zaradi varčevanja krčijo javni sektor vključno z uslužbenci na carini, ni naklonjena odkrivanju ponarejenih zdravil.