Kje je prava mera nadzora?

Svetovni splet je morda danes to, kar je bil včasih rock'n'roll. Torej medij, skozi katerega mladi na novo opredeljujejo druženje in komunikacijo ter radikalno spreminjajo navade, obrazce in vrednote preteklih generacij. "Nočem revolucije, če ne morem plesati," je v uvodnem nagovoru dejal Peter Sunde, leta 2008 obsojen zaradi ponarejanja, sicer pa znan kot soustanovitelj kontroverzne spletne strani The Pirate Bay, ki omogoča prosto deljenje datotek, tudi filmov in glasbe. Omenjena stran je, čeprav datotek ne kopira, trn v peti industrijam, ki temeljijo na avtorskih pravicah.

Po eni strani želijo korporacije in (njim pokorne) vlade omejiti kopiranje in deljenje datotek, češ da s tem ščitijo avtorje in delovna mesta ter nas varujejo pred terorizmom, po drugi strani bi z zakonodajami, kot je ACTA, vedno bolj posegale v zasebnost svojih in tujih državljanov. V ZDA je predstavniški dom nedavno potrdil zakon CISPA, po katerem lahko zasebne družbe, kot sta Microsoft in Facebook (ki zakonu ne nasprotujeta), posredujejo informacije vladam - in to brez konkretnih pravnih mehanizmov, ki bi ščitile državljanske svoboščine njihovih uporabnikov, opozarjajo pri Electronic Frontier Foundation. Spomnimo se, da so v znak protesta proti ACTA, nekakšni mednarodni predhodnici CISPA, mnoge strani za en dan počrnele, denimo Wikipedia, v številnih mestih po svetu pa so potekali poulični protesti. Elizabeth Stark, borko za odprto kulturo in predavateljico na vodilnih ameriških univerzah, skrbi, ker podobnega odziva ni bilo ob zakonu CISPA; le še Barack Obama lahko z vetom prekliče CISPA.

Splet spreminja svet

Jérémie Zimmermann, aktivist skupine La Quadrature du Net, ostaja ekspliciten: "Internet pripada vsem." Poudarja, da s predlaganimi zakoni ni mogoče nadzorovati pretoka informacij, ne da bi pri tem ogrozili javno dobro in okrnili ekonomski ter družbeni napredek. Ime La Quadrature du Net opominja na nerešljivi problem antičnih matematikov, ko so ti iskali kvadraturo kroga - izzive, pred katere nas postavlja internet, bo mogoče rešiti le z paradigmatskim premikom.

Decentralizirani pretok in dostop do informacij, ki je na primer omogočil množična gibanja, kot sta Arabska pomlad in Occupy Wall Street, predstavlja srčiko družbenosti, za kakršno se je zavzela večina govorcev v Beogradu. Osnovna tehnologija spleta je demokratična; ne potrebuje klasičnih voditeljev, ker ni osrednjega mesta, od koder bi se razpošiljale informacije, temveč te potujejo po mreži, torej po razpršenih točkah. Splet preoblikuje pomen tradicionalnih posrednikov med avtorjem in potrošnikom, denimo studiev, distribucijskih hiš, celo časopisov. Ti so v preteklosti ekskluzivno razpolagali z vsebinami, ki so bile dostopne javnosti oziroma publiki, krojili njen okus in oblikovali javno mnenje. Stvari pa so se s spletom drastično spremenile, in po mnenju večine na bolje. George Hotz, 22-letni heker, ki je prvi na svetu odklenil iphone in Sonyjevo konzolo playstation 3, pravi, da je svetovni splet edina prava meritokracija.

Varno razkrivanje informacij

Internet, za razliko od kina, radia in televizorja, omogoča, da uporabnik sam kroji vsebine medija. S tehnologijo 3D-tiskanja bo po besedah Roba van Kranenburga, predstavnika interneta stvari, mogoče doma natisniti skoraj vse izdelke vsakodnevne potrošnje. Dobrine teh tehnologij bo mogoče v polnosti požeti le, če bo internet ostal odprt, onkraj omejitev, ki bi mu jih želele predpisati industrije, ki temeljijo na privatnem interesu in kapitalu. Če kaj, je podton konference Share namigoval, da lahko tehnologija in odprtokodna družba, ki jo splet omogoča, temeljito spremeni družbo, kot jo poznamo; lahko jo centralizira do temačnih orwellovskih scenarijev, lahko pa si obetamo renesanso.

Pomen boja za svobodo govora na spletu zgovorno ilustrira primer spletne strani Wikileaks, ki je razkrila ogromno zaupnih dokumentov o aktivnostih svetovnih vlad, tudi slovenske, najbolj odmevno pa aroganco ameriških vojakov na Bližnjem Vzhodu. Zavoljo bančne blokade Wikileaksa ni bilo več mogoče financirati preko servisov PayPal, MasterCard ali Visa; k sreči so to lahko storili z spletno storitvijo Sundeja Flattr, ki omogoča direktne donacije avtorjem in spletnim stranem.

V Beogradu se je tako oglasil tudi Daniel Domscheit-Berg, nekdanji sodelavec Wikileaksa, ki je opozoril, da je arhitektura sprejemanja in posredovanja Wikileaksa preveč centralizirana. Zasnoval je podobno platformo, ki se ji pravi Openleaks, njen namen pa je razširiti spletno razkrivanje informacij in ga napraviti bolj varnega.