Na Bledu je končal šolo za menedžment in vmes celo svetoval naši hiši v primeru pridobivanja prisluhov Janša-Sanader. Za mesto direktorja urada za intelektualno lastnino je kandidiral med drugim zato, ker je v parlamentu pomagal pri pisanju osnutkov oziroma popravkov zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Z mesta direktorja urada za intelektualno lastnino so vas odstranili dve leti in pol pred iztekom petletnega mandata…

Trenutno sem v suspenzu, kar pomeni, da zoper mene teče postopek izredne odpovedi. Cilj je seveda odpoved delovnega razmerja. Uradni razlog je nadlegovanje in trpinčenje zaposlenih. Iz dokumentacije, ki mi je bila predložena, pa je razvidno, da so obtožbe naravnost smešne. Pravi razlog je bolj ali manj političen.

V javnosti ste si ustvarili podobo človeka, ki hoče na vsak način zrušiti združenje Sazas. Dejali ste, da se je prav zaradi Sazasa v proces vaše razrešitve intenzivno vključil tudi minister za gospodarstvo Radovan Žerjav. Zakaj?

Moje zahteve, naj Sazas vrne denar tistim avtorjem, ki jim ga je neupravičeno odvzel, pri tem niso tako pomembne. Resen problem se lahko pojavi, če bi se razkrilo, komu je bil ta denar neupravičeno dodeljen. Kdove kaj vse bi lahko prišlo na plano v trenutku, ko bi vodilni v Sazasu v postopkih začeli braniti lastne interese. Zato trdim, da slovenski politiki - ne levi ne desni - ni v interesu, da ljudje iz Sazasa spregovorijo, kaj se je dogajalo z denarjem.

O kakšnih vsotah govorite?

Iz naslova avtorske pravice se v Sloveniji pobere 20 do 24 milijonov evrov na leto. Od tega je samo Sazas pobral okrog 16 milijonov, dokler je imel še pravice za kabelsko retransmisijo (kabelski operaterji morajo za predvajanje avdiovizualnih del plačevati nadomestilo za uporabo avtorske pravice, op.p.). Če vemo, da se od tega zneska odbijejo le stroški administracije, bi v primeru, da bi šlo za gospodarsko družbo, to imenovali dobiček. Zdaj pa mi povejte, koliko slovenskih družb ima tolikšen letni dobiček? Še enkrat ponavljam: nikomur ni v interesu, da se razve, komu so bili dodeljeni milijoni, za katere sem kot direktor urada na podlagi zakona ves čas trdil, da so se v določenem delu delili neupravičeno in neupravičenim osebam.

Eden vaših glavnih očitkov Sazasu je bil, da je ta brez ustrezne pravne podlage za slovenske avtorje in brez ustrezne podlage za številne tuje avtorje nakazoval milijonske zneske organizaciji za avdiovizualna dela AGICOA v Švico.

Drži. Zneski, nakazani AGICOA, so presegli nekaj milijonov, koliko od tega je bilo za slovenske avtorje, lahko samo ugibam. Poleg tega je Sazas vsaj deset let opravljal tudi tržno dejavnost. Tržil je programe, kot so EBU, RTL, PRO7 in podobni. Zanimivo je, da nihče v desetih letih ni opazil, da Sazas počne nekaj, za kar sploh nima dovoljenja. Skupna vsota od trženja programov in upravljanja kolektivnih pravic za avdiovizualna dela je znašala glede na podatke zadnjih let približno osem milijonov evrov na leto. To se je dogajalo od leta 2001 naprej.

Ironija je, da se je slovenskim avtorjem - režiserjem in producentom - denar za avdiovizualna dela nakazoval v Švico, čeprav bi ga morali razdeliti v Sloveniji. Še večja ironija je, da je AGICOA zasebno podjetje, ki sploh nima dovoljenja za upravljanje kolektivne dejavnosti niti v Švici niti v Sloveniji. Največji paradoks pa je, da je pri sestavi pogodbe oziroma memoranduma, na podlagi katerega je Sazas ta denar nakazoval v Švico, sodeloval Andrej Piano, nekoč zaposlen na uradu za intelektualno lastnino, danes pa na ministrstvu za gospodarstvo. Bolj poznan je morda po tem, da je vodil projekt Acta.

Je naša država pobrala davke od teh zneskov?

Zanimivo vprašanje. Ne vem. Pri tem pa se avtomatično zastavlja kopica vprašanj: kaj je počel urad za intelektualno lastnino deset let, da ni sprožil nobenih postopkov? Zakaj se je urad za varstvo konkurence, UVK, začel ukvarjati s Sazasom šele, ko je direktorsko mesto zasedel Jani Soršak? Zakaj policija v vseh teh letih ob vsej dokumentaciji nikoli ni nič ugotovila? Kaj je delalo ministrstvo za notranje zadeve, če ve, da imamo v Sloveniji društvo - Sazas -, ki na leto pridela 16 milijonov evrov prihodkov? So kdaj pogledali njihove knjige?

Ste se po vašem prihodu na uradu za intelektualno lastnino Sazasa lotili sistematično?

Jasno je, da sem želel najprej urediti zadeve na Sazasu, saj se od petih kolektivnih organizacij, kolikor jih imamo v Sloveniji, tam pretaka največ denarja. Bilo je tudi veliko prijav avtorjev in drugih težav. Poglejte: v Sloveniji je okoli 8000 avtorjev, od tega pa jih manj kot dvesto v vseh pogledih upravlja s Sazasom. Društvo namreč avtorje glede na prihodke deli na prvorazredne in drugorazredne. Slednji na skupščinah nimajo volilne pravice in posledično ne morejo soodločati.

Dogajalo se je, da tako imenovani izredni člani - to so tisti, ki na leto iz naslova avtorske pravice zaslužijo manj kot 4000 evrov - na skupščinah niti spregovoriti niso smeli. Če so se oglasili prek medijev, so pogosto tvegali tožbe. Vsakomur pa je jasno, da se je zelo težko boriti proti subjektu, ki je samo v lanskem letu za svetovalne storitve porabil približno 1,6 milijona evrov.

Drugi problem je delitev denarja. Če si pogledate delno odločbo UVK, boste videli, da je v njej natančno opisano, kako so se ponderirala glasbena dela. Po mojem mnenju je ta sistem nepošten, po mnenju UVK pa je tudi nezakonit.

Torej velja, da manj kot dvesto najbogatejših avtorjev odloča o usodi preostalih 7800 kolegov?

Res je. To je podobno, kot če bi v Sloveniji lahko volili poslance v državni zbor le tisti, ki plačujejo davke, potem pa bi šli še korak dlje in določili, da lahko volijo le tisti, ki imajo izkazanih več kot milijon evrov prihodkov na leto. Zraven pa ni potrebno, da plačajo en sam evro davka.

Velikokrat se v medijih omenja tudi Sazasov promocijski sklad.

S tako imenovanim promocijskim skladom, za katerega ni nobene podlage v zakonu, se avtorjem neupravičeno odtegujejo njihova sredstva. Ta sklad se polni tako, da se avtorjem za vsako predvajanje posamezne skladbe - poleg stroškov za obdelavo podatkov - odbije še določen odstotek, na primer od določenih sredstev se je odbijalo deset odstotkov, v obliki nekakšnega obveznega davka. Poleg tega ni jasno, kako se delijo sredstva iz tega sklada, komu so namenjena oziroma kdo jih odobri. Moja zahteva je bila, da se ugotovi, koliko je bilo avtorjem nezakonito pobranega denarja, ki je romal v ta sklad, in da se ta denar avtorjem vrne. Že konec leta 2006 je bilo v skladu 3,7 milijona evrov.

Težko je razumeti, da kljub vsem tem razkritjem urad za intelektualno lastnino kot nadzorni organ Sazasa…

… od leta 2001 nikoli ni izvedel finančne kontrole Sazasa. Tudi zdaj, ko sem svojim zaposlenim naložil, da izvedejo natančno finančno kontrolo - ne samo Sazasa, ampak promocijskih skladov vseh kolektivnih organizacij -, se to ni zgodilo.

Zakaj?

Zaposleni na uradu so imeli za to tisoč in en izgovor. Ko sem zasedel mesto direktorja urada, sem jih vprašal, kako to, da v vseh teh letih niso opazili nobenih anomalij, čeprav so imeli na voljo vso dokumentacijo. V glavnem so bili za vse krivi prejšnji direktorji. Od nekega pravnika pa sem dobil neverjeten odgovor, in sicer, da je bila politična realnost pač drugačna. Ko sem zahteval, da začnejo delati, so se začeli upirati. Nihče ni hotel imeti opravka s Sazasom. Ko sem dal striktna navodila, se niso želeli odločati, čeprav so bili zadolženi prav za področje avtorske pravice.

Opazil sem, da ni interesa, da se karkoli pregleduje. Ko je urad izdal sklep, s katerim smo ugotovili, da je Sazas opravljal tržno dejavnost, sem naletel na velik odpor znotraj urada. Zelo dolgo so zavlačevali z izdajo sklepa. Ni mi bilo jasno, zakaj, dokler nisem ugotovil, da je pri pisanju memoranduma sodeloval njihov kolega in nekdanji sodelavec Andrej Piano.

Na kaj namigujete?

V Sloveniji je v državni upravi najljubša igra, kako se izogniti odgovornosti in ostati na delovnem mestu. Glede na moje poznavanje zaposlenih na uradu so vsi po vrsti več kot inteligentni, vsi po vrsti imajo tudi ustrezna znanja. Če vse to imajo in kljub temu stvari niso bile urejene, potem je nekaj zelo narobe. Kako to imenovati, ne vem. Sem pa zato, ker sem od zaposlenih zahteval, da kot nadzorni organ opravimo svoje delo, danes obtožen mobinga.

Koliko zaposlenih se je pritožilo?

V zadevi mobing je v igri pet oseb. Od tega sta dve osebi zadolženi za področje avtorske pravice. To sta pravnici s pravosodnim izpitom in sekretarskim položajem, a nobena od njiju v življenju še ni nikoli odločila, da bi moral Sazas vrniti kakršenkoli nezakonito porabljen denar. Tudi sicer sta se v mojem času uspešno izogibali odločanju v primerih s Sazasom, ki bi pomenili za Sazas kakršnekoli konkretne posledice. Praviloma je v preteklosti vedno odločal direktor, čeprav imata obe ustrezno izobrazbo, položaj in polna pooblastila in bi jih lahko imeli tudi že v preteklosti in bi se morali in mogli odločiti.

Tretja oseba, ki me obtožuje nadlegovanja, je imela do 18 let stare nerešene primere, pri četrti smo ugotovili številne nepravilnosti pri potnih nalogih, pri peti pa sem ugotovil stvari, ki niso za javnost.

Zoper vse sem sprožil bodisi postopke ugotavljanja odgovornosti bodisi preverjanja izvajanja nalog.

Kdo je bil vaš nadrejeni?

Vedno minister za gospodarstvo. Nazadnje Radovan Žerjav.

Ste se kdaj srečali z njim?

Ne, se je pa po mojih informacijah srečal tako s predstavniki Sazasa kot tudi s sindikati. Dostavil sem mu vso dokumentacijo, ampak očitno ga dejstva ne zanimajo. Sprva sem še verjel, da je odločen narediti red. Ko pa sem videl, da se ne bova usedla za isto mizo in pregledala dokumentov, hkrati pa na televiziji govori o nacionalnih interesih - nakar še Zoran Predin govori enako -, mi je postalo jasno, da sta le dve možnosti: ali Žerjav ne ve, kaj govori in kaj dela, kar seveda ministru ne pristoji, če pa vse to ve, še toliko slabše.

Radovan Žerjav in Zoran Predin politično nekako ne sodita skupaj…

To večkrat razlagam novinarjem, a nočejo razumeti: denar nima barve.

Predin je tudi predsednik SUGU, Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev, s katero ste prav tako v konfliktu.

Slovenska unija glasbenih ustvarjalcev naj bi v principu zastopala interese slovenskih glasbenikov, a v praksi zastopa bolj ali manj identične interese kot Sazas. Če pogledate člane odborov organov SUGU in Sazas, boste ugotovili, da v njih sedijo bolj ali manj isti ljudje. In zakaj so me zanimali promocijski skladi? Ker bi med drugim rad vedel, koliko sredstev za promocijo je SUGU dobil od Sazasa in na kakšni podlagi.

Ko ste začeli odkrivati domnevne nezakonitosti na Sazasu, so se začeli na portalu youtube pojavljati različni posnetki, na katerih nič kaj lepo ne govorite o združenju. Govorilo se je tudi, da naj bi vam prisluškovali. Za Sazas naj bi vohunil nekdanji uslužbenec Sove, zaradi česar je bila v državnem zboru sklicana celo nujna seja komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.

To je bil šov politike za javnost. Sam nisem bil povabljen na nobeno sejo in nikoli nisem bil nič vprašan. A dejstvo je, da v Sloveniji nihče nima popolnega nadzora nad bivšimi policisti in obveščevalci.

Takrat so se naenkrat pojavili razni nezakonito pridobljeni posnetki, ki so bili objavljeni tudi v časopisju - vsi z namenom moje diskreditacije. Odkar se ukvarjam z avtorskimi pravicami, sem resda postal zvezda, a verjemite, da sam sebe ne snemam in ne dajem posnetkov na youtube, ker nimam takšnih želja. Če pa to nekdo neprestano počne, a nikdar nihče nič ne ugotovi, je to milo rečeno čudno. V demokratičnem svetu se direktorjem nadzornih institucij tega ne dela in se to takoj prepreči.

Takrat je prišlo tudi do zgodbe, da naj bi za vsem tem stala bivša uslužbenca Sove. Bolj zanimivo pa je, da - čeprav sem vse skupaj prijavil policiji - ta ni naredila popolnoma nič. Ko pa je pred leti nekdo iz Murske Sobote v šali grozil kandidatu za ameriškega predsednika, so ga našli v manj kot 24 urah. Vse se da, če je seveda želja.

Ste imeli občutek, da vam prisluškujejo?

Zanimivo je, da so nekateri vaši novinarski kolegi razpolagali z veliko podatki iz moje zasebne sfere, ki niso bili nikoli objavljeni v javnosti. Poleg tega marsikaj pove tudi famozna izjava direktorja Sazasa Matjaža Zupana, ki je v Odmevih povedal, da spremljajo aktivnosti tistih, ki pišejo zakone.

Če se malce odmaknemo od Sazasa: pravite, da se v državni upravi vedno bolj ščiti nesposobne in neučinkovite. Ali to govorite tudi zaradi užaljenosti, ker ste trenutno v nemilosti aktualnih oblastnikov?

Ne gre za užaljenost, enako sem trdil tudi pred enim letom.

Ko ste bili še v milosti?

Sam nisem bil nikoli v milosti. Vsaj ne od tistega trenutka naprej, ko sem z dokumentacijo začel dokazovati in kazati na nepravilnosti v državni upravi.

Koga ste o tem obveščali?

Vse ministre. In ne samo njih. Številnim organom sem poslal obilo dokumentacije, ampak na žalost so v tej državi tisti državni uradniki, ki ne delajo dobro, bolj zaščiteni kot kočevski medved. Po drugi strani pa se tistih, ki delajo dobro, ne nagrajuje. Še več: velikokrat so zaradi tega še dodatno obremenjeni in se jih šikanira. Pri nas se dejansko spodbuja napačna logika. Tiste, ki niso nič kaj prida in za katere veš, da si z njimi ne moreš pomagati, se na koncu umakne na sektorje oziroma naloge, kjer bodo naredili najmanj škode. Kjer bodo najmanj motili in včasih celo nič delali. Sporočilo celotnemu javnemu sektorju je torej naslednje: ne izplača se, da delaš, ker boš samo še več delal, medtem ko boš imel plačo približno enako.

Zato prihaja do banalnosti, kot smo jih omenili pri Sazasu, ko se določeni primeri po deset let niso reševali. Zato se dogaja, da imamo več kot leto dni zaostankov na ugovorih, in zato urad za intelektualno lastnino v letu 2012 sploh še ni začel s postopki elektronskega vlaganja prijav za znamke, medtem ko imate v EU urade z 99-odstotnim elektronskim vlaganjem.

Del krivde za stanje v državni upravi valite tudi na Gregorja Viranta.

Absolutno, čeprav so krivi vsi tisti, ki so tak zakon sprejeli. Ta zakon je klasičen model zakona, ki ni napisan za čim večjo učinkovitost in optimizacijo procesov, ampak je zakon, ki je napisan za političen kompromis s sindikati. V njem je kopica banalnosti. Ena takšnih je, da ena temeljnih in bistvenih postavk za napredovanje ni kakovost dela, ampak število let, ki se ti hkrati prištejejo še pri položaju. Absolutna banalnost je, da če dva kandidirata v državni upravi in če eden prihaja iz gospodarstva, drugi pa iz državne uprave, ima prvi že v postopku prednost z internimi razpisi, nato pa praviloma še začne na višjem plačnem in točkovnem položaju. To je sistemsko vgrajena diskriminacija.

Mimogrede, bili ste eden tistih, ki so pripravljali zakon o medijih in zakon o RTV, a ste v zadnji fazi izstopili iz skupine, ki ga je pripravljala. Zakaj?

Ker obstajajo strokovni standardi in standardi politične kulture. Prvič: v skupini ni bilo jasne ločnice med tistimi, ki zastopajo konkretne interesne skupine. Stroki se je hotelo predstavnike interesnih skupin prodati kot predstavnike "stroke". Drugič: politika ni razumela, da določene stvari niso stvar pogajanj.

Kdo so bili predstavniki interesnih skupin, ki so se predstavljali kot del stroke?

Tisti, ki so se denimo v konkretni razpravi o tiskanem mediju predstavljali kot del stroke, čeprav so bili sami tudi predstavniki tiskanih medijev. V razpravi so seveda zastopali interese svojih medijev. Enako je bilo s televizijo. Predstavnik javne in komercialne televizije. Na koncu ni bilo več vprašanje strokovnosti, ampak interes posameznika. Oseba s televizije denimo je povsem legitimna, da zastopa interese svojega delodajalca. Taki niso bili problem. Problem so bili nastavljeni "strokovnjaki", ki v določenem trenutku niso znali presekati. Odločati pa bi morala politika s kompromisi, za kar bi morala prevzeti tudi politično odgovornost.

Zakon o RTV je na referendumu padel. Je bil ta zakon vseeno boljši kot aktualni?

Absolutno. Če smo realni, so tudi pred referendumom potekale razprave o minimalnem številu členov - samo o tistih, ki so politično problematični. Politiko namreč zanima le, koga bo nastavila v organe upravljanja in nadzora. Interesne skupine pa zanima denar. Ali bo program dober ali se bo hiša učinkovito vodila, kakšen je položaj zaposlenih in kakšna je vizija televizije na dolgi rok - to jih ni preveč zanimalo.

Ne glede na barvo?

Zato pa sem dal v zakon številne člene, ki so omejevali finančno in kadrovsko možnost vplivanja zunanjih elementov na nacionalno televizijo. Namreč: dokler obstaja možnost, da je RTV tako finančno kot kadrovsko odvisna od katerekoli politične opcije, bo situacija približno takšna, kot je zdaj.

Se vam zdi, da se pri RTV še vedno pozna politična in finančna odvisnost?

Obstajajo veliko bolj zdravi in uspešni modeli. Z vsem dolžnim spoštovanjem do novinarjev in zaposlenih na RTV, saj težko trdim, da RTV kot tak ne želi delati dobro, ampak menim, da se da delati boljše, bolj optimalno in bolj neodvisno.

Kaj pa zakon o medijih?

Pri tem zakonu se največji razkorak vidi med novimi in starimi mediji, torej med koncepti. S stališča tiskanih medijev se mi je zdelo zanimivo, da vam v zakon ni uspelo potisniti kratkega poročanja. Če smo realni, ste po vsebini enaki kot digitalni mediji. Le pot posredovanja vsebin je druga. Drug problem so interesne skupine, saj je vsaka poskušala svojemu vrtičku zagotoviti več prihodkov in se čim bolj prisesati na državne subvencije. Lep primer so bile kvote slovenske glasbe in avdio produkcije ter postaje posebnega nacionalnega pomena.

Po drugi strani zakon ne more zagotoviti neodvisnosti medijev.

Res je. Novinarjem večkrat govorim, da jim noben zakon na svetu ne more dati neodvisnosti, demokracije in pameti. Zakon je minimalen nabor standardov in pravil, ki jih je neka družba določila in se jih želi držati, ker želi to zagotavljati znotraj svojega vrednostnega sistema. Ali bo določen medij samostojen in neodvisen ter ali bo klasična četrta veja oblasti - tega mu ne bo zagotovil noben zakon, ampak zgolj pameten lastnik ter uredniki in novinarji z jasnim razumevanjem, kaj je bistvo njihovega poklica. Pri nas pa imamo v medijih problem, ker se še vedno pojavlja predvsem špekulativno lastništvo.

Kaj menite o sporazumu Acta in na kakšen način bi ga po vašem izvajali?

Acta je s stališča intelektualne lastnine potrebna in je korak v pravo smer, ni pa v nobenem primeru korak v pravo smer celotna vsebina Acte, zasebna lastnina namreč ne more in ne sme povoziti temeljnih človekovih pravic. Korak v popolnoma napačno smer pa je način, kako se je Acta pripravljala in poskušala sprejeti. Tak način sprejemanja aktov mora država v imenu državljanov vedno preprečevati.

V zvezi z Acto se je veliko govorilo tudi o plačljivih vsebinah, o plačljivih člankih na spletu…

Poslovni modeli so se v svetu izoblikovali na način, da boste za kvaliteto vedno plačevali neki višji znesek, ker ima ta v svoji produkciji zaradi narave posla vgrajene višje vstopne in produkcijske stroške. Če tega zneska ne morejo pokriti oglaševalci, kar bo pogosto, predvsem pri bolj zahtevnih in poglobljenih vsebinah, se bo torej članke plačevalo. Razvoj bo šel v specializirane vsebinsko nišne in običajne svetovne medije z lokalnimi posebnostmi, ki bodo plačljivi, ter instant medije z instant uporabniki oziroma v tem primeru predvsem potrošniki. V osnovi se bodo razlikovali mediji, ki bodo poleg oglasov ponujali še vsebine, in mediji, ki bodo morda poleg vsebin imeli še oglase - uporabniki pa bodo potrošniki vs. "kaj več od potrošnika".