Heathcliff - kar srh me oblije, če izrečem njegovo ime!
Viharni vrh, Emily Brontë
V prvi polovici se Viharni vrh (Wuthering Heights, 2011) angleške režiserke Andree Arnold, posnet po romanu Emily Brontë iz leta 1847, dotakne veličine izvirnika. Prizori z mladim Heathcliffom, temnopoltim in hudo zlorabljenim najdenčkom, in njegovo veliko ljubeznijo in sodojenko Cathy na yorkshirskem barju imajo moč, ki takoj zgrabi gledalca. Kamera nas tako zelo približa likom in njihovemu svetu, da ustvari skoraj neprijetno intimno vzdušje. Prizori v temni in hrupni hiši na Viharnem vrhu ustvarijo tako dušeče ozračje, da ko Heathcliff plane skozi vrata na barje, s tresočo se kamero Arnoldove za njim, dobimo občutek osvoboditve pod pretečim nebom.
Z vrtoglavim tempom, montažo in gibi kamere Arnoldova ujame miriado podrobnosti neotesane in vitalne mladostne strasti med Heathcliffom in Cathy (ki ju čudovito igrata mlada Solomon Glave in Shannon Beer) ter sistematične degradacije Heathcliffa s podtikanji Hindleyja in okolice. Niti ena adaptacija romana za veliko platno ni tako oživela teh živih, obsesivnih, divjih in strastnih otrok ter postavila tako trde osnove za njuno tragično zgodbo.
Mimogrede, ideja črnega Heathcliffa je radikalna v primerjavi z drugimi filmi, manj s samo knjigo. V romanu Brontëjeve je Heathcliff, če ne ravno črnec, temnopolt, morda Rom ali otrok mešane krvi. V vsakem primeru se razlikuje od drugih, in ta rasna drugačnost je skupaj z družbenim statusom nezakonskega otroka nima drugega imena razen Heathcliff uporabljena kot razlog in opravičilo za njegovo zatiranje, ki vodi v njegov beg, vrnitev po Cathy in maščevanje nad nekdanjimi mučitelji.
Med vsemi pohvalami, ki jih je film požel, se najde nekaj kritikov, ki menijo, da film v drugi polovici, z odraslima Heathcliffom in Cathy, razočara. Res je, da se čutita neka izpraznitev in izčrpanost, čeprav bi prej rekel, da namerno. Arnoldova želi prikazati Catherine v ječi domačnosti in Heathcliffa, ki mu ni ostalo nič razen obsesije z njo in z maščevanjem. Bežni posnetki Heathcliffa in Cathy kot otrok v spominu odraslega Heathcliffa tako delujejo še bolj ganljivo v primerjavi s sivino njunega odraslega življenja.
Ampak vsa surovost in eksplicitnost filma, vsi posnetki barja in osamljenih dreves na vrhih bregov, vse zavijanje vetra ne more prekriti, da sta Heathcliff in Cathy odrasla v dolgočasni osebi. V interpretaciji Jamesa Howsona in Kaye Scodelario nista sposobna upodobiti strasti, ki jima jo film pripisuje, sploh pa ne Heathcliffovega nekrofilskega dejanja s truplom njegove ljubljenke.
Morda sem preveč pod vplivom prve interpretacije Heathcliffa v zvočnem filmu v podobi Laurencea Oliviera v Viharnem vrhu, ki ga je režiral William Wyler leta 1939: čeden, temačen byronovski junak, romantični pregnanec, ki odraste v gotskega tirana. Seveda se prav temu tipu filma Arnoldova upira. Ampak če odštejemo zahteve hollywoodske morale in moralizma ter hollywoodske estetike, je precej zvest zasnovi Brontëjeve. V interpretaciji Oliviera vidimo, da bi bil ta Heathcliff sposoben storiti marsikaj, če bi mu le to dopustila scenarij in cenzor. Heathcliff brez avtoritete in karizme pusti praznino sredi filma kot mladi Heathcliff Solomon Glave to ima, James Howson kot odrasli Heathcliff pa ne.
Če režiserkino pripovedovanje zgodbe nima odrešilne moči romana, to ni zaradi krutosti ali zlorab, ki so sestavni del Viharnega vrha, ampak zato, ker tako kot v prejšnjih adaptacijah Arnoldova ekranizira samo prvo polovico knjige. Catherine pravzaprav umre sredi Viharnega vrha in Brontëjeva potem pove zgodbo otrok glavnih likov. Vsa groza Heathcliffovega maščevanja se razkrije, ko ga prenese na naslednjo generacijo in pri tem uniči lastnega sina. Mu pa ne uspe uničiti mlade Cathy, Catherinine hčerke z uglajenim in bogatim Edgarjem. Z močno voljo in naravno dobroto ter ponosom, močnim kot jeklo, izvleče sebe in dobrosrčnega, zapuščenega bratranca iz blata, v katero ju je Heathcliff dobesedno in metaforično vrgel. Viharni vrh Brontëjeve je, med drugim, roman o duhovni zmagi. Od otrok se zahteva plačilo za grehe očeta, toda se otroci temu uprejo.
Če film eliminira ta drugi del, potem mora v sami zgodbi Heathcliffa in Cathy najti nekaj vzvišenega, drugače ostaneta le umazanija in krutost. V svoji različici iz leta 1939 je William Wyler poskušal ustvariti nekaj transcendentnega s koncem, ki nam pokaže Heathcliffa in Cathy, kako, držeč se za roke, hodita po barju. Toda Wyler ni imel posebnega talenta za fantazijo in ta kader nima ne emotivne ne estetske odmevnosti. Kolikor vem, je različica iz leta 1992 v režiji Petra Kosminskega edina, ki poskuša dramatizirati drugo polovico romana. Film je precej ponesrečen, bolj niz skrajšanih prizorov iz knjige kot adaptacija. Ralph Fiennes je poziral v vlogi Heathcliffa, medtem ko se je Juliett Binoche v dvojni vlogi Catherine in njene hčerke Cathy borila z angleškim jezikom. Kljub vsemu film daje občutek popolnosti in je bil presenečenje vsaj za tiste, ki poznajo Viharni vrh le z velikega platna.
Obstajata tudi japonska in turška verzija zgodbe ter neštete televizijske nanizanke. Od tistih, ki jih poznam, je treba omeniti adaptaciji, ki sta ju posnela Luis Bunuel in Jacques Rivette. Bunuelov Glas v viharju (Abysmos de pasión), posnet leta 1954, v režiserjevem mehiškem obdobju, se popolnoma osredotoči na strast junakov, ki se tukaj imenujeta Alejandro in Catelina (odlična Jorge Mistral in Irasema Dilián ), strast, ki pomeša eros in tanatos v grozljivo, čudovito neustavljivo silo. V tipično bunuelovskem momentu Alejandro prepreči tepež otroka, ne, ker bi mu bilo žal otroka, ampak zato, ker ga moti hrup. Ta otrok se pojavlja skozi film in njegov prestrežen obraz in drhteče telo vneseta v film nelagodje, ki prepreči gledalčevo "nedolžno" uživanje v pregreti latinski melodrami.
Rivettov neupravičeno spregledani Hurlevant iz leta 1985 pa je bil eden najboljših filmov osemdesetih let prejšnjega stoletja. Rivette je premestil zgodbo v sončno francosko podeželje tridesetih let in jo povedal z minimalnimi rezi in gibi kamere, tako da je gledalcu čim manj interpretiral dogodke. Tako ustvari miren in hladnokrven pogled na velike strasti, ki fatalistično vodijo k neizbežnemu koncu.
Viharni vrh Andree Arnold ujame umazanijo in degradacijo, ki sta opisana v romanu. Njena furiozna režija naredi iz forme filmski izraz čustev junakov Brontëjeve in ju predstavi kot neločljiva od divje in burne narave, v kateri živita in ki jo direktor fotografije Robbie Ryan tako briljantno ujame s kamero. Tresoče snemanje iz roke, ki je lahko nadležno in moteče, je tukaj popolnoma na mestu. Glasbe ni, ampak uporaba zvoka - dež, treskanje z vrati, udarci in stokanje ter še posebej vedno prisotno tuljenje vetra - ustvari občutek, da smo se znašli sredi zgodbe.
A težko se je izogniti občutku razočaranja. Zdi se kot film, ki je zamudil priložnost. S prejšnjima filmoma Rdeča cesta (Red Road, 2006) in Akvarij (Fish Tank, 2009) se je Arnoldova pokazala kot režiserka, ki se drži načel realizma. Tudi v Viharnem vrhu se temu ne izogne. Heathcliffa in Catherine iz junakov literarne romantike spremeni v "navadna" človeka. Toda s tem več izgubi kot pridobi. Na tej ravni realizma se zgodba Cathy in Heathcliffa izpridi v enolično grobost in neprijetnost. To je zagotovo del romana, ampak le del.
Najbolj pomembno, kar film izgubi v svoji drugi polovici, je tisto, kar je bilo najbolj obetavno v prvi: občutek, da znova odkrivamo klasiko v njeni izvirni in prvotni moči. Arnoldova spraska proč ustaljene manire kostumske drame. Pod njimi pa, po obetavnem začetku, najde premalo zanimivega. V vsakem primeru ne najde Viharnega vrha Emily Brontë.