Igrivost, neelegičnost in svojevrstna čistost so besede, s katerimi opisujejo zbirko pri založbi, ki jo je izdala. Primož Čučnik (1971), dobitnik nagrade Prešernovega sklada in Jenkove nagrade za svoji zadnji dve zbirki, pravi, da se je med pisanjem skušal odmakniti od siceršnjega horizonta pričakovanja, ki ga narekuje njegova poezija. Vzgibe za pesmi je poprej dobival od zunaj, iz fraz, idiomov, izjav v časopisih, čemur se je tokrat izognil in prisluhnil svoji "ušesni logiki". Le zadnji del zbirke je spisan v "starem" postopku. Naslov zbirke nosi ime po igri mikado, zato vsebuje knjiga toliko pesmi, kolikor paličic sestavlja igro. Namesto spremne besede je avtor spisal "predigro", neke vrste pesniški esej o ušesu, ki ga je postavil tudi za glavnega junaka knjige, s čimer je hotel "musico poesis" postaviti za težišče tradicionalne poezije. pim