V zadnjih dneh je bilo v Medulinu kar pestro. V času počitnic je bil hotel poln otrok in nekaj starejših ljudi željnih športnih aktivnosti. Lepo je videti toliko otrok, ki se ukvarjajo z atletiko, nogometom in triatlonom. Ob pogovoru z njimi se spomnim svojih otroških let, ko sem sanjal o tem, da bom nekoč vrhunski športnik. Lepo je sanjati in slediti svoje sanje.

Vendar tudi kariera vrhunskega športnika se enkrat konča in potrebno je razmišljati, kako naprej. Športniki imamo s tem velikokrat težave. Navajeni smo, da smo plačani za rezultate, ki pa so povezani s sposobnostjo telesa. Premalokrat se zavedamo, da ima telo svoje meje in da se zgodba nekega dne konča. Na to temo sem se pogovarjal z menedžerjem Danielom Westfeldtom in direktorico zagrebškega atletskega mitinga Ivano Brkljačić, ki sta me obiskala v Medulinu. Daniel je uspešen menedžer, ki skrbi za športnike v času aktivne športne kariere in kasneje, po koncu športnega udejstvovanja, za poslovno kariero. Sam zase lahko rečem, da sem že poskrbel za eksistenco po karieri, a vedno v meni ostaja želja po poslovnem izzivu. Kaj početi, da mi bo v izziv? Želim biti trener, motivator, zastopnik, promotor, lobist, delati v turizmu, razvijati blagovno znamko? Idej imam ogromno in prav toliko priložnosti. Potrebno je le izbrati eno ali dve pravi, ki mi bosta predstavljali izziv.

Sam vedno pravim mladim športnikom, da naj bodo drzni. Naj se ne bojijo napak, kajti napake te učijo in krepijo. Človek v življenju naredi zelo malo napak v primerjavi s tem, koliko stvari naredi prav. Problem nastane, ker se pri napakah ustrašimo in posledično ustavimo, namesto da bi nadaljevali svojo pot. Gre za psihološki pojav, ki pa je verjetno deloma tudi dedovan.

Ruski znanstveniki so testirali vrhunske športnike. Nihče od tistih, ki so potrebovali psihologa, ni postal šampion. Lahko so zmagali kakšno tekmo, vendar nihče ni dosegel šampionske kontinuitete. So pa napredovali v svojih rezultatih.

V teh dneh sem zasledil v medijih eno izredno ponižujočo objavo za našega vrhunskega športnika, ki si to vsekakor ni zaslužil. Sam imam z mediji dobre odnose. Včasih me jezi nestrokovnost, a to se ob dodajanju subjektivne ocene velikokrat dogaja tudi meni. Ne sprejemam pa novinarja amaterja, ki javno blati vrhunskega športnika. Mediji vse bolj zahajajo v izmišljene afere, ki jim povečujejo branost, gledanost, poslušanost. Družbena odgovornost medijev je vsak dan manjša, kar vsekakor ni dobro. Ljudje so vedno bolj nervozni, ker jih mediji zalagajo z raznimi aferami. To je psihologija, ki se vsakodnevno pozna na cesti in se potencira. Priporočljivo bi bilo usmeriti več poročanja v pozitivno smer.

Za konec pa spet razveseljiva novica po zaslugi naše mlade metalke kladiva Barbare Špiler. Z novim slovenskim rekordom 71,25 metra je dokončno potrdila, da se razvija v vrhunsko športnico, ki nas bo s svojimi dosežki razveseljevala v naslednjem desetletju.