Če pa opazujete debato, ki v Sloveniji poteka o vladnem varčevalnem paketu, se vam prav lahko zazdi, da so na eni strani vlada, GZS in nekateri mediji (ki izračunavajo stroške stavke in iščejo uboge otroke, ki tisti dan niso dobili varstva, ne pade pa jim na pamet, da bi izračunali stroške histerije, ki jo je vlada sprožila na trgu dela), ki se resno spopadajo z zadolženostjo države, na drugi strani pa neodgovorni delavci, družine in brezposelni, ki bi radi obranili svoje privilegije. Da je tako obračanje slike možno, ni slučaj; je rezultat več kot tridesetletnega uspešnega marketinga predvsem konservativnih think-thankov, ki so v promocijo neoliberalnih resnic vložili stotine miljonov dolarjev. Ko se torej vprašamo, kako lahko varčevalna politika, ki je v EU povzročila gospodarsko krizo depresijskih razsežnosti, z depresijsko stopnjo brezposelnosti, ohranja obraz v javnosti, je odgovor ideologija. Ta ima moč, da realnost ne samo manipulira, ampak jo tudi konstruira.

To vlogo ima v prizadevanjih za sprejem fiskalnega pakta in implementacijo varčevalnih ukrepov v EU in Sloveniji zlato pravilo. Povsem se zavedam upravičenosti zahteve po dolgoročno uravnoteženih proračunih, vendar pa tisti zagovorniki zlatega pravila, ki jih vodijo iskreni nameni, spregledujejo celoten kontekst, v katerem se zlato pravilo udejanja (ker so v glavnem ekonomisti, spregledujejo tudi pravno nesmiselnost vpisovanja ekonomskih teorij v ustavo, a to v tem sestavku ni tema). Na neki način so podobni Spomenki Hribar, ki je s svojim etično nespornim imperativom po spravi "padla" v slovenski politični prostor, kjer pa je bila sprava politikantsko zlorabljena v boju za oblast. Udejanja se namreč na način, ki je stalnica vseh strukturnih in kakor se jim še reče prilagajanj, ki nam jih je naklonila neoliberalna doba: s krčenjem plač in socialnih transferjev ter privatizacijami (naivne zagovornike zlatega pravila pozivam, naj vladi predlagajo, da v varčevalni paket vključi še zamrznitev izplačevanja denacionalizacijskih obveznic, in počakajo na odziv).

Prehiter skok

Zlato pravilo, tj. zahteva po uravnoteženju proračunskih prihodkov in odhodkov brez zadolževanja, je neke vrste teoretska podlaga politike varčevanja, ki so jo v EU sprožili konservativni (desni) politični krogi. Njegov temelj je vera, da so za gospodarske težave najbolj krivi visoki proračunski primanjkljaji, njihova odprava s krčenjem izdatkov pa pot k izhodu iz krize. Kot pravi Janez Janša v pismu, s katerim je povabil parlamentarne stranke v partnerstvo za izhod iz krize: "Če želimo doseči gospodarsko rast, moramo najprej sprejeti najnujnejše ukrepe za uravnoteženje proračuna…" Uravnoteženje proračuna je torej na prvem mestu, in tudi potem ko so zagovorniki zlatega pravila v zadnjih dneh - zaradi vse glasnejših in vse bolj pogostih opozoril najbolj znanih svetovnih ekonomistov, da trda evropska politika varčevanja vodi EU iz recesije v depresijo - začeli vendarle priznavati, da so potrebni tudi ukrepi za gospodarsko rast, še vedno ostajajo pri prvenstvu krčenja fiskalnih izdatkov.

Slovenska vlada je pri promociji tovrstne politike EU izjemno prizadevna. Fiskalni pakt, ukrojen po podobi gospodarsko najmočnejše države EU in vsiljen državam z bistveno drugačno gospodarsko situacijo, smo že ratificirali, tempo, s katerim smo hiteli vnašati zlato pravilo v ustavo, pa je bil do zadnjega neuspešnega sestanka v vili Podrožnik tako ekspresen, da bi mu še Pipistrelovi avioni težko sledili. Razlogov za hitenje je verjetno več. Od naše znane servilnosti, ko gre za izpolnjevanje evropskih navodil, prek poskusa "blitzkriega", s katerim se je skušalo slovenske akterje ujeti na levi nogi, pa do tukaj prihajamo do pomembne točke cele zgodbe vere, da lahko s pisalnimi akcijami (sprememba ustave, ratifikacija sporazuma) ter varčevalnim rebalansom proračuna damo signal, da mislimo resno, in prepričamo finančne trge, da nam znižajo obrestne mere. V času, ko je nizozemska desna vlada padla, ker njen predsednik Mark Rutte, sicer eden najglasnejših zaveznikov ostrega varčevanja, ni mogel sestaviti koalicije, ki bi sprejela varčevalni program za znižanje proračunskega primanjkljaja v letošnjem letu s 4,6 na 3 odstotke BDP, in v času, ko zna v Franciji zmagati socialistični kandidat za predsednika države, ki najavlja revizijo fiskalnega pakta, pa se hitenje vseeno zdi kot skok v bazen, ki je bil ob odrivu poln, a se zna izprazniti v času do pristanka.

Pristanek zna biti torej trd, a ne le zaradi spreminjajoče se situacije znotraj EU ali zaradi sindikalnega, po najavi Pozitivne Slovenije in SD, da ne bosta podprla spremembe ustave, pa tudi političnega odpora v državi, ampak predvsem zato, ker celotna zgradba fiskalnega pakta s hitrim in ostrim zmanjševanjem primanjkljaja prek nižanja plač in socialnih transferjev stoji na napačnih predpostavkah. Kar nekaj jih je.

Vsesplošna amnezija o vzrokih krize

Ni res, da sta javni dolg in proračunski primanjkljaj vzrok gospodarske krize. Primerjava med Španijo, ki je eden večjih gospodarskih bolnikov EU, in Nemčijo, ki je njen najmočnejši vlečni konj, nam to lepo pokaže. Leta 2007, torej leto dni pred nastopom krize, je bil španski javni dolg le 27 odstotkov BDP, nemški pa kar 50 odstotkov, tudi proračunski presežek (ne primanjkljaj!) je bil v Španiji višji (1,9 odstotka) kot v Nemčiji (0,3 odstotka BDP). Trditev iz obrazložitve vladnega predloga za spremembo ustave ("predlog sledi zgledom Nemčije in Švice, kjer so podobna ustavna določila v preteklosti že sprejeli, zato so bile te države na krizo mnogo bolje pripravljene") se zato bere ali kot strokovni fiasko (manj verjetno) ali pa kot manipulacija poslancev, ki naj bi to spremembo potrdili. Kakorkoli že, krizo je sprožilo neodgovorno ravnanje zasebnega, predvsem finančnega in ne javnega sektorja. Leta 2008 je bilo to zavedanje po vsem svetu precej razširjeno in politiki, ki so kaj dali nase, so govorili o regulaciji finančnih trgov. Danes je amnezija vsesplošna in namesto finančnih trgov reguliramo javni sektor, ki je z gromozanskimi injekcijami bankam in povečanjem socialnih transferjev preprečil socialni in gospodarski kolaps sistema.

Ni res, da fiskalna konsolidacija privede do znižanja deleža javnega dolga v BDP. To znižanje je kratkoročni rezultat fiskalne restriktivnosti, medtem ko so na srednji rok rezultati povsod nezaželeni. Ta ugotovitev se sicer nanaša na države EU v sedanji krizi in je ne gre posploševati prek teh okvirjev, a se ujema s predvidevanji tistih ekonomistov, ki opozarjajo, da zniževanje plač in transferjev pač znižuje potrošnjo, s tem pa tudi rast BDP in posledično spremembo razmerja med višino dolga in BDP.

Prav tako ni res - in ta udarec je za zagovornike varčevanja najtežji -, da je kratkoročna fiskalna politika dominantni faktor, ko finančni trgi presojajo rizičnost posameznih držav, in da torej ostri varčevalni ukrepi povečujejo njihovo zaupanje in posledično znižujejo obrestne mere. Kot je znotraj VoxEU debate opozoril Britanec Jonathan Portes, direktor National Institute of Economic and Social Research, španski in italijanski primer lepo kažeta, kako delno in kratko okrevanje v začetku letošnjega leta nima nič ali malo opraviti s kratkoročnimi spremembami v fiskalni situaciji, zato pa toliko več s spremembami v vrhu Evropske centralne banke in njene politike. Ko so se ustavile finančne injekcije ECB, huda fiskalna krčenja niso mogla ustaviti ponovne rasti obresti za ti dve državi. Portes tudi pove, zakaj. Ker je za oceno tveganosti neke države pomembna ocena njene dolgoročne solventnosti, ne pa njen kratkoročni fiskalni položaj. V to pa ni mogoče zaupati brez gospodarske rasti, ki jo varčevalni ukrepi zavirajo.

Pa se vrnimo k osnovnemu vprašanju. Zakaj toliko truda z zlatim pravilom, ki bo začelo veljati šele leta 2015 (mimogrede - pridna Slovenija si jemlje tri leta za uveljavitev, disciplinirana Nemčija pa si je leta 2009, ko je to pravilo zapisala v ustavo, vzela pet- do desetletni prilagoditveni čas), ko pa Slovenijo v resnici tišči za vrat zadolženost gospodarstva, ne pa zadolženost javnega sektorja? Zakaj takšna stava na zniževanje plač in transferjev, ko pa - tako Joseph Stiglitz - na svetu ni niti enega primera, ko bi si bolehna država opomogla po krčenju plač, pokojnin in socialnih transferjev (Süddeutsche Zeitung, 11. aprila 2012)? Zakaj toliko truda za promocijo politike, ki - kot pravi Nouriel Roubini (Guardian, 13. aprila 2012) - poglablja krizo perferije EU in jo seli v njen center, to je v Nemčijo in Francijo, medtem ko jo še en nobelovec Paul Krugman označuje za ekonomski samomor Evrope (New York Times, 15. aprila 2012), oba skupaj pa že razmišljata o izstopu posameznih držav iz Evropske monetarne unije kot smiselni reakciji na aktualno politiko krčenja? In končno, zakaj to ihtavo vztrajanje pri politiki, ki je dokazano napačna, politiki, ki ne samo da ne zagotavlja gospodarske rasti, pač pa ne zagotavlja niti fiskalne konsolidacije niti znižanja stroškov zadolževanja, kar so sicer njeni proklamirani cilji?

Vera namesto argumentov

Razlogi so po mojem mnenju trije. Med seboj so tesno povezani.

Prvi je v potrebi finančnih trgov, da se znebijo vročega kostanja, ki so ga dobili v žep z nastopom finančne krize in vsesplošnim strinjanjem, da je prav odsotnost regulacije teh trgov, ki je omogočila produkcijo cele vrste špekulativnih finančnih instrumentov, poglavitni vzrok za nastop krize. Prenos političnega in medijskega fokusa s finančnih trgov na javni dolg in proračunske primanjkljaje je finančno industrijo rešil bremena krivde in grožnje z regulacijo. Neoliberalna srenja, ki je bila potisnjena v globoko defenzivo, si je tako opomogla in danes se v EU soočamo z grožnjo represivnih ukrepov, ki so jih pred tridesetimi leti okusili Latinska Amerika in nekateri drugi deli sveta, v katerih se je ekserciralo reševanje dolžniške krize na neoliberalni način (v novem reku se je temu reklo strukturno prilagajanje). Spomnimo se, kaj ugotavlja Naomi Klein v Doktrini šoka: tovrstnih ukrepov ni mogoče vsiliti brez določene mere represije. Spontane upore ljudstva, ki noče razumeti, da je treba varčevati prav na množicah, je pač treba preprečiti ali zatreti.

Drugi razlog je vera. Vera v neoliberalne dogme, ki so - kot to opisuje Jason Hickel, predavatelj na London School of Economics and Political Science, v tekstu A Short History of Neoliberalism - v zadnjih tridesetih letih postale tako rekoč naravna danost in zato neizogibne. Neoliberalni projekt je sicer popolnoma odpovedal kot orodje za gospodarsko rast (v času njegovega razmaha je rast v razvitem svetu padla s 3,2 na 2,1 odstotka, deželam v razvoju pa so neoliberalna "strukturna prilagajanja" pomagala 3-odstotno rast znižati na 1,7 odstotka), je pa zato bil izjemno uspešen pri marketingu. Danes resnice o blagodejnosti prostega trga, nizkih davkov in vitke države ter škodljivosti državne lastnine in vpletanja države v svobodno gospodarsko pobudo pijemo tako rekoč z mlekom in vodo. Nič čudnega, da so jim podlegli praktično vsa politika in mediji. Moje mnenje je, da je ključni problem levice, tako politikov kot večjega dela intelektualcev, da je neoliberalne resnice kupila tudi sama in je prav zato nezmožna ponuditi alternativni model razvoja. Socialna občutljivost levice je tako postala bolj stvar empatije kot koncepta.

Kako je z vero in ideologijo, pa vemo. Ko nekdo verjame, argumenti ne štejejo veliko. Ko se vprašamo, kako lahko predsednik vlade Janez Janša izjavi, da nas vsak dan, ko zlatega pravila ni v ustavi, stane višje stroške zadolževanja, medtem ko primeri iz prakse dokazujejo, da k nižjim stroškom dolga ne pomagajo niti izvedena fiskalna krčenja, kaj šele nekaj na novo zapisanih besed v ustavi, je odgovor - "ker tako verjame". V tem ni nič drugačen od britanskega premierja Camerona, ki je po nekaj znakih okrevanja navdušeno razlagal, da varčevalni ukrepi prijemljejo, ko pa so se kazalci spet obrnili navzdol, je svojo ignoranco do dejstev pokazal s trditvijo, da je potrebnega še več varčevanja. Paul Krugman je v že omenjenem članku v New York Timesu zapisal, da so evropski voditelji očitno odločeni popeljati svoje države in družbe čez rob prepada le zato, da jim ne bi bilo treba priznati napake. Med njimi je še posebej domiseln Borut Pahor, ki je iz tega vztrajanja pri napačni politiki izdelal načelno držo: on sedaj, ko je v opoziciji, ne misli govoriti drugače, kot je prej v poziciji! Sam bi Krugmana malo popravil. Ne gre le za nepripravljenost priznati napako, ampak za ideološko razvito odpornost proti dejstvom.

Preusmerjanje pozornosti

Tretji razlog pa je mati in oče prvih dveh. Imenuje se interes. Ta je v ozadju vsake ideologije, ki je v bistvu neke vrste marketinško orodje za njegovo uresničevanje in njegovo maskiranje. V našem primeru gre seveda za interes po ohranitvi virtualnih dobičkov in zaslužkov iz obdobja pred krizo in njihovo "plemenitenje" še naprej. V tem okviru je vsaj v EU pomembno reševanje tistih nemških in francoskih bank, katerih izpostavljenost do Grčije, Portugalske, Irske in Španije je po podatkih četrtletnega poročila Bank for International Settlements iz junija 2010 znašala konec leta 2009 958 milijard dolarjev in ki lahko ta denar dobijo nazaj le od v varčevanje potisnjenih evropskih davkoplačevalcev. Če je bil torej neoliberalizem povsem neuspešen kot ekonomsko razvojno orodje, pa deluje naravnost briljantno kot orodje za ponovno vzpostavitev v letih po drugi svetovni vojni izgubljene moči bogate elite. Zlato pravilo kot pravilo, ki naj bi omejilo moč držav, da posredujejo v gospodarskih in socialnih gibanjih, in poskrbelo za prenos pozornosti javnosti in politike od finančnih trgov na javni dolg, je tako še ena v vrsti odličnih marketinških potez neoliberalnega projekta. Bitka, ki se po začetnem mrtvilu razvnema okrog njega in se površnemu opazovalcu prikazuje kot pravniško prerekanje o črkah in vejicah, ima tako daljnosežne posledice. Borut Pahor, ki je na TV SLO v oddaji Pogovor z opozicijo (19. aprila 2012) dejal, da je sprejem zlatega pravila paradigmatičen trenutek, kjer se odloča več kot samo o fiskalnem pravilu, je imel prav. Le da pri tem ne gre prvenstveno za vprašanje odgovornega obnašanja do javnih financ oziroma sodelovanja na francosko-nemškem vlaku, kot to verjame nekdanji premier, ampak (v Sloveniji) za simbolno bitko, skozi katero se skuša legitimirati gospodarsko in socialno škodljivi vladni varčevalni paket, in (v Evropi) za podaljšanje življenja neoliberalnega modela prerazporejanja premoženja v korist bogatih.