Kdor ne dela, manj stane

Kdor danes ne varčuje, ga Merklova in Sarkozy grdo gledata, kar res ni prijeten občutek. To pa ni vse. Ta mrki pogled pomeni, da na njun nemško-francoski ekspres, ki strahotno drvi v svetlo bodočnost, potratnež nima vstopa in ga čakajo sramotni izgon iz EU, padec bonitetne ocene z A2 na "ŽNJ55" pa še grška kalvarija in na koncu izbris s seznama držav na planetu Zemlja. Tiste ekonomiste, kot sta Josef Stiglitz in Paul Krugman, ki zavajajo ljudi s trditvami, da je stiskanje pasu pogubno za izhod iz krize, pa je treba sežgati na grmadi. Skupaj z žirijo, ki je Stiglitzu dodelila Nobelovo nagrado za ekonomijo. Da bi naši nemški prijateljici ustregli, si zmišljujemo najbolj izvirne oblike krčenja javne porabe, kamor sodi izum, vreden prijave pri evropski patentni organizaciji. Zmanjšati je treba število prazničnih dni! Na Šuštaršičevem ministrstvu so najbolj sposobni ekonomisti stiskaške ekonomske šole po treh tednih garanja globoko v noč izračunali, da bi nam že ukinitev 2. januarja in 2. maja kot dela prostih dni bojda prinesla 120 milijonov evrov, če pa ukinemo še dan reformacije (31. oktober), ker so protestanti navijali za družinski zakonik, bi prihranili že četrtino od magične številke dobrih 800 milijonov evrov. Žal pa slovenska ekonomska elita ni razmišljala bolj pogumno in se ni odločila za še bolj izvirno in učinkovito obliko varčevanja: da število prazničnih dni povečamo! Denimo za pičlih deset. Razlog za slavje bomo že našli. Denimo, dan, ko cvetijo narcise na Golici, spomin na prvo prodano puško Hrvatom in Bosancem, rojstni dan Črtomirja, dan spomina na padli referendum o pokojninski reformi... Sam izračun pa je izjemno preprost. Če bi Slovenci praznovali še deset dni več kot doslej, bi se jih 300 tisoč deset dni dlje pojalo po Obali, zdraviliščih in planinskih kočah. Če vsak na praznik porabi samo 50 evrov, pa vemo, da smo na praznike odprtih žepov (poglejte si parkirišča pred trgovskimi megapolisi), imamo 150 milijončkov, ne da bi z mezincem mignili. Deset prazničnih dni več pomeni približno 50 operativnih zamenjav kolka manj - na praznike pa že ne bomo rezali ljudi - ali 350 tisoč evrov prihranka, če en poseg stane 7000 evrov. To je tudi 20 srčnih operacij manj po 15 tisoč evrov, ali 300 tisoč evrov prihranka na leto. Pa smo že na 650 tisočakih. Kje so potem tu še operacije kolen, ožilja, slepičev, prostat, ledvic. Imamo prihranek pri subvencioniranih malicah za šolarje, neizplačane dodatke za prevoz na delo in delavsko prehrano ter učiteljem za podaljšano bivanje. Prištejmo še prihranek pri elektriki in ogrevanju šol in pisarn v zimskem času ter izklopljenih klima naprav. Deset dni manj bi delala podjetja, ki ustvarjajo 100 tisoč evrov izgube dnevno. Če je takšnih sto, bi v desetih dneh privarčevali 100 milijonov. Med prazniki bolj poredko vozijo avtobusi in bi potrebovali manj šoferjev, pa še okolje bi manj onesnaževali. V resnici je tako privarčevanih sredstev toliko, da res nima smisla biti malenkosten. Čemu bi imeli samo deset novih prazničnih dni. Kar dvajset naj jih bo, pa nam bo šlo bolje kot Švici.

Srbski kmet na volitvah

Volilna kampanja za jutrišnje supervolitve v Srbiji se je vrnila k pravi volilni bazi. V svinčenih časih, ki se jih nekateri ignoranti še vedno z nostalgijo spominjajo, so rekli, da socializem in razvoj temeljita na zvezi delavcev, kmetov in poštene inteligence. Ker je Srbijo poštena inteligenca že zdavnaj zapustila, delavci pa pljuvajo vsako oblast, so politikom ostali kmetje. Kandidati, znani in manj znani, so se množično odpravili po glasove v srbske vasi in se slikali z gostoljubnimi domačini, traktorji in domačimi živalmi. Toliko fotografij in posnetkov kandidatov s plemenskimi biki in kravami molznicami je bilo objavljenih, da bi nepoučeni tujec pomislil, da je v Indiji. Najbolj medijsko odmevna pa sta bila delovno-volilna obiska podeželja dveh največjih konkurentov za srbskega predsednika - Tadića in Nikolića. Tadić se je odločil za družino Grčić v Jabučju. Ravno na veliki petek, tako da je sodeloval pri barvanju jajc po starodavni metodi kuhano jajce v nogavici in čebulni lupini. Spil je kavico, pojedel postno pito iz bučk, gobic, šnopčka pa se na žalost gostitelja ni dotaknil, kar je škoda, saj bojda govori sedem jezikov. Navdušil se je nad 300-kilogramskimi prašiči, pohvalil lastnika, da je hišo izoliral s stirodurjem, kar bi morala početi cela Srbija, in se strinjal z domačimi, da je kmet prihodnost Srbije in da je kmetijstvo izhod iz krize. Sede na dvorišču pod slivo je večkrat zavzdihnil, rekoč, da so srečni, da jim je lepo, saj imajo mir, čist zrak. Jasno je bilo, da bi se kar preselil v Jabučje. Potem je odhitel dalje reševat državo, Grčići pa niso mogli verjeti, da ima en predsednik toliko razumevanja za srbskega kmeta. Nikolić, bivši Šešljev učenec, zdaj šef Napredne stranke, je prav tako ugotovil, da je srbska vas temelj napredka, in je to pokazal z obiskom družine Krstonošić v Sobljaku. Posedel je z domačini dobro uro, spil kavico, malo pomalical kmečkih dobrot, srknil šnopček in ugotovil, kako je kmetijstvo steber srbskega razvoja. Obljubil je, da bo kot predsednik ustavil uvoz poceni turških paprik, zaščitil domačo pridelavo in srbski vasi vrnil ugled. V topli gredi je posadil kumarico, bojda za uspeh na volitvah, in odhitel reševat državo. Tako se mu je mudilo, da je pozabil darilo gostiteljev - 12 let staro žganico iz sliv in jabolk. Krstonošiće pa zdaj skrbi tista vražja kumarična sadika. Najbolj krmežljava je med vsemi in jih je strah, da bodo krivi za, bog ne daj, Nikolićev poraz na volitvah, kar bi lahko usodno poslabšalo položaj srbskega kmeta.