Veliko časa preživi še na Hvaru, kjer ima počitniško hišico, po novem pa je še "frišni Slovenc", saj ga že eno leto v Ljubljano pritegujejo ljubezenske vezi. Debitiral je s knjigo kratkih zgodb Fasung, pozornost javnosti pa je pritegnil s prvim romanom Nigdje, niotkuda (Nikjer, od nikoder), za katerega je leta 2009 dobil nagrado Meše Selimovića. Pred kratkim je izšel slovenski prevod njegovega drugega romana Lepši konec, v katerem tako kot v njegovem romanesknem prvencu spremljamo junaka, razpetega med Bosno in Norveško.

Zdi se, da res nimate stalnega prebivališča. Kako različne so si kulture, v katerih živite?

Na Hvaru imam počitniško hišico, ki sem jo kupil skupaj s petimi Norvežani. Imamo blagajnika in sestanke hišnega sveta, kjer se natančno dogovorimo, kdaj bo kdo uporabljal hišo. Če bi to poskusil z "našimi", bi se stepli že prvo leto. Bosna in Norveška sta v marsičem dve skrajnosti. Ena je najbogatejša država v Evropi, druga najrevnejša. Na Norveškem slepo spoštujejo zakone, tukaj jih ne spoštujejo niti tisti, ki so jih sprejeli. Na Norveškem sem nostalgičen, pogrešam jezik in tisto posebno zvrst črnega bosanskega humorja, tukaj pa mi manjka občutek urejenosti. Nekaj časa sem imel krizo identitete, skušal sem se vrniti na Reko ali v Sarajevo, a mi ni uspelo. To, da spadam v dve različni kulturi in dva različna jezika, poskušam sprejeti kot nekaj pozitivnega in z leti mi to uspeva. Sicer pa sem odvisen od finančnega stanja: ko sem brez denarja, grem "gor" in delam, ko pa zaslužim, pridem "dol", zapravljam in pišem. Tipična gastarbajterska zgodba (smeh).

Najbrž ste se že soočili z vprašanjem, v katerem jeziku pišete in čigav pisatelj pravzaprav ste?

Sem pisatelj vseh tistih, ki kupijo mojo knjigo. Če se pa že res moram opredeliti po nacionalni osnovi, potem sem bosanski, hrvaški in norveški književnik. Kmalu bom izdal knjigo v norveščini, sem član norveškega društva pisateljev, za članstvo v hrvaškem pa sem ravnokar zaprosil...

Član norveškega društva pisateljev ste kljub temu da ne pišete v norveščini?

Gre za nov zakon, ki so ga sprejeli pred kakšnimi petimi leti. Lahko si član, vabijo te na sestanke, lahko se tudi prijavljaš za štipendije, a nimaš veliko možnosti, da jih dobiš, če ne pišeš v norveščini. Sicer pa nisem edini pisatelj, ki ima več identitet. To je danes vse bolj pogosto, saj delamo in živimo v več krajih. Nacionalna pripadnost je samo majhen del moje identitete. Kar pa zadeva jezik, imenujem ga "naš" in verjamem, da gre lingvistično gledano za en jezik s tremi standardi. Sicer uporabljam hrvaški jezikovni standard, saj sem na Hrvaškem končal šolo, študiral in živel ter mi je zato najbližji.

Številni politiki, tudi Sarkozy in Merklova, v zadnjih letih govorijo o "propadu multikulturalizma". Čutite kaj podobnega na Norveškem?

Ne zdi se mi, da je multikulturalizem propadel, sploh ne, gre za nesposobnost konzervativnih krogov, da ga sprejmejo. To je proces, ki ga ne morejo ustaviti. Dejstvo je, da država, kot je Norveška, in mesta, kot je Oslo, ne morejo več funkcionirati brez priseljencev, ki tam delajo. Velika večina teh ljudi je inkorporiranih v družbo, bolj ali manj dobro govorijo jezik in plačujejo davke. Multikulturnost pa se kaže kot problematična ravno zato, ker konzervativna Evropa ni naredila niti enega koraka, da bi se jim približala. Integracija ne more potekati samo v eni smeri. Prišel sem na Norveško, se naučil jezika in prevedel deset knjig iz norveščine. Zaradi tega se mi zdi upravičeno pričakovati, da tudi Norvežani sprejmejo in preberejo mojo knjigo. Toda to se ne zgodi. Pisatelj z Balkana, iz Turčije ali Pakistana bo na Norveškem slabo sprejet. Ne govorim, da se moramo vsi skupaj srečati na pol poti, a naj tudi z norveške strani pokažejo vsaj malo zanimanja za mojo kulturo. V šolah se učijo francosko in angleško, zakaj ne bi poleg tega ponudili še učenja poljščine, saj je tam ogromno Poljakov? Zakaj ne bi v domačem branju spoznali kakšnega pakistanskega pisatelja? To je težava!

Osebno sem doživel določene vrste diskriminacije. To so majhni, dnevni rasizmi. To je tisto, ko ponoči poslušaš glasbo in ti nekdo potrka na vrata ter reče: Hej, nismo v Bosni. Pa saj tega ne počnem zato, ker sem Bosanec, ampak zato, ker sem se napil in bi rad dal muziko na glas! Zato lahko kriviš mene osebno, ne pa moje etnične pripadnosti. Sovražim situacije, v katerih moram predstavljati svojo etnično skupino.

Posredno ste mi že odgovorili na to, kako so vaše knjige sprejete na Norveškem. Niste zadovoljni?

Doslej je izšla samo Nikjer, od nikoder, Lepši konec pa šele pripravljamo. Sicer nisem zadovoljen z založnikom, ker je slabo delal na promociji, a je to že druga zgodba. Vendar nisem imel velikih pričakovanj. Dejstvo je, da 95 odstotkov prevodne književnosti na Norveškem prihaja iz angleščine in le pet odstotkov prevodov ostane za druge jezike.

V norveščini pa ne pišete?

Ravnokar delam na tem. Pišem roman. Za to sem se, če sem iskren, odločil iz ekonomskih razlogov, saj gre večina mojega zaslužka za plačilo prevajalca. Imel bom tudi jezikovnega svetovalca, ki mi bo pomagal. Kaj drugega naj naredim? Počutim se neumno, napisal sem tri knjige, dobil veliko pohval, nagrado, a zaslužil toliko, da je smešno.

Kakšna pa je izkušnja pisanja v norveščini? Se z jezikom nemara spremenijo tudi stil in teme?

Seveda, težko bi opisoval dogodke iz Bosne, Jugoslavije in otroštva, saj bi mi manjkalo besed. Poleg tega pa gre za popolnoma drugačno jezikovno strukturo. Norveščina nima sklonov in ne prenese dolgih stavkov. Tisti dolgi krležijanski stavki na treh straneh v norveščini niso možni; ko nimaš sklonov, vrstni red v stavku strogo določa, kje stoji predikat in kje subjekt. Norveška književnost je od Hamsuna do sodobnega pisatelja Froda Gryttena minimalistična, a ne zato, ker so sami po sebi minimalisti, temveč zato, ker se v norveščini drugače ne da pisati. Sicer pa mi je to všeč, zdi se mi, da bo glas mojega pripovedovalca tokrat povsem drugačen. Stilsko in strukturno. Tudi sicer sem v norveščini nekdo drug, drugače se obnašam in imam drugačen humor. To je normalno, saj je jezik pomemben del identitete. Na Reki govorim po reško, v Bosni po bosansko, šale so drugačne, malo bolj grob sem, morda se celo glasneje smejim. Zdi se mi, da gre za stanje blage shizofrenije (smeh).