V središče svojih portretnih mojstrovin postavlja oči, ki opazovalca prebadajo s svojim ostrim, milim, otožnim, veselim ali žalostnim pogledom. Pri podpisovanju slik McCurry ne moralizira. Zapisi so skromni. Preprosto naniza osnovne podatke, razkrije največ tri stavke ozadja in opazovalcu prepusti dokončno sodbo.

"O človekovi osebnosti zelo veliko izveš prav skozi njegove oziroma njene oči," pomen pogleda portretirancev na svojih slikah razlaga McCurry. "Če bi vas sedaj fotografiral, bi bilo zame naravno, da me gledate. Seveda lahko pogled obrnete na stran. A je zame bolj pomembno, da se vzpostavi ta direkten kontakt. Oči razlagajo zgodbo. Pomagajo razložiti, kdo je ta oseba. Ne spomnim se, da bi kdaj posnel portret brez neposrednega stika oči s kamero."

Fascinirajo ga ljudje, pravi. In prav zato jih skuša s potrpežljivostjo za fotografijo ob pravem trenutku predstaviti svetovnemu občinstvu. Njegova najbolj znana fotografija je nedvomno portret dvanajstletne afganistanske deklice Šarbat Gule, ki jo je v objektiv ujel leta 1984 v begunskem taborišču ob pakistansko-afganistanski meji. Nežno bitje je zavito v rdeč šal. Njene velike zelene oči fotografiji ne le dajejo kontrast izjemno uspešne barvne kompozicije, ampak zganejo opazovalca, da se vpraša, kdo je to dekle, kaj se ji je pripetilo, kakšna usoda jo je doletela. Slika je v hipu postala ena najbolj prepoznavnih fotografij na svetu.

Na naslov uredništva National Geographica, ki jo je objavil na svoji naslovnici, je začela deževati pošta. Ljudje so spraševali, kako ji lahko pomagajo, kaj lahko storijo za Afganistance, tudi ženitne ponudbe za Šarbat so se našle med pismi. Šarbat za svojo svetovno slavo ni vedela. "Preprosto smo jo morali najti. Postalo je skoraj kot obsesija," se spominja McCurry. Po slabih dveh desetletjih jo je ponovno odkril. Ker ni poznal niti njenega imena niti plemena, iz katerega je prihajala, se je na sled Šarbat podal z velikim moštvom sodelavcev. Toda v Afganistanu je naletel na ovire. Povsem življenjske. Mnoge ženske so se izdajale zanjo. Prepričane so namreč bile, da tujci prihajajo z veliko denarja. Čez čas so jo vendarle odkrili. Bila je odrasla ženska, presenečena in začudena nad prepoznavnostjo, ki jo je doletela zaradi ene same fotografije. McCurry je posnel še en portret in ga postavil ob bok sliki deklice. To je bil eden od vrhuncev njegove kariere.

V fotografski posel je padel po naključju. Šolal se je na fakulteti za umetnost in arhitekturo v Pensilvaniji. Dve leti se je pri lokalnem časopisu ukvarjal z novičarsko fotografijo, nato pa se podal v vode svobodnjakov. Pustil je službo in odletel v Indijo. V času hladne vojne je izbral državo, ki ni bila visoko na medijskem radarju. Na vprašanje, ali je bilo težko prodajati fotografije iz te države, ne odgovarja neposredno. "Indijska kultura je bila dramatično drugačna od te, v kateri sem odraščal. Takoj mi je bilo jasno, da je Indija za fotografa ena najbolj hvaležnih dežel. Ima več kot sedemdeset religij. Na eni strani imate zelo žalostne in revne ljudi, na drugi izjemno bogate."

Iz Indije ga je pot vodila v Afganistan, od koder se je vrnil s posnetki sovjetske invazije, všitimi v dolgo tradicionalno oblačilo šalvar kamiz. Za vrhunske posnetke mu je bila dodeljena prestižna fotografska nagrada Roberta Cape. Pozneje je poročal s številnih kriznih žarišč sveta, od Bližnjega vzhoda do jugovzhodne Azije. Največkrat se je odpravil nazaj v Afganistan. "So se razmere izboljšale? Kakšne pozitivne razvojne znake ste zaznali?" ga vprašam. "Wow," z znatno mero osuplosti začne odgovor. Po nekaj sekundah premora nadaljuje: "Ne vem, če sem videl kakšen pozitiven razvoj. Prihodnost Afganistana je precej vprašljiva." Da so Američani vkorakali v Afganistan, se mu ne zdi dobro, čeprav podpira strmoglavljenje talibanov. "Pozneje so se glede Iraka povsem napačno odločili," skromno zaključuje svojo oceno ameriške zunanje politike na območju, s katerega je poročal.

Glede na vsa krizna žarišča, koder se je mudil, je nekoliko presenetljivo, da je med fotografijami, ki jih te dni razstavlja na Ljubljanskem gradu, zgolj ena, na kateri je prikazano truplo. Gre za podobo zoglenelega človeka pred uničenim tankom med ameriškim posredovanjem v Kuvajtu leta 1991. McCurry na splošno ocenjuje, da podob trupel s konfliktnih območij mediji ne objavljajo nič manj kot prej. Ob čemer pa vendarle dopušča tudi tehten uredniško-marketinški premislek, kaj pokazati in v kolikšni meri.

"Mediji so precej previdni pri objavljanju fotografij mrtvih, ker ljudje preprosto ne bodo hoteli kupovati revij s trupli. Kljub temu velja, če trupla v konfliktih obstajajo, je pomembno, da se jih pokaže. Treba je pokazati, kaj se dogaja," pove in doda, da je pri objavah treba upoštevati pravice žrtev do človekovega dostojanstva.

Sam se opisuje kot fotografa, ki rad pohajkuje in raziskuje. "To rad počnem s kamero ali brez nje," pravi. V New Yorku prebije kake štiri mesece na leto, preostali čas s prstom na sprožilcu hodi po svetu. Trenutno pripravlja tri nove knjige, serijo fotografskih razstav na različnih koncih sveta in nove projekte v Tanzaniji, Etiopiji in Italiji.

McCurry je veliko več kot zgolj fotograf svetovnega slovesa. Ko govori o fotografijah, govori s strastjo. Ko govori o drugi plati svojega delovanja - o družbeni odgovornosti - se barva njegovega glasu nagiba k sočutju. Pred leti je s somišljeniki ustanovil nevladno organizacijo Imagine Asia, s katero zbira donacije za osnovno izobrazbo afganistanskih otrok in njihove šolske pripomočke. Tudi v Ljubljani bo v kratkem med ustanovnimi člani nevladne organizacije Povezani svet, s katero želi tukajšnja civilna iniciativa Slovenijo označiti z večjo piko na humanitarnem zemljevidu sveta in hkrati slovenskim podjetjem ponuditi večje priložnosti za nastop na novih trgih.

"Pomembno je narediti nekaj pozitivnega in pomagati ljudem. Z vloženim trudom se ta tudi povrne. S pomočjo donacij se lahko zgodijo lepe stvari. Pomembno je, da tem krajem in njihovim ljudem nekaj vrnemo. Ne gre namreč za veliko breme, če učiteljem dajemo za plače ali kupujemo učbenike za otroke," svojo humanitarno dejavnost razlaga McCurry.

V polčetrtem desetletju profesionalnega ukvarjanja s fotografijo je na svojem področju doživel številne tehnološke spremembe. Največja je bila zagotovo prehod z analogne na digitalno fotografijo. Tridesetega decembra 2010 so v ZDA razvili zadnji sloviti film kodachrome. Z njim so bili v preteklih 75 letih ujeti vsi največji svetovni dogodki. Končalo se je neko obdobje. McCurryju je pripadla čast, da je smel poslikati zadnjega. To izkušnjo opisuje kot "slovo staremu prijatelju".

Na njem je v portretni fotografiji ujel ameriškega igralca Roberta De Nira, slavne indijske igralce in režiserje, starešine, ženske in otroke iz plemena Rabari ter vsakdanje prizore iz newyorških parkov. Med zadnjimi slikami tega ikoničnega filma je avtoportret. Dokončno pa je zastor na obdobje kodachroma spustil s podobo kipa na pokopališču v Parsonsu, kjer je bil v tamkajšnjem fotografskem laboratoriju razvit zadnji tovrstni film.

McCurry je med uporabnike digitalne fotografije prestopil pet let pred smrtjo kodachroma. Slovesa tega filma kot njegov dolgoletni uporabnik ne razume kot zadnjega žeblja v krsti analogne fotografije, čeprav priznava, da se njeno obdobje nezadržno bliža h koncu. "Zelo redko ljudje še fotografirajo s filmi. Le zakaj bi to počeli, ko pa so prednosti digitalne fotografije izjemne. Delo je postalo lažje. Fotografirate lahko tudi pri zelo šibki svetlobi, kar pri analogni fotografiji ni bilo mogoče," razlaga.

Delo fotografa v današnjem času, ko so fotoaparati prisotni že v vsakem gospodinjstvu, fotografske leče pa so nameščene tudi na mobilnih telefonih in dlančnikih, ni preprosto, se strinja McCurry. Vendarle pa tega tehnološkega preboja McCurry ne vidi kot grožnjo fotografskemu poklicu. "Več ljudi ko fotografira, bolje je," pravi.

"Zagotovo se svet novinarstva in revijalnega tiska spreminja. Z blogi in spletnimi stranmi lahko dosežete svet kot nikoli prej. S pomočjo interneta se da fotografije objaviti z zelo majhnimi stroški. Vaše delo je naenkrat na dosegu roke vsem. To je velika stvar." Kljub temu McCurry na Ljubljanskem gradu svojih fotografij ne razstavlja s pomočjo novih tehnologij, denimo na videopanojih. Ljubši mu je stari dobri fotografski papir.