Je kaj od tega res ali je vse le velika igra, ekonomska kratkovidnost in utopija, ukrepi pa le še en poskus finančnega sektorja, finančnih oligarhov, političnih in drugih elit, da ohranijo svoj položaj, oblast in moč?V nobeni ekonomiji ni mogoče trošiti več, kot ta ustvari. Ustvarjeni družbeni proizvod je vedno enak obsegu potrošnje in obseg potrošnje določa višino družbenega proizvoda. Proizvodnja se tehnično res začne v proizvodnji, ekonomsko pa se začne s potrošnjo. Vsak plus ima na drugi strani minus in vsak minus na drugi strani plus, vsak prihodek temelji na izdatku in vsak izdatek je tudi prihodek. Če ima Nemčija presežek, je nujno, da se ta v nekem drugem delu globalne ekonomije izkaže kot primanjkljaj in obratno. Prav toliko, kot je presežkov, je na drugi strani primanjkljajev. Če se letno steče v finančni sektor deset ali petnajst odstotkov ustvarjenega družbenega proizvoda - finančni sektor ni potrošnik -, je nujno, da se za enak znesek poveča zadolženost. Če ni tako, se v naslednjem krogu družbene reprodukcije sorazmerno zmanjša njen obseg. Akumulacija v finančnem sektorju globalne ekonomije zahteva redno servisiranje. Samo tisti del, ki se je s krediti stekel v javne dolgove držav, dosega enoletni družbeni proizvod ekonomije Evrope (Amerika preko 14.000 milijard dolarjev). Ta akumulacija se napaja s prihodki iz naslova obresti, dividend, monopolnih in špekulativnih profitov, rulet na finančnem trgu, izvedenih finančnih produktov, utaj davkov, trgovine z mamili in orožjem, korupcijskih nagrad, prihrankov državljanov in podobno. Ko naftni karteli z dogovarjanjem in rožljanjem z orožjem dosežejo ceno nafte 100 dolarjev za sodček, se njihovi dobički v višini 50 dolarjev po sodčku stečejo v finančni sektor. Denar, ki ga oblast ne zna in noče pobrati od sive ekonomije, ne steče samo v potrošnjo, pač v velikem delu v finančno industrijo. Prav ta denar si država, ker ne zna in tudi noče pobrati davkov, sposoja, da pokrije finančno luknjo proračuna. Če bi samo od sive ekonomije v Sloveniji pobrali 20-odstotni davek, bi se nam prilivi proračuna povečali za dve milijardi in bi imeli proračunski presežek.Vzrok krize je prav v tem ekonomskem modelu rasti akumulacije v finančnem sektorju, ki nujno vodi k vedno višji zadolženosti in večanju deleža potrošnje, ki se financira s krediti. Ker je ta rast dosegla obseg, ki ga delitev ne more več redno servisirati (plačevati obresti in vračati glavnice), je prišlo do trganja denarnih tokov. To vodi k manjši potrošnji, manjša potrošnja vodi k manjši gospodarski rasti, manjša gospodarska rast k manjšim proračunskim prilivom in tako naprej v krogu navzdol. Reševanje krize z zmanjševanjem potrošnje samo povečuje neravnovesja in pospešuje vrtenje spirale gospodarske rasti navzdol. Osnovni razlog, ki se skriva za politično retoriko zategovanja pasu in zmanjševanja proračunske potrošnje, je, da se finančnemu sektorju zagotovi enaka rast prilivov, kot je je bil deležen v času gospodarskega razcveta, ker brez tega ne preživi. Drugi razlog je doseganje vzdržnosti javnih proračunov, kar pomeni, da so sposobni najemanja kreditov in dajanja garancij, s katerimi sanirajo zasebne banke, ter plačevanja višjih obresti. Prav zmanjšanje plasmajev kreditov in drugih poslov finančne industrije ter trganje tokov servisiranja kreditov sta tudi razlog povečevanja stopnje obresti. Ocene bonitetnih hiš so samo Potemkinove kulise za prekrivanje resnice. Španija je izvedla vse varčevalne reforme, pa ji cena kreditov oziroma donosnost obveznic ni padla, pač pa so cene kreditov porasle. Zato je pričakovanje, da bodo cene kreditov zaradi varčevalnih ukrepov in sprejema fiskalnega pravila padle in bomo s ponovnim zadolževanjem zagnali gospodarsko rast, ena velika laž neoliberalnih pridigarjev in zgodba za njene vernike in utopiste. To bi bilo mogoče le z emisijo denarja, ki bi napolnila državne blagajne. To delajo ZDA, ker ima dolar v svetu posebno mesto. Tega finančni oligarhi ne bodo dovolili, ker bi jim akumulacijo in moč pojedla inflacija.Selektivno zmanjševanje javne porabe ali stroškov dela bi bila kratkoročno sprejemljiva zgodba, če bi šlo za prerazporeditev potrošnje v korist vlaganj v razvoj, znanje, nove trge in tehnologije, kar nas bi na globalnem trgu naredilo konkurenčne. To bi delovalo pod pogojem, če bi imeli kompetentne menedžerje. Ne bi pa s tem odpravili temeljnih neravnovesij svetovne ekonomije. Zagon gospodarske rasti z novim zadolževanjem bi pomenil le, da krizo rešujemo z ukrepi, ki so jo povzročili. V svetu smo dosegli obseg proizvodnje, ki presega naravne vire in jih že dolgo krademo svojim vnukom. Tudi osebno trošimo več, kot so naše realne potrebe. Nenehna gospodarska rast nas bo pripeljala v absurdno stanje, da bo vsak zemljan odložil nekaj ton odpadkov in trošil vedno več. Potrošnja zaradi potrošnje za zadovoljevanje potreb finančne industrije in ne človeka. Človeštvo ne potrebuje nove gospodarske rasti, pač pa le kakovostno spremembo od rasti materialne potrošnje k potrošnji socialnih, kulturnih, izobraževalnih, zdravstvenopreventivnih, rekreativnih, turističnih in podobnih dobrin in storitev. Prav na teh področjih so edine prave možnosti dela in zaposlovanja v prihodnje in nikakor v nenehni industrijski rasti. V veliki zmoti niso samo politiki, je tudi večina njih iz gospodarstva, ko trdijo, da jih izčrpavajo javni sektor in visoki stroški dela. Najbolj nazorno lahko to ugotovimo, če pogledamo proces in posledice lastninjenja. Model so nam vsilile finančne institucije. Vse silne milijarde, ki so bile potrošene za te namene - denar našim bankam so zagotovile tuje banke, ker je to bil zelo donosen posel in nov trg -, niso obogatile finančne slike olastninjenih podjetij, prav obratno. Denar je odtekel od enih lastnikov k drugim in nazaj v finančni sistem. Ob tem je bil ustvarjen negativni tok denarja iz olastninjenih podjetij v finančni sistem (servisiranje kreditov za lastninjenje). Da bi problem rešili, so menedžerji teh podjetij - v bistvu so bili le marionete in nikoli ekonomski lastniki - povečevali obseg denarnega toka z lastninjenjem drugih podjetij. Tako so še poslabšali finančno sliko. To je onemogočalo vlaganja v tehnološki razvoj, raziskave, znanje in nove trge. Problem negativnega toka denarja se je zato iz teh podjetij s podaljševanjem plačilnih rokov in kasneje s stečaji in prisilnimi poravnavami prenesel na celotno gospodarstvo. Ubežalo je le izrazito izvozno gospodarstvo. Gradbene firme so problem negativnega toka denarja reševale še z večanjem obsega gradbenih poslov, ker prinašajo kredite in avanse. To je vodilo v sklepanje poslov pod ceno, kupovanje precenjenih zemljišč in drago plačevanje "uslug" zunanjim "svetovalcem". Tak piramidni sistem se je podrl tisti trenutek, ko se je rast gradbenih poslov ustavila in prekinila rast finančnega balona. Zlom gradbenih firm in tudi drugih tovrstnih zgodb lastninjenja (Laško, Istrabenz, Merkur, finančni holdingi) ni posledica "visoke" cene dela ali "dragega" javnega sektorja, pač pa izključno finančnega izčrpavanja. Če bi denar, porabljen za lastninjenje, porabili za dokapitalizacijo firm, torej izbrali drugačen model lastninjenja, se Slovenija ne bi ubadala s takimi problemi brezposelnosti, proračunskim primanjkljajem, nizko dodano vrednostjo na zaposlenega in pomanjkanjem lastnih obratnih sredstev. Vsi odlivi, ki se kažejo v izgubah in stečajnih luknjah vseh teh firm in finančnih holdingov, niso končali ne v državnih proračunih ne v osebni porabi, pač pa so se prelili izključno v finančni sistem. Res ne kot vračilo kreditov, pač pa kot finančne naložbe v delnice investicijskih in podobnih skladov ali denarne vloge v bankah, praviloma na imena (ali brez imen) in račune nekih novih tipov. Vsak minus ima na drugi strani plus, smo ugotovili v uvodu. Denar ni izpuhtel, izpuhtela je le vrednost papirjev.Ker kreditojemalci niso vračali kreditov, kar je bilo razumnemu človeku jasno ob začetku takega modela lastninjenja, je na zahtevo finančnih oligarhov vstopila država, najela kredite, denar vložila kot depozit ali dokapitalizacijo v banke, del pa ga je potrošila za socialne stroške zloma dela gospodarstva, ki je izkrvavelo v izčrpavanju finančne industrije. To je temeljni razlog prezadolženosti države. Po tej operaciji, ki je zagotovila vrnitev kreditov tujim bankam, so bruseljski birokrati zamenjali ploščo in začeli govoriti o vzdržnih javnih financah, ki morajo zagotoviti vračanje kreditov in plačevanje višjih obresti. Iz te zahteve in tega interesa izhaja tudi politika zategovanja pasu in nižanja izdatkov javne potrošnje. Ne razumem, da ljudje na gospodarski zbornici niso sposobni dojeti vzrokov slabega stanja v gospodarstvu in priznati lastne odgovornosti in še vedno kažejo na javni sektor in strošek dela. V bistvu so ves čas, od sprejemanja koncepta lastninjenja pa do danes, podpirali tajkunsko lastninjenje in menedžerjem delili medalje zaslug za narod. Dovolijo si celo, da za taka ravnanja krivijo sindikate, ker niso ukrepali pravočasno, kot da oni vodijo državo in upravljajo podjetja.Pristajanje na filozofijo, da je treba znižati stroške dela in javnega sektorja, je za Slovenijo zelo nevarno, ker vodi stran od pravih vzrokov problemov nekonkurenčnosti in nizke dodane vrednosti, in pristaja na filozofijo, ki pelje v kitajski model razvoja. Tudi zadolženost sredozemskih držav in vzhodne Evrope je posledica istega modela delovanja finančne industrije in ne lenobe ali zapravljivosti. Iz teh držav se je nazaj v finančni sektor že steklo več denarja, kot ga je ta vložil vanj, ostali pa so krediti. Pakt za stabilnost evra je samo finančni manever, ki ne rešuje Grkov, pač pa izključno tuje banke na račun davkoplačevalcev celotne Evrope. Uspeh Nemčije zato temelji na tem toku družbenega proizvoda z "okupiranih" trgov. Včasih so nove trge države osvajale z vojaško okupacijo, danes to dela finančna industrija. Da so "strukturne reforme" na področju trga dela, pokojninskega sistema in javnega sektorja ključ nemškega uspeha, je zgolj mistična zgodba, ki jo politika in bruseljski birokrati pridno koristijo, ker je to v interesu finančnega kapitala.Če dojamemo to enostavno logiko, da je rast zadolževanja pač posledica rasti akumulacije oziroma vedno večjega deleža družbenega proizvoda, ki se s finančno industrijo steka v finančni sektor, je tudi zaključek povsem jasen. Zadolženost je mogoče zmanjšati le tako, da se zmanjšajo prilivi v finančni sektor in odvzame moč finančni industriji, ki si je podredila delovanje trga, gospodarstvo, državljane in državo, in se ta del družbenega proizvoda preusmeri v državne proračune. Že 20 odstotkov akumulacije finančnega sektorja zadošča za pokritje vseh dolgov proračunov držav Evrope. To je tudi edini način, ki omogoča zmanjševanje proračunskih primanjkljajev in zadolženosti. Ali so obstoječe politične elite sposobne ponuditi in sprejeti take strukturne spremembe in mladi ekonomisti spoznati in priznati bistvo problema - gre za korenit poseg v davčni sistem in z njim grob rez v interese finančnega kapitala in njihovih oligarhov -, pa je že druga zgodba. Na srečo se realni sektor - in del ekonomske stroke v svetu - vedno bolj zaveda, da je varčevanje tudi zanj pogubno. Prave strukturne spremembe bo sposobna zastaviti in izvesti le politika, ki bo izhajala iz ljudstva in ki bo upravljanje in razvoj gradila na kompetencah, človeškem kapitalu, odgovornosti, povezovanju, sodelovanju, solidarnosti, vzajemnosti in motivaciji vseh in vsakogar.Ti pomladanski prazniki, OF, praznik dela in dan osvoboditve izpod okupatorja, so pravi čas za razmislek o okupatorju 21. stoletja.Silvester Koprivnikar, Velenjeolitiki nas prepričujejo, da smo zašli v ekonomsko krizo, ker smo trošili več, kot smo ustvarili. Predstavniki gospodarstva temu pritrjujejo in grozijo, da tako dragega javnega sektorja in države ne bodo plačevali. Oboji vidijo izhod iz krize v zategovanju pasu in zniževanju stroškov javnega sektorja, socialnih transferjev in dela. Obljubljajo, da bo zmanjševanje javnega dolga pripeljalo do zniževanja stroškov kreditiranja, omogočilo ponoven zagon gospodarstva in z njim zaposlovanja ter vrnilo blaginjo.

Je kaj od tega res ali je vse le velika igra, ekonomska kratkovidnost in utopija, ukrepi pa le še en poskus finančnega sektorja, finančnih oligarhov, političnih in drugih elit, da ohranijo svoj položaj, oblast in moč?

V nobeni ekonomiji ni mogoče trošiti več, kot ta ustvari. Ustvarjeni družbeni proizvod je vedno enak obsegu potrošnje in obseg potrošnje določa višino družbenega proizvoda. Proizvodnja se tehnično res začne v proizvodnji, ekonomsko pa se začne s potrošnjo.

Vsak plus ima na drugi strani minus in vsak minus na drugi strani plus, vsak prihodek temelji na izdatku in vsak izdatek je tudi prihodek. Če ima Nemčija presežek, je nujno, da se ta v nekem drugem delu globalne ekonomije izkaže kot primanjkljaj in obratno. Prav toliko, kot je presežkov, je na drugi strani primanjkljajev. Če se letno steče v finančni sektor deset ali petnajst odstotkov ustvarjenega družbenega proizvoda - finančni sektor ni potrošnik -, je nujno, da se za enak znesek poveča zadolženost. Če ni tako, se v naslednjem krogu družbene reprodukcije sorazmerno zmanjša njen obseg.

Akumulacija v finančnem sektorju globalne ekonomije zahteva redno servisiranje. Samo tisti del, ki se je s krediti stekel v javne dolgove držav, dosega enoletni družbeni proizvod ekonomije Evrope (Amerika preko 14.000 milijard dolarjev). Ta akumulacija se napaja s prihodki iz naslova obresti, dividend, monopolnih in špekulativnih profitov, rulet na finančnem trgu, izvedenih finančnih produktov, utaj davkov, trgovine z mamili in orožjem, korupcijskih nagrad, prihrankov državljanov in podobno. Ko naftni karteli z dogovarjanjem in rožljanjem z orožjem dosežejo ceno nafte 100 dolarjev za sodček, se njihovi dobički v višini 50 dolarjev po sodčku stečejo v finančni sektor. Denar, ki ga oblast ne zna in noče pobrati od sive ekonomije, ne steče samo v potrošnjo, pač v velikem delu v finančno industrijo. Prav ta denar si država, ker ne zna in tudi noče pobrati davkov, sposoja, da pokrije finančno luknjo proračuna. Če bi samo od sive ekonomije v Sloveniji pobrali 20-odstotni davek, bi se nam prilivi proračuna povečali za dve milijardi in bi imeli proračunski presežek.

Vzrok krize je prav v tem ekonomskem modelu rasti akumulacije v finančnem sektorju, ki nujno vodi k vedno višji zadolženosti in večanju deleža potrošnje, ki se financira s krediti. Ker je ta rast dosegla obseg, ki ga delitev ne more več redno servisirati (plačevati obresti in vračati glavnice), je prišlo do trganja denarnih tokov. To vodi k manjši potrošnji, manjša potrošnja vodi k manjši gospodarski rasti, manjša gospodarska rast k manjšim proračunskim prilivom in tako naprej v krogu navzdol. Reševanje krize z zmanjševanjem potrošnje samo povečuje neravnovesja in pospešuje vrtenje spirale gospodarske rasti navzdol.

Osnovni razlog, ki se skriva za politično retoriko zategovanja pasu in zmanjševanja proračunske potrošnje, je, da se finančnemu sektorju zagotovi enaka rast prilivov, kot je je bil deležen v času gospodarskega razcveta, ker brez tega ne preživi. Drugi razlog je doseganje vzdržnosti javnih proračunov, kar pomeni, da so sposobni najemanja kreditov in dajanja garancij, s katerimi sanirajo zasebne banke, ter plačevanja višjih obresti. Prav zmanjšanje plasmajev kreditov in drugih poslov finančne industrije ter trganje tokov servisiranja kreditov sta tudi razlog povečevanja stopnje obresti. Ocene bonitetnih hiš so samo Potemkinove kulise za prekrivanje resnice. Španija je izvedla vse varčevalne reforme, pa ji cena kreditov oziroma donosnost obveznic ni padla, pač pa so cene kreditov porasle. Zato je pričakovanje, da bodo cene kreditov zaradi varčevalnih ukrepov in sprejema fiskalnega pravila padle in bomo s ponovnim zadolževanjem zagnali gospodarsko rast, ena velika laž neoliberalnih pridigarjev in zgodba za njene vernike in utopiste. To bi bilo mogoče le z emisijo denarja, ki bi napolnila državne blagajne. To delajo ZDA, ker ima dolar v svetu posebno mesto. Tega finančni oligarhi ne bodo dovolili, ker bi jim akumulacijo in moč pojedla inflacija.

Selektivno zmanjševanje javne porabe ali stroškov dela bi bila kratkoročno sprejemljiva zgodba, če bi šlo za prerazporeditev potrošnje v korist vlaganj v razvoj, znanje, nove trge in tehnologije, kar nas bi na globalnem trgu naredilo konkurenčne. To bi delovalo pod pogojem, če bi imeli kompetentne menedžerje. Ne bi pa s tem odpravili temeljnih neravnovesij svetovne ekonomije. Zagon gospodarske rasti z novim zadolževanjem bi pomenil le, da krizo rešujemo z ukrepi, ki so jo povzročili.

V svetu smo dosegli obseg proizvodnje, ki presega naravne vire in jih že dolgo krademo svojim vnukom. Tudi osebno trošimo več, kot so naše realne potrebe. Nenehna gospodarska rast nas bo pripeljala v absurdno stanje, da bo vsak zemljan odložil nekaj ton odpadkov in trošil vedno več. Potrošnja zaradi potrošnje za zadovoljevanje potreb finančne industrije in ne človeka. Človeštvo ne potrebuje nove gospodarske rasti, pač pa le kakovostno spremembo od rasti materialne potrošnje k potrošnji socialnih, kulturnih, izobraževalnih, zdravstvenopreventivnih, rekreativnih, turističnih in podobnih dobrin in storitev. Prav na teh področjih so edine prave možnosti dela in zaposlovanja v prihodnje in nikakor v nenehni industrijski rasti.

V veliki zmoti niso samo politiki, je tudi večina njih iz gospodarstva, ko trdijo, da jih izčrpavajo javni sektor in visoki stroški dela. Najbolj nazorno lahko to ugotovimo, če pogledamo proces in posledice lastninjenja. Model so nam vsilile finančne institucije. Vse silne milijarde, ki so bile potrošene za te namene - denar našim bankam so zagotovile tuje banke, ker je to bil zelo donosen posel in nov trg -, niso obogatile finančne slike olastninjenih podjetij, prav obratno. Denar je odtekel od enih lastnikov k drugim in nazaj v finančni sistem. Ob tem je bil ustvarjen negativni tok denarja iz olastninjenih podjetij v finančni sistem (servisiranje kreditov za lastninjenje). Da bi problem rešili, so menedžerji teh podjetij - v bistvu so bili le marionete in nikoli ekonomski lastniki - povečevali obseg denarnega toka z lastninjenjem drugih podjetij. Tako so še poslabšali finančno sliko. To je onemogočalo vlaganja v tehnološki razvoj, raziskave, znanje in nove trge. Problem negativnega toka denarja se je zato iz teh podjetij s podaljševanjem plačilnih rokov in kasneje s stečaji in prisilnimi poravnavami prenesel na celotno gospodarstvo. Ubežalo je le izrazito izvozno gospodarstvo. Gradbene firme so problem negativnega toka denarja reševale še z večanjem obsega gradbenih poslov, ker prinašajo kredite in avanse. To je vodilo v sklepanje poslov pod ceno, kupovanje precenjenih zemljišč in drago plačevanje "uslug" zunanjim "svetovalcem". Tak piramidni sistem se je podrl tisti trenutek, ko se je rast gradbenih poslov ustavila in prekinila rast finančnega balona. Zlom gradbenih firm in tudi drugih tovrstnih zgodb lastninjenja (Laško, Istrabenz, Merkur, finančni holdingi) ni posledica "visoke" cene dela ali "dragega" javnega sektorja, pač pa izključno finančnega izčrpavanja. Če bi denar, porabljen za lastninjenje, porabili za dokapitalizacijo firm, torej izbrali drugačen model lastninjenja, se Slovenija ne bi ubadala s takimi problemi brezposelnosti, proračunskim primanjkljajem, nizko dodano vrednostjo na zaposlenega in pomanjkanjem lastnih obratnih sredstev.

Vsi odlivi, ki se kažejo v izgubah in stečajnih luknjah vseh teh firm in finančnih holdingov, niso končali ne v državnih proračunih ne v osebni porabi, pač pa so se prelili izključno v finančni sistem. Res ne kot vračilo kreditov, pač pa kot finančne naložbe v delnice investicijskih in podobnih skladov ali denarne vloge v bankah, praviloma na imena (ali brez imen) in račune nekih novih tipov. Vsak minus ima na drugi strani plus, smo ugotovili v uvodu. Denar ni izpuhtel, izpuhtela je le vrednost papirjev.

Ker kreditojemalci niso vračali kreditov, kar je bilo razumnemu človeku jasno ob začetku takega modela lastninjenja, je na zahtevo finančnih oligarhov vstopila država, najela kredite, denar vložila kot depozit ali dokapitalizacijo v banke, del pa ga je potrošila za socialne stroške zloma dela gospodarstva, ki je izkrvavelo v izčrpavanju finančne industrije. To je temeljni razlog prezadolženosti države.

Po tej operaciji, ki je zagotovila vrnitev kreditov tujim bankam, so bruseljski birokrati zamenjali ploščo in začeli govoriti o vzdržnih javnih financah, ki morajo zagotoviti vračanje kreditov in plačevanje višjih obresti. Iz te zahteve in tega interesa izhaja tudi politika zategovanja pasu in nižanja izdatkov javne potrošnje.

Ne razumem, da ljudje na gospodarski zbornici niso sposobni dojeti vzrokov slabega stanja v gospodarstvu in priznati lastne odgovornosti in še vedno kažejo na javni sektor in strošek dela. V bistvu so ves čas, od sprejemanja koncepta lastninjenja pa do danes, podpirali tajkunsko lastninjenje in menedžerjem delili medalje zaslug za narod. Dovolijo si celo, da za taka ravnanja krivijo sindikate, ker niso ukrepali pravočasno, kot da oni vodijo državo in upravljajo podjetja.

Pristajanje na filozofijo, da je treba znižati stroške dela in javnega sektorja, je za Slovenijo zelo nevarno, ker vodi stran od pravih vzrokov problemov nekonkurenčnosti in nizke dodane vrednosti, in pristaja na filozofijo, ki pelje v kitajski model razvoja.

Tudi zadolženost sredozemskih držav in vzhodne Evrope je posledica istega modela delovanja finančne industrije in ne lenobe ali zapravljivosti. Iz teh držav se je nazaj v finančni sektor že steklo več denarja, kot ga je ta vložil vanj, ostali pa so krediti. Pakt za stabilnost evra je samo finančni manever, ki ne rešuje Grkov, pač pa izključno tuje banke na račun davkoplačevalcev celotne Evrope. Uspeh Nemčije zato temelji na tem toku družbenega proizvoda z "okupiranih" trgov. Včasih so nove trge države osvajale z vojaško okupacijo, danes to dela finančna industrija.

Da so "strukturne reforme" na področju trga dela, pokojninskega sistema in javnega sektorja ključ nemškega uspeha, je zgolj mistična zgodba, ki jo politika in bruseljski birokrati pridno koristijo, ker je to v interesu finančnega kapitala.

Če dojamemo to enostavno logiko, da je rast zadolževanja pač posledica rasti akumulacije oziroma vedno večjega deleža družbenega proizvoda, ki se s finančno industrijo steka v finančni sektor, je tudi zaključek povsem jasen. Zadolženost je mogoče zmanjšati le tako, da se zmanjšajo prilivi v finančni sektor in odvzame moč finančni industriji, ki si je podredila delovanje trga, gospodarstvo, državljane in državo, in se ta del družbenega proizvoda preusmeri v državne proračune. Že 20 odstotkov akumulacije finančnega sektorja zadošča za pokritje vseh dolgov proračunov držav Evrope. To je tudi edini način, ki omogoča zmanjševanje proračunskih primanjkljajev in zadolženosti.

Ali so obstoječe politične elite sposobne ponuditi in sprejeti take strukturne spremembe in mladi ekonomisti spoznati in priznati bistvo problema - gre za korenit poseg v davčni sistem in z njim grob rez v interese finančnega kapitala in njihovih oligarhov -, pa je že druga zgodba. Na srečo se realni sektor - in del ekonomske stroke v svetu - vedno bolj zaveda, da je varčevanje tudi zanj pogubno. Prave strukturne spremembe bo sposobna zastaviti in izvesti le politika, ki bo izhajala iz ljudstva in ki bo upravljanje in razvoj gradila na kompetencah, človeškem kapitalu, odgovornosti, povezovanju, sodelovanju, solidarnosti, vzajemnosti in motivaciji vseh in vsakogar.

Ti pomladanski prazniki, OF, praznik dela in dan osvoboditve izpod okupatorja, so pravi čas za razmislek o okupatorju 21. stoletja.

Silvester Koprivnikar, Velenje