Tudi Jesper Juul, priznani družinski terapevt in avtor številnih uspešnic o vzgoji, se strinja, da hrana ni le živilo, ampak veliko več. Trdi celo, da je "hrana, gledano s psihološkega vidika, najbrž najmogočnejši, najmočnejši simbol ljubezni". Zato je prepričan, da je najhitrejši način, da terapevt izve, kaj se v družini dogaja, če jo opazuje pri skupnem obedu. "Podobno, kot je treba pare vprašati o denarju ali seksu, pa bomo v hipu vedeli, kaj se dogaja."

A skupen obed ne ponuja dragocenega vpogleda v življenje družine le terapevtom, ampak tudi staršem. Zato se zdi Juulu pomembno, da družina vsaj občasno skupaj sede za mizo. "Če nimamo časa vsak dan, potem obedujmo skupaj vsaj dvakrat ali trikrat na teden. To je še posebej pomembno, ko otroci pridejo v puberteto. Za starše je to izjemna priložnost, da opazujejo, kako se imajo posamezni člani oziroma kako funkcionira družina kot celota, saj se stanje spreminja iz dneva v dan." Redno druženje za mizo pa je po njegovem dragoceno tudi zaradi sprotnega prebavljanja konfliktov. "Količina konfliktov v družini je stalna in manj časa ko njeni člani preživijo skupaj, več konfliktov je, ko so skupaj."

(Izumirajoči) ritual nedeljskih kosil

Nedeljsko kosilo je bilo nekdaj "zakon". S svojim nespremenljivim, ritualiziranim potekom je delovalo pomirjujoče, a skupaj z obvezno govejo juhico smo pogoltnili tudi številne "potenstane" konflikte. Zato je (bila) njegova narava izrazito ambivalentna, o čemer priča tudi anekdota Jesperja Juula. "Ko sem pred leti predaval v Italiji, je bilo prvo vprašanje - in to za strokovno psihološko revijo! -, kako povedati staršem, da ne želite priti na nedeljsko kosilo," se v smehu spominja Juul.

Danes ta običaj počasi izumira, čemur na eni strani botruje pospešeni tempo življenja, na drugi pa individualizacija. A kot se rado dogaja, se stvari za nazaj olepšujejo. Juul pojasnjuje: "Vsaka tradicija sčasoma umre, kar je vedno boleče, zato se pojavi nostalgično romantiziranje. V resnici pa ni bilo pretirano prijetno, saj je šlo za ljubezen kot dolžnost. In kadarkoli je ljubezen dolžnost, se prej ali slej sfiži."

Radovan Radetič, sociolog in družinski terapevt, se s povedanim strinja: "Za generacijo naših mater je bilo nezamisljivo, da v nedeljo ne bi prišli na kosilo. S tem bi jo užalili. Skrb za otroke je čutila kot svojo dolžnost in ena od oblik skrbi je bila, da se ob nedeljah dobimo na skupnem obedu. Pri tem je ni zanimalo, ali nam je to všeč oziroma ali imamo kakšne druge načrte. Tako je kosilo postalo naša obveznost, bili smo sužnji rituala."

In tu se skriva paradoks, saj se obe strani "žrtvujeta", da bi ugodili druga drugi. "Mama pripravlja kosilo, ker misli, da mora, ti pa se žrtvuješ, da je ne bi užalil, čeprav bi raje šel na izlet. Skratka, oba igrata svoji vlogi, da ohranjata ritual. To je ritual iz preteklosti, ki je delno povezan s tem, da so bili za generacijo naših staršev otroci smisel življenja. Danes pa skrb za otroke ni več edina prioriteta, enako pomembno je, da se tudi sami dobro počutimo," evolucijo družinskih razmerij pojasnjuje Radetič.

Oba sogovornika menita, da smo danes v nekakšnem vmesnem obdobju, ko stari rituali obedovanja odmirajo, novi vzorci pa se šele izgrajujejo. Kot dobro prakso Juul navaja naslednji primer: "Na Danskem počasi prihaja v navado, da se družine z odraslimi otroki dogovorijo, da želijo enkrat mesečno skupaj obedovati, pri čemer se izmenično zbirajo pri enem izmed otrok oziroma pri starših. Tisti, ki opuščajo skupne obede, zagotovo nekaj zamujajo, a ni se več mogoče vrniti nazaj in jih razglasiti za dolžnost."

Ena najpomembnejših stvari, ki jih je pri družinskih obedih treba ozavestiti in spremeniti, je njihova spolna obeleženost. Rosalind Coward jo opiše takole: "Družinski obed je obremenjen z močnim simbolizmom preskrbe in odvisnosti. To postane še najbolj očitno pri velikih skupnih obedih - na primer pri nedeljskem kosilu ali božični večerji. /.../ Hrano pripravljajo ženske in tako nedeljska kosila kot božične večerje zahtevajo veliko trdega dela. Ko pa je hrana na mizi, je rezanje in razdeljevanje mesa tradicionalno moška zadeva. Namen teh ritualov je prikazati sposobnost moških, da priskrbijo, in dolžnost žensk, da pripravijo in postrežejo."

Resda je od nastanka omenjenega zapisa preteklo skoraj trideset let, a ostaline takšnih praks obstajajo tudi danes. Radovan Radetič poudarja, da so podedovani hierarhični vzorci preživeti in da se morata tako moški kot ženska naučiti drugačnih vedenj. Juul pa dodaja, da so predvsem ženske tiste, ki se morajo odpovedati utesnjujoči, a obenem varni poziciji žrtve: "Seveda ne zavidam ženskam, ki morajo kuhati vsak dan, posebej če ne kuhajo rade. A nihče drug ne more poskrbeti zanje kot one same. Ne pričakujte od otrok, da jih bodo razumeli, če je moški zadovoljen s tem, da mu strežejo. Kuhanje moramo iztrgati iz območja dolžnosti in ga začeti pojmovati kot prostovoljni prispevek k družinskemu življenju. A dokler so ženske nagnjene k temu, da so žrtve, je to zelo težko. Pravijo, da ne morejo delati manj, dokler nekdo drug ne dela več. Kar pa na žalost ne drži: nihče ne bo delal več, dokler ne bodo same delale manj."

Rekli smo že, da je hrana oziroma obedovanje simbol ljubezni. Zato ne preseneča, da se - tako kot ljubezen - pojavlja v različnih, bolj ali manj (ne)okusnih oblikah. Radetič vztraja, da je "prava" oblika ljubezni ena sama: "Ljubezen pomeni sprejeti nekoga takšnega, kakršen je." To velja tudi za področje prehrane: "Če imaš otroka, ki po naravi je manj oziroma več, ljubezen pomeni, da mu daš toliko, kolikor potrebuje. Otroku je treba zaupati, da sam ve, koliko hrane potrebuje. Pri prehranjevanju je sicer pomemben neki red, a potrebna je tudi določena mera fleksibilnosti. Če na primer otroku določimo pet obrokov, ni nič hudega, če enega izpusti, ker se je zaigral. In tudi okuse imamo različne."

Treba pa je paziti, da ljubezni ne zamenjamo z razvajanjem. "Razvajanje se pojavi, ko starši potrebo zamenjujejo z željo in poskušajo ugoditi vsem otrokovim željam. Vzgajanje pomeni, da ločiš potrebo od želje," pojasnjuje Radetič. Starše v razvajanje pogosto peha "strah, da bi bili njihovi otroci nesrečni, pri čemer se ne zavedajo, da otrok ni nesrečen, ampak le frustriran," pravi Juul.

Pri hrani se razvajenost pogosto kaže kot pretirana izbirčnost, ki je do neke mere povezana tudi z današnjo družbo izobilja: "Včasih je bilo težko zagotoviti dovolj hrane, danes, tudi v času krize, pa ni več tako. Večinoma lahko izbiramo, kaj bomo jedli. In ker otroci hrano lahko izbirajo, postanejo seveda izbirčni, kar pa starše preseneti," pojasnjuje Juul. A obenem poudarja: "Otroci vedo le, kaj hočejo, ne pa tudi, kaj potrebujejo. Če nočete, da vaši otroci jedo nezdravo hrano, jo preprosto nehajte kupovati. Tako preprosto je to. Svojo starševsko moč zato uveljavljajte pri nakupovanju in ne za mizo; za mizo bi ljudje morali biti svobodni."

Poleg ljubečih staršev, ki nas sprejemajo takšne, kot smo, in staršev, ki nas razvajajo, Radetič navaja še nekaj drugih "tipov": oblastne starše, ki nas nenehno nadzirajo; posesivne starše, ki nas posiljujejo; brezbrižne starše, ki nas zanemarjajo, in sovražne starše, ki nad nami izvajajo (verbalno) nasilje. Vsa našteta ravnanja so v bolj ali manj prosojni obliki servirana tudi za mizo.

Oblastno mamo pisatelj Miha Mazzini v kratki zgodbi "Božična večerja" iz zbirke Trenutki spoznanja opiše takole: "Vzdihnila je, odložila žlico, vstala in pričela pobirati posodo. Ko ji je Julija hotela pomagati, seveda ni dovolila, česar ni hči niti pričakovala, zato sta oboje izvedli na pol, le nakazali: Julija se je rahlo privzdignila, mama bežno zamahnila z roko, preden je odšla v kuhinjo in odprla pečico s piščancem in krompirjem." Radetič pa nadzirujoče-podrejen odnos, ki je (bil) prevladujoč v naši kulturi, ilustrira z naslednjim primerom: "Takoj ko prideš na obisk, vidiš, da te opazuje, nadzira in komentira v slogu: 'A, danes si pa v kavbojkah?' Če greš pomit skodelice, bo čez pet minut vstala in jih še enkrat pomila za tabo. V tej poziciji nimaš nikoli občutka, da si dovolj dober, vedno je nekaj narobe."

Še hujši so posesivni starši: "Takšni starši te na primer vprašajo, ali bi kaj pojedel. In ko odgovoriš, da ne bi, še kar silijo vate: 'Ali bi mogoče burek?' 'Ne, nisem lačen.' 'Kaj pa, če ti pripravim klobaso?' 'Ne, ne bom klobase.' In tako naprej. Posesivni starši te posiljujejo z nenehno zaščito, ki pa je dejansko ne potrebuješ," pojasnjuje Radetič. Druga skrajnost so "egoistični" starši, ki poskrbijo le zase. Radetič je prepričan, da je delitev na "skrb za druge" in "skrb zase" izrazito spolno obarvana; če na prvi strani prevladujejo ženske, na drugi prednjačijo moški. Za "egoiste", ki pogosto izhajajo iz razpadlih družin, Radetič pravi: "Če ima takšen človek na mizi hrano, sicer nima težav, če si jo partnerka ali otroci postrežejo, ne bo pa se je spomnil sam ponuditi, saj sebe vedno postavlja na prvo mesto."

Radetič poleg različnih odnosov med starši in otroki loči dva osnovna tipa družine, ki se odražata tudi v odnosu do hrane. "Obstajajo družine, ki so kot železniška postaja: pri njih že z enim samim obiskom dobiš celoten vpogled v kulturo prehranjevanja - pred tabo odpirajo hladilnik in ti kažejo, kaj so nakupili, razlagajo, kaj bodo skuhali za kosilo ipd. Skratka, brez zadržkov te spustijo v svojo intimo. Njeno nasprotje je družina-trdnjava, pri kateri na obisku ne vidiš ničesar, nikjer ni nobene hrane. Hrana je lahko celo tabu, o katerem se ne govori. Otroci, ki odraščajo v takšnem okolju, razvijejo lojalnost do družine, kakršnakoli že je. In imajo informacijo, da se o zadevah, ki se dogajajo v družini - vseeno je, ali gre za odnose, hrano, šolske ocene ali denar -, molči. Na zunaj takšne družine ponavadi delujejo vzorne, a ko se trdnjava razpre, se pogosto razkrije vsa gniloba."

Seveda pa je odprtost oziroma zaprtost družine v veliki meri pogojena tudi s širšim kulturnim okoljem. Radetič lastne izkušnje strne takole: "Če bi na Nizozemskem želela priti k meni na prijateljski klepet, bi se morala najaviti več mesecev vnaprej. Na obisku bi ti ponudil piškote, a le enega, potem bi škatlo pospravil nazaj v omaro. In če bi vedel, da si zelo sladkosnedna, bi ti dal še enega; ampak dva sta maksimum. Nasprotno bi v Bosni, če bi ti dobila obiske, prišla na obisk še soseda in s seboj prinesla hrano, kar severnjaki doživljamo kot vdor v zasebnost. Torej razpon od nič zasebnosti do popolne zasebnosti. V Makedoniji povabilo na obisk avtomatično pomeni kosilo ali večerjo, na Hrvaškem pa ti postrežejo s kavo in piškoti ali kakšno močno alkoholno pijačo."

Otroci se pri mizi v večji meri odzivajo na vzdušje kot na hrano

Po mnenju Jesperja Juula za pripravo (psihološko) uspelega obeda potrebujemo naslednje sestavine: čas, dobro vzdušje in spoštljiv, prijateljski odnos. A se pogosto zatakne že pri prvem, saj se starši pogosto pritožujejo, da nimajo časa za nakupovanje in kuhanje. "Družinskemu obedu je treba posvetiti čas, kar je ravno nasprotno od naročanja pice. Če želite vse skupaj na hitro opraviti, ne pričakujte, da bo nebeško. Če hočete imeti dobre družinske obede, morate vanje vlagati trud. Enako velja za dobro seksualno življenje, ki ne pade kar z drevesa," potegne vzporednico Juul.

Druga sestavina je vzdušje, saj se "otroci pri mizi v veliko večji meri odzivajo na vzdušje kot na hrano. In vzdušje ustvarijo odrasli. Ne upam si reči, da mora biti vzdušje dobro, ker potem ljudje mislijo, da mora biti harmonično oziroma prijetno, kar pa ni res. Biti mora resnično, iskreno. Dobro vzdušje je resnično vzdušje," je prepričan Juul.

Zelo pomemben je tudi spoštljiv odnos. Kot pojasnjuje Juul, velik del "težavnega" vedenja otrok za mizo zakuha prav neprimeren odnos staršev. In rešitev, ki jo ponuja, je preprosta: "Do otrok se obnašajte kot do svojih najboljših odraslih prijateljev. Če povabite na kosilo svojega najboljšega prijatelja, vam na kraj pameti ne pade, da bi skuhali nekaj, česar ne mara, ali da bi ga silili z mesom, če je vegetarijanec."

Spoštljiv odnos pa ni pravi recept le za primerno obnašanje za domačo mizo, ampak tudi za obedovanje v restavracijah. Otroci, ki tekajo med pogrnjenimi mizami in s kričanjem motijo druge goste, po Juulovem mnenju niso preprosto razvajeni nevzgojeneži, ampak je njihovo vedenje v veliki meri odraz zgrešenega pristopa. "Poznam nekaj izvrstnih kuharskih mojstrov na Danskem. In včasih, ko se srečamo, se pritožujejo nad današnjimi otroki, češ da so nemogoči. Predlagal sem jim, naj se zadeve lotijo z drugega konca in naj na primer enkrat na mesec pripravijo nedeljska kosila, namenjena družinam z majhnimi otroki. Ko bodo družine prispele, naj otrokom dajo roko in jim zaželijo dobrodošlico, potem pa naj jim razkažejo restavracijo in jih odpeljejo v kuhinjo; vse skupaj jim bo vzelo le deset minut. Potem naj jim, kot je v navadi pri odraslih, ponudijo pijačo ter jim pojasnijo, da se v restavracijah govori potiho, saj drugače motiš druge goste. Mizo je sicer dovoljeno zapustiti, a se ne sme teči. Bili so osupli nad rezultatom, saj so se otroci nenadoma zelo lepo vedli. Zakaj? Ker so z njimi spoštljivo ravnali. Ponavadi pa gremo v restavracijo in otrokom zabičamo, naj se lepo vedejo. In otroci seveda nimajo pojma, kaj naj bi to pomenilo, razen tega, da morajo sedeti pri miru."

Jesper Juul v svojih vzgojnih priročnikih vztrajno zagovarja stališče, da so za odnose v družini odgovorni odrasli in ne otroci. Zato je prepričan, da je tudi pri mizi treba najprej poskrbeti za vedenje odraslih. "Če želiš imeti - v psihološkem pogledu - uspešen obrok, je treba izklopiti vso elektroniko. Če je ob kozarcu položen mobitel ali če ves čas igra televizija, to ni mogoče. Če so starši dosledni in jih otroci, še preden dopolnijo tri leta, desetkrat vidijo, kako se oglasijo na telefon in prijazno pojasnijo, da ne morejo govoriti, ker so ravno pri kosilu, jih deset let kasneje ne boste videli med jedjo pogovarjati se po mobitelu. Vedeli bodo, da se tega ne počne. Občutiti morajo, da ste družina in da vas tisto uro, ko jeste, ne sme nihče motiti."

Starši smo pri skupnih obedih pogosto v skušnjavi, da bi otroke vzgajali, pri čemer se osredotočamo predvsem na lepo vedenje za mizo. Juul nas poziva, naj se sprostimo, uživamo v hrani in medsebojni družbi, obed pa obilno začinimo z avtentičnim vzdušjem in pogovorom. "Če je vzdušje dobro, bodo otroci želeli ostati za mizo. Pustite jim, da jo po želji tudi zapustijo, in mirno nadaljujete s tem, kar počnete kot odrasli, pa se bodo prej ali slej vrnili k njej na kratek ali nekoliko daljši obisk. In temu sam pravim socializacija - otroci spoznajo, kako živijo odrasli, o čem se pogovarjajo, kaj je novega v dedkovem življenju, kaj si mama misli o novem šefu ipd." Zato ne preseneča, da se kot odrasli ne spominjamo toliko, kaj smo jedli na družinskih kosilih, ampak predvsem v kakšnem vzdušju so bila postrežena in s kakšnimi zgodbami okrašena. Žal nekatera od njih obležijo neprebavljena dolgo vrsto let.