Ljubljana Danes se v Slovenski kinoteki začenja retrospektiva, posvečena enemu največjih domačih filmskih ustvarjalcev Matjažu Klopčiču. Kot je o njem zapisal kritik Zdenko Vrdlovec, je s Klopčičem slovenski film dobil umetnost: "Subtilno, nostalgično, sanjavo in včasih malo zaspano in celo zamorjeno, potem humorno prebujeno, vselej zelo estetsko, oblikovno prefinjeno in manifestirano v enajstih kinematografskih ter nekaj televizijskih filmih."

Matjaž Klopičič (1934-2007) je študiral arhitekturo, toda po enoletni štipendiji v Franciji se je iz Pariza, kjer je odkril novovalovske filme in celo sodeloval z vodilnim novovalovskim avtorjem Jean-Lucom Godardom, v Ljubljano vrnil kot cineast. Nekaj izkušenj s filmom je imel že od prej, saj je na snemanju Jare gospode (1953) Bojana Stupico in Staneta Severja učil sabljanja, pri Čapovem filmu Ne čakaj na maj (1957) pa je bil asistent scenografa Nika Matula, ki je bil potem scenograf tudi pri njegovih filmih.

Na nocojšnjem odprtju bosta prikazana dva filma, in sicer Romanca o solzi (1961) ter Triptih Agate Schwarzkobler (1997), ki je nastal po istoimenski literarni predlogi Rudija Šeliga. Film sistematično sledi Agati (Nataša Barbara Gračner), na videz običajni tajnici, skozi tri poglavja njene vsakdanje rutine: od jutra v pisarni, prek prostega popoldneva do nočnega karnevala. Trije filmski fragmenti se združijo v triptih, intimen portret neke mlade ženske, razpete med svoje predstave možnih (moških) svetov, ki jih naseljuje, in predstavo, ki si jo ti svetovi ustvarjajo o njej. Film je fragmentaren, hipnotičen, nadrealističen eksperiment v pripovedovanju zgodb je spregledana pozna mojstrovina in pravi film maudit velikega slovenskega filmarja. nr