V četrtek so bili poročevalci informativnih televizijskih formatov zbegani. Gospodarja ni bilo v hiši in nihče ni vedel, kje točno se nahaja. Še ministri s superministrom Žigom Turkom na čelu niso znali pojasniti, kje zasluženo počiva Janez Janša. Prav zato je vse skupaj izgledalo kot napoved, da bomo v kratkem uvedli svetovno revolucionarno novost. S koledarja bomo črtali tretji maj. S tem se bomo končno vpisali na politični zemljevid in opozorili nase.

Namreč, tega nesrečnega tretjega maja država ni delovala. To so dobro vedeli tudi na nacionalki in preprosto s sporeda zbrisali Poglede Slovenije. Tega pa niso razumeli študentje AGRFT, ki so ves dan pred parlamentom brali Cankarjeve Hlapce. Brali so jih v prazno, saj v tisti stavbi preko ceste ni bilo nikogar. Bil je to dogodek za kamere, ki bo že danes pozabljen. Nobene granitne kocke v oknih, nobenega transparenta, nobenega vpitja. Eno tako kontemplativno branje v obliki dolgočasnega scenskega ne-dogodka. En tak protest, ki izžareva stanje duha v tej deželi. Vdanost v usodo. Če že tonemo, potonimo vsaj ponosno z recitiranjem referenčnega avtorja. Ali kot bi metaforično vse skupaj zašilil kakšen politik, Titanik se potaplja, orkester pa igra na palubi, kot da se ni nič zgodilo.

Te uporabne metafore, simboli in prispodobe so postali stalnica v govorih vsakovrstnih politikov. Današnji izvršniki so še posebej nagnjeni k plastičnemu prikazu razmer skozi jasne primerjave. V enem najboljših prispevkov oziroma pogovorov v zadnjem času na TV-ekranih sta v Studiu City te citate komentirala Marko Stabej in Dejan Verčič. Ni naključje, da so v prvi plan postavljene kmečke prispodobe: krava, ki jo moramo nafutrati, če jo hočemo pomolsti, kmet, ki ne more saditi, če je zadolžen do vratu, in drevje, ki ga je treba obrezati, če hočemo, da rodi. Verčič je opozoril ravno na to dimenzijo, ki jo moramo jemati dobesedno: vsi smo v očeh oblastnikov neke vrste drevesa ali polja, ki jih je treba preorati, dobro obrezati, ven populiti plevel, skratka, narediti selekcijo. Pri tem pa je treba še globoko poseči v temelje družbene zgradbe in nihče se ne bo sekiral, če bo zaradi teh posegov na fasadi nastala kakšna razpoka ali praska. Ja, v tem je temelj novega časa: utrditi je treba temelje. Na novo je treba zacementirati odnose v družbi, saj je šlo vse skupaj že v smer samosesutja.

Zato je tudi logično, da je tretjega maja Gregor Virant v pogovoru v oddaji Svet na Kanalu A še enkrat ponovil tezo, da je treba ukiniti državni svet. Je nepotreben, ruši temelje demokracije, utemeljene v državnem zboru, in odžira denar. Pri tem se je še pohvalil, da bo od ponedeljka sam brez varovanja. Kul, pred meseci se je taisti Virant še zvijal v krčih in mukah, kako pojasniti nadomestila za brezposelnost, ki jih je cuzal od države, danes zmagoslavno ukinja državni svet in sebi pripadajoče varovanje. Jutri lahko pričakujemo, da bo prišel na plano s še bolj radikalnim predlogom: ukinil bo predsednika državnega zbora oziroma kar cel državni zbor. Ali ga sploh potrebujemo? Jasno, da ne, saj se tam ne zgodi nič, kar se ni že prej zgodilo v vrhovih strank. Parlament kot kulisa in kritje odločitev strankarske koalicije je čista farsa. Poslanci, ki pritiskajo tipke po diktatu in berejo vnaprej pripravljene tekste, so v posmeh vsemu, za kar se borimo zadnjih trideset, štirideset let.

Ne smejijo se nam samo napol nafutrane krave, temveč tudi sosedje. Hrvati so nas prav tako napadli nesrečnega tretjega maja. Zdaj spet s pogrevanjem tistih še bolj nesrečnih hranilnih vlog. Nam nikakor ne gre v glavo, kako nam vedno znova kažejo, da med sosedi ni prave ljubezni. Ampak zakaj naj bi nas imeli ti sosedje radi? Zato, ker imamo pri njih kopico vikendov, prikolic in šotorov in tako nič ne trošimo v hotelih in restavracijah? Zato, ker so jih eni dobro oskubili med vojno z navijanjem cen orožja? Zato, ker so jih eni nategnili in jim prihranke v ljubljanski banki zaplombirali, oziroma po domače ukradli? Ali zato, ker jim dajemo ves čas vedeti, da smo mi v Evropi, oni pa še na Balkanu?

Tako najverjetneje tudi preiskovalci na Dunaju razmišljajo o Sloveniji. Da smo eni Balkanci, ki nimamo niti toliko jajc, da bi prišli pričat o zadevi Patria. Jasno, saj tisti tam na Dunaju ne razumejo, da tretji maj pri nas ne obstaja. In razpišejo zaslišanja za naše junake prav na ta dan. In pošljejo vabila na dan, ko so imeli že vsi vplačane prvomajske aranžmaje. Temu se reče sosedsko nerazumevanje. Popolna miselna luknja. Nekaj takega kot tista zevajoča modra luknja v novi scenografiji Odmevov. O teh novih preoblekah nacionalke pa čez teden dni. Da se vrnejo gospodarji, posedejo za okroglo mizo in nam sporočijo dobre novice. Vsaj to, da je tretji maj dokončno ukinjen…