Tako kot v tistem času Kurt Cobain in River Phoenix. Manicsi namreč zahtevajo ostro opredelitev. Vmesne poti ne poznajo. Niti je nočejo poznati, saj njihova levičarska delovna etika pomeni sprejeti vnaprej znana dejstva, ki jih ni zamajal niti radikalen prelom v karieri, ko so se iz avtodestruktivnih punkerjev prelevili v melodične estete angažiranega soničnega popa.

Kar pri njih šteje, je večni "for real", ki so si ga teroristi nedoločljive generacije vtetovirali v etiko protesta in breme časa - vsaj v zgodnjem delu kariere - in ga zavestno (!) prevzeli na svoja pleča. Razvrednoteni duh zahodne postindustrijske civilizacije je (za)kričal na pamfletu Generation Terrorists (1992), zato ga nismo samo videli, temveč tudi slišali na vsakem koraku. Podobno je sredi osemdesetih (The Queen is Dead) uspelo njihovim sosedom The Smiths. Ali The Clash slabo desetletje prej (London Calling). A, kar je najpomembneje, Manic Street Preachers zelo dobro vedo, da ima vsak pravico do svoje resnice in da v rock & rollu ni objektivnosti - rock & roll je moj ali tvoj, poslušaš ga lahko prek neonskih reklam ali pa ga sprejmeš takšnega, kakršen je! Zato smo jih vedno poslušali z razlogom, tudi v mehkejši fazi, ko so pozornost preusmerili na povedano, ne na način, kako je bilo povedano (This Is My Truth Tell Me Yours). Vendar intimni vtisi na meji patetike nikoli niso bili plitko sondirani.

Največji adut je individualna dramaturgija

Dvajset let pozneje so se Manicsi obrnili v preteklost. Postali so "nacionalni zaklad", vse tisto, česar so se otepali na začetku kariere. Seveda je v tem veliko samoironije. In ohranjanja naivnosti. Filozofija, da mora vsaka prava skupina po prvencu razpasti, namreč že dolgo ni več na njihovem meniju - kar je trenutno na njem, je afirmacija življenja (kariere) skozi osemintrideset pesmi, ki so izšle v obliki malih plošč. Že referenčni Send Away the Tigers (2007) je napovedoval obračun s kodirano preteklostjo, ki je bila - kakor se na prvo branje sliši zavajajoče - pravzaprav njihovo gonilo. In časi za takšno početje so več kot primerni. Če smo dober teden prej na koncertu The Stranglers ugotavljali, kako so njihova sporočila danes aktualnejša kot leta 1977, kakšen vtis si lahko ustvarimo šele pri Manic Street Preachers, ki so na oder stopili prav z radikalnimi laburističnimi načeli v notesu?! In citati Salingerja, Orwella, Camusa, Ginsberga… Individualna dramaturgija je tako še danes njihov največji adut, še zlasti ker "new art riot" nima več tistega posiljenega volumna kot na samem začetku kariere. Že povedano znajo zapakirati (ne prepakirati!) in povedati še enkrat. Morda ne z nekdanjim zanosom, a še vedno s prepričljivim in zrelim tonom. Občasno se res zatečejo k rutinskim kitarskim frazam, vendar so te pogosto neuravnotežene, kar jim omogoča pobeg iz povprečnega nizanja pesmi druge za drugo.

Šepala komunikacija z občinstvom

Dvourni "deja vu" manifest je ponudil izvedbeno razpoloženi band, ki mu je nekoliko šepala le komunikacija z občinstvom. Sporočila pesmi namreč poznamo, raje bi vedeli, kakšen odnos imajo do njih danes - in kje jih (znova) vidijo. Ali pa gre samo za komercialno potezo novih mainstream intelektualcev?

Cene "spominkov" že dolgo niso bile tako zasoljene kot ravno na njihovi stojnici. Mogoče so le spoznali, da so (neo)liberalni povzpetniki že davno tega uničili vse, kar je postmodernega, in zdaj tudi sami iščejo svoj delež. Motown Junk, kakor so vpili na začetku kariere, tokrat pa odprli drugi dodatek in napovedali slovo z If You Tolerate This, Then Your Children Will Be Next. Spomine so odprli z Motorcycle Emptiness, manjkala je The Masses Against the Classes. Za pesmi vmes sestavite svoj seznam. Zmotili se boste za največ eno ali dve.