Dan prej je zaokrožila novica, da se bo med postankom na evropski turneji v Ljubljani zadržala perujska pevka Susana Baca in da bo s skupino odigrala zasebni, intimni hišni koncert v že kar znani Pinelini sobi, kjer je na sobnih koncertih za zbrano gručo ljudi nastopil že marsikateri domači izvajalec, pa tudi vznemirljivi moderni interpret sevdalink Damir Imamović. Sobni, hišni koncerti niso ne revolucionarna novost ne redkost; ne v tujini ne pri nas. Tako v neki drugi sobi v Ljubljani radi svobodno improvizirajo. Ti koncerti so paralelni svet, ki na svojstven način utrjuje privrženo glasbeno občestvo, saj krepijo druge socialne glasbene poti in vezi, ki jih javni institucionalizirani ustroj počasi ugonablja.

Eleganca svetovljanke

Zaradi preproste pobude Druge godbe, ki je imenitno Susano Baco dvakrat gostila na svojem odru, zadnjič je ogrela srca na koncertu v neverjetno mrzlih in deževnih Križankah, je torej glasnica afroperujske in latinskoameriške kulture zapela, odplesala in se sproščeno gibala v smejoči družbi kakšnih tridesetih osebkov. Eleganca in ponosna svetovljanskost 67-letne glasbenice, ki je svetal glas črnske in mestizirane kulture v Amerikah (in koliko takih glasov je ta kontinent dal!), sta dobesedno žarčila v koncertni sobi. Ta godba, ki z avtorsko poetiko strga in ljubko prenareja tradicijo afriških diaspor v svetu in jo staplja s perujsko, je s posebno digniteto spomnila na bridko preteklost in radost, ki jo lahko muziciranje ponudi tukaj in zdaj.

Lok je bil ogromen, impozanten, tak, kakršnega je Baca razpela na zadnjem albumu Afrodiaspora - vse od kubanskega sona in kolumbijske cumbie do flamenca na iberijskem polotoku, ki je takoj spomnil na prve španske črnske sužnje, ki so med prvimi pomagali graditi novosvetno Limo. In ko ob gracioznem glasu zadoni čudežna tolkalska škatla - "cajon" je bil vendarle perujska domačinska iznajdba - se pesem razpre in silovito načne prisedena telesa poslušalcev.

Nagrajenka in politična borka

Darilo Susane Baca ima seveda še drugo plat, na katero velja opozoriti pred njenim nocojšnjim javnim odprtim koncertom v Mariboru v okviru Evropske prestolnice kulture. Morda takole spotoma podčrtajmo predvsem popolno provincialno ignoranco, ki postaja žalostna zgodba lokalnega napihnjenega skrivanja v mišjo luknjo. Susana Baca je - ob tem, da je dvakrat nastopila v Ljubljani - med drugim tudi dobitnica dveh nagrad glasbene industrije, dveh zasluženih grammyjev. Prvega je dobila za odličen album Lamento negro leta 2002. David Byrne, šef založbe LuakaBop, je dokazal, da ima izjemen nos za latinskoameriške glasove. Perujsko borko, pesnico in ustanoviteljico inštituta za raziskavo nepretrgane navzočnosti črnske kulture v Amerikah je le postavil na zemljevid svetovnih godb.

Zaradi ugleda, ki ga uživa doma in v tujini, je lani Susana Baca postala prva črnska ministrica v novi perujski vladi. V vladi levega političnega pola je postala ministrica za kulturo in to ostala do reorganizacije perujske vlade, ki so jo takrat zapustili vsi neodvisni ali levo usmerjeni ministri. Tik pred odhodom iz vlade, novembra lani, so jo izvolili za predsednico komisije za kulturo v okviru Organizacije ameriških držav.

Ko človek prebira mizerno napoved njenega današnjega koncerta v Mariboru na uradni spletni strani EPK pod nekakšno teatrsko karikaturo polkovnika Gadafija, postane žalosten, jezen ali oboje hkrati. O njenem koncertu tudi drugod skorajda ni zaslediti normalne novice. Prav zanima me, kako se bodo na gostovanje odlične glasbenice in častne političarke, ki "pokriva" probleme kulture na dveh ameriških celinah, odzvali predstavniki ljudstva, ki predstavljajo tole državo. Hecne zadrege so imeli že z Gilbertom Gilom, ko je bil brazilski kulturni minister. Medtem je minister za kulturo in turizem postal kristalni glas Senegala Youssou N'Dour.

Kakor koli že, bilo je prelepo, človeško darilo Susane Baca, zaradi katerega se počutiš - samo navadno človeško.