Vse do tistega dne smo fotografske filmske zvitke ritualno odnesli v bližnji nakupovalni center, kjer nam je gospa z visoko natupirano frizuro, ki je stala za pultom, prekritim z vzorčnimi katalogi, in bila videti kakor na moč ljubezniva prerokinja, povedala datum, ko smo se lahko končno vrnili iskat razvite fotografije. V tistih časih sem moral prenašati neskončno dolge dneve, ki so minevali med podaljšanimi minutami vsakdanjika, ko sem lahko zgolj opazoval, kako med vulkanskimi kamni našega vrta rastejo plezalke.

Tistega jutra v country clubu se je, ko smo se nagnetli okrog očeta, da bi videli podobo, ki se je risala na fotografskem papirju med njegovimi prsti, ustavil svet. Spominjam se posebnega vonja, oblik in barv, ki so se pričenjale kazati na vlažni površini. Res, čisto zares smo bili vsi tam; tam je bila odskočna deska skakalnice in bazen, trava, ki je kakor goba smaragdno zelene barve prekrivala vso sliko. Res je bilo, moj oče je imel fotografski aparat z vgrajenim laboratorijem, vendar sem se, medtem ko so se moji bratje prerivali, da bi dobili fotografijo v roko in se je zdelo, da se svet ne spreminja, spraševal, kaj bo zdaj z nasmejano gospodično z natupirano frizuro za prodajalnim pultom.

Ubraniti mesto

Vedno več fotografiramo zato, da ne bi gledali; gre za neko splošno težnjo. To počnemo tudi v želji, da bi posedovali, imeli v lasti, opredmetili, da bi se prepričali, da obstajamo, da nikoli ne bi umrli - mar pri tem ne gre zgolj za našo potrebo, s katero si skušamo zagotoviti, da obstajamo, zaradi česar na milijone oseb na tem svetu proti sebi obrača kamere?

Dajemo se fotografirati pred spomeniki ali zgodovinskimi stavbami, da bi sosedom in prijateljem dokazali, da smo bili tam, ali pa ženam, da nismo bili kje drugje, pa tudi zato, da bi se izmerili in se izkazali kot izvirni nasproti resničnosti, ki jo je mogoče preveriti na wikipediji ali na google earthu. V Ljubljani vidim turiste, ki vsakokrat, ko najdejo kotiček, komajda vreden fotografije, pospešijo korak: mislim, da je to najnovejša definicija limba. Potovanje je vredno toliko, kolikor fotografskih možnosti nam ponuja. Če ne prislonimo fotografskega aparata k obrazu, še nismo prispeli - strošek potovanja ni povsem upravičen.

Fotografiramo, da ne bi gledali; gre za splošno tangento. Resničnost brez fotografskega okvira, televizijskega ekrana, brez platna ali računalnika lahko povzroči vrtoglavico. Nočemo prevzeti odgovornosti, da bi gledali, da bi resničnost razbirali. Fotografija to odgovornost prestavi za nedoločen čas. Slavoj Žižek pravi, da smo si vse od pojava videorekorderjev začeli kompulzivno ustvarjati zbirke filmov: že preprosto dejstvo, da smo si presneli film, nam daje občutek, da ga poznamo; in da smo že razkrili in ponovno zarisali vse njegove mehanizme; dejstvo, da smo nekaj zaprli v kapsulo, nam omogoča nekaznovano božansko vedenje negledanja.

Ko srečamo nekoga, ki ga že zelo dolgo nismo videli, smrtni, eksistencialni strah, da ne cenimo dovolj resnične razsežnosti dogodka, zbledi že s prvo fotografijo. In šele ko vsak naredi svojo in naju fotografira tudi tretji, srečanje zares lahko razglasimo kot uspešno. Tako hodimo skozi življenje s pomirjeno zavestjo, da smo ga živeli v vsej njegovi polnosti in veličini; ali pa, da smo to odgovornost vsaj za nedoločen čas prestavili.

Fotografija nas ponovno vstavi v neki uokvirjen svet. O njem nam govori z drakoničnim vključevanjem ali izključevanjem. Vedno več fotografiramo, da bi upodobili neko predstavo. V večne skušamo spremeniti trenutke in jih osamiti v vrtincu kaosa, ki nas obkroža. Fotografija je kot podaljšana elektronska roka našega negotovega spomina.

Pred nekaj meseci sem se po tridesetih letih vrnil v Benetke. Nič me ni moglo pripraviti na ponovno srečanje s tem mestom. Nem se hodil v prepletu uličic, med mostovi in kanali. Ko sem se čepe naslanjal na steno nekega zidu in opazoval vogal palače, čipkast zaključni friz, ograjo, pozabljeno od sveta, sem prejel esemes prijateljice, ki me je spraševala: "In? Si se spet zaljubil v Benetke?" Ne bi ravno mogel govoriti o ljubezni - in še vedno ne morem. Obnemel sem in otrpnil; ter gledal. V Benetkah "oko pridobi neke vrste neodvisnost, podobno solzi", pravi Joseph Brodsky v svoji knjigi Vodno znamenje. Čez čas začne telo nase gledati, kakor da je prevozno sredstvo očesa. Pred mano so hodile trume turistov, ki so se spremenili v prevozna sredstva lastnih kamer in fotoaparatov.

Jaz, čepe naslonjen na zid, pa sem se počutil kakor Droctulft, o katerem je pisal Borges, ki se je, ko je zavzemal Raveno s svojo barbarsko legionarsko vojsko, odločil orožje obrniti proti svojim soborcem, da bi ubranil kulturo tedanjega Rima. Zasužnjil ga je pogled na simetrično izklesan marmor, mozaike in na izčiščene profile cipres. Benetke, ki so prestale in se ubranile neskončnega števila barbarskih vdorov, so izmučene podlegle neprekinjenemu maršu digitalnih kamer.

Moja obramba Benetk je bila zelo preprosta: naslonjen na tisti zid - kljub temu da sem se v center tudi sam pred nekaj urami pripeljal z istimi vaporeti kakor ljudje, ki so tekli mimo - sem gledal; samo gledal.

Borgesovska nočna mora

Ob gledanju dokumentarca o nogometu v sedemdesetih letih me je presenetil način, kako se je neki nogometni igralec veselil svojega zadetka. Videl sem nekaj popolnoma tujega; nekaj, kar je bilo podobno človeški značilnosti, že davno izgubljeni v času; bronasti sekiri, izkopani iz nekega vrta. Igralec je poskakoval, kakor da bi ga zadela neka psihomotorična motnja. Zakaj mi je takšno praznovanje vzbudilo pozornost ravno v času, ko nogometni igralci, naj bodo profesionalci ali amaterji, skušajo svoje gole proslaviti na karseda najbolj originalen način? Mislim, da je mojo pozornost vzbudilo veselje, ki ga ni poenotila poplava podob, s katerimi so igralci nogometa preplavljeni v današnjem času. Njegov ples veselja je bil popolnoma ad libidum, divji, primaren. Njegovega načina praznovanja ni udomačil noben sodoben zakon pretirane stilizacije. Mnogi so zapisali: živimo v svetu, ki je vedno bolj homogen, in, paradoksalno, v svetu, ki si vedno manj prizadeva iskati individualizirano neponovljivost. Ničesar, kar se nam dandanes zdi pomembno, hkrati pa je po nekem nepisanem pravilu pogosto banalno, ne moremo izvajati brez izčiščenega stila, razen če si drznemo sprejeti oznako luzerja.

V večjem delu dvajsetega stoletja so za poenoteno estetizacijo skrbeli časopisni mediji, radio, filmska industrija in televizija, kakor blagi vsiljevalci policije in vojske. Danes zakon poenotenja podpiramo skorajda vsi, opremljeni s svojimi računalniki, mobilnimi telefoni in digitalnimi fotoaparati. Preganja me borgesovska nočna mora. Vsakokrat, ko kdo uporabi digitalni fotoaparat, se svet bolj izravna, postane bolj enobarven. Mar smo postali tudi podaljšana roka digitalnega konformizma?

Svetovno prvenstvo leta 2010 je bilo zame večkulturni dogodek: naučil sem se, kaj pomeni izraz "nič proti nič" (najprej sem bil prepričan, da je tako ime trenerju slovenske reprezentance), in občudoval slovensko mladino, kako se je z nacionalno vnemo, s katero je spremljala tekme na drugem svetovnem prvenstvu v zgodovini naroda, skušala prilagoditi drugim strastnim spremljanjem tekem po svetu, pri čemer se je z vso silo trudila pridobiti vse navade in okraske, ki sodijo zraven, da bi prikrila grozovit nacionalni strah pred tem, da ne bi bila del velikega orkestra narodov.

Posnetek trenutka

Obstaja podoba, ki me vedno znova preseneti: skupina glasbenikov igra na mostu; ljudje se zberejo okoli njih. Mimoidoči sprehajalec se ustavi, jih morda tri sekunde opazuje, komaj posluša, izvleče fotoaparat, naredi fotografijo in nadaljuje svojo pot. Nekdo nas je podučil, da je treba zato, da bi življenje polno živeli, vse preizkusiti; nekdo nam je povedal tudi, da se mora življenje živeti tako, da ga lovimo, arhiviramo, posedujemo v digitalni grafični obliki. Nekdo bi nam moral povedati tudi, da se glasbe ne da fotografirati.

V Ljubljani imam prijateljice, ki pripravljene jedi fotografirajo: kuhajo zato, da fotografirajo. Zdi se, da na tak način doživljamo tudi naša druženja, zabave in srečanja: kakor da bi želeli ustvariti fotografski material. Dandanes se zabava ali dogodek ne zgodi, dokler ni objavljena snov, ki smo jo fotografirali. Če v življenju ne zapustim knjige, drevesa in otroka, lahko zapustim vsaj fotografski album na facebooku.

Spomnim se, da smo se v sedemdesetih norčevali iz Japoncev, ki so naokrog hodili tako, da so vse, kar jih je obdajalo, neprekinjeno fotografirali. Potem smo se zavedli, da takšno vedenje ni predznak neke določene nacionalnosti: Japonci so bili le predslika naše, človeške narave, soočene z dostopnostjo fotografije. Kazali so nam, v kaj se lahko spremenimo. Postali smo biorazgradljiva prevozna sredstva aparatov, ki proizvajajo podobe.

Črke proti boginji

Utemeljitelji velike monoteistične vere so imeli do ustvarjanja podob sumničav odnos; česa se človek lahko boji pri ustvarjenih ikonografskih podobah? Leonard Salain v knjigi Črke proti boginji zapiše drzno tezo: prepoved ustvarjanja podob je skušala vzdrževati vertikalno, moško moč nasproti zemeljskemu kaosu, ki so ga utelešala matriarhalna verovanja. Salain zatrjuje, da ženske nikoli niso bile tako omejevane kakor v zgodovinskih obdobjih ali v kulturah, kjer namesto podob vlada pisana beseda; po njegovem mnenju najpomembnejših družbenih dosežkov dvajsetega stoletja na področju doseganja enakosti spolov niso prinesla le socialna gibanja, temveč množično razmnoževanje kulture podob. Zdi se, da nediskriminatorno bombardiranje s filmskimi, fotografskimi in televizijskimi podobami vpliva na dinamiko delovanja desne polovice naših možganov, pri čemer naj bi domnevno postali dovzetnejši za sočutje, celostno dojemanje sveta in strpnost do dvoumnosti. Smo torej z našimi digitalnimi fotoaparati tudi vojščaki, ki se z orožjem v roki bojujemo za naprednejše družbene sile?

Fotografijo sem v Mehiki študiral, ko se je velik del učenja odvijal med vdihovanjem kemikalij v temnicah. Do tistih časov ne gojim nobene nostalgije - pogrešam le tisti konec mesta in prijatelje; tudi z digitalno tehnologijo se dobro počutim. Zakodirana svetloba in sence elektronskih impulzov me navdajajo z enako čarobnostjo, kakor če bi jih dosegel s kemičnimi procesi. Pojav retro kamer s plastičnimi lečami in ponovno obujanje polaroidnih fotografij me puščata popolnoma hladnega. Moj stil je lahkotnost. Strast do filmskega traku me spominja na glavnega junaka iz knjige Dolga pot do noči Eugena O’Neila, ki je zaradi svoje kmečke preteklosti vztrajno želel ohraniti v lasti vso možno zemljo, medtem ko je bilo bogastvo že zdavnaj drugje. Ko sem bil majhen, je najbogatejši človek na svetu, Aristotel Onassis, svoje bogastvo meril v tonah; mnogo kasneje je najbogatejši človek svojo moč zgradil na neotipljivem.

Pogled

Tiste polaroidne fotografije, ki jo je pred štiridesetimi leti posnel moj oče, nimam več. Imam pa družinsko fotografijo brez njega. Črno-belo fotografijo, posneto v fotografskem ateljeju; edino fotografijo moje matere z vsemi štirimi otroki, ki je preživela. Na njej otroci v nekem izgubljenem kotičku in času mehiškega glavnega mesta gledamo v desno stran objektiva; moja prelepa mati mirno in z zaupanjem v prihodnost zre naravnost predse. Fotografije na mnogo različnih načinov lažejo in na mnogo različnih načinov govorijo resnico. Ta konkretna fotografija ne laže: moj oče je bil, čeprav se je trudil, da bi bilo drugače, skoraj vedno odsoten; in vendar laže: moja mati je zelo redko mirno in z zaupanjem zrla v prihodnost.

Mama je bila do nedavnega zelo zdrava ženska. Nikoli ni kadila, nikoli ni pila alkohola, vse življenje je skrbno, skoraj fanatično skrbela za svojo prehrano in skoraj pet desetletij vsak dan tekla in telovadila v parkih mehiške prestolnice. Moj oče je vse življenje pil, kadil, si uničeval prebavni trakt, kot da bo že naslednji dan konec sveta; še vedno je zdrav kot riba. In vendar - če ne bi bilo te fotografije, se ne bi mogel spomniti, kako močna ženska je bila moja mati, je iztrgati iz klobčiča nedavnega spomina, v katerem je postala bolna in šibka; v meni je zdaj njena lažna sinteza. Fotografija, ki skuša osamiti nezadržen, minljiv trenutek, obenem lahko obogati sivino posamezne sedanjosti.

Četudi fotografijo kot sredstvo ves čas izkoriščamo, bo ta še naprej ohranjala svojo moč in začaranost, še vedno namreč ostaja zrcalo trenutka; in vendar - ob njej nam ves čas nekaj uhaja, in to je zaznavanje trenutka. Fotografija s svojo specifično umetelnostjo zadržuje neprekinjen tok razkrajanja. V svoji dvodimenzionalni preprostosti je kakor dihanje med padcem; je mala utvara večnosti, celo glas naših prizadevanj o lastni podobi. Z našo pretirano uporabo je ne moremo zbanalizirati, banalni lahko postanemo zgolj mi sami. Obraba se zgodi nam, ne pa umetnosti fotografije.

Za konec predlagam možen epitaf za vse nas: "Nikoli niso živeli na višini svojih umetnij."