Britanska režiserka Andrea Arnold je za svojo priredbo Viharnega vrha nedvomno iznašla svež pristop. Ta pa nemara niti ni toliko v tem, da je Heathcliffa spremenila v črnca (čeprav je s tem angleško podeželsko plemstvo in kmetstvo dobilo kar nekaj zelo krutih rasističnih potez), kakor pa v tem, da je tej "kostumski" drami strastne in nemogoče ljubezni dala skoraj fizični obstoj. Ta je zelo dobro vpeljan in še posebej močno navzoč zlasti v prvi polovici filma, ko gospod Earnshaw na svojo osamljeno kmetijo nekega dne pripelje zapuščenega in "divjega" črnskega dečka Heathcliffa (s suženjskim pečatom na hrbtu) in ga sklene vzgajati skupaj s svojima otrokoma, hčerko Cathy in sinom Hindleyem.

In kako se kažejo ti učinki "realnega", skoraj fizičnega obstoja? Najprej že v odnosih med liki, ki so tako v sovraštvu (Hindley že takoj spočetka prezira in sovraži Heathcliffa) kot v ljubezni (tako kot njen brat Heathcliffa takoj zasovraži, ga Cathy takoj vzljubi) ne le siloviti in telesni, marveč tudi na robu nasilja. Kar velja tudi za krščansko ljubezen, ki je Earnshawu narekovala tako to, da je zapuščenega Heathcliffa pripeljal na svoj dom, kakor to, da svojega sina zaradi njegovega sovražnega odnosa telesno kaznuje. Če je razmerje med Heathcliffom in Cathy postalo tako usodno, tedaj najbrž prav zato, ker je bilo že njuno prvo zbližanje še v otroških letih prikazano na skoraj mitični način oziroma tako, kot da je "zraslo iz zemlje" (valjata se po blatu in se z njim mažeta). Potem so tu še številne druge podrobnosti: trenutki grobosti in krutosti (kot na primer bičanje Heathcliffa, ubijanje in mučenje živali), pusta, vetrovna in deževna pokrajina, nizki in utesnjeni prostori z vegastimi vrati na Earnshawovi kmetiji, pa skoraj ekspresionistična igra luči in senc v interierih in podobno.

V drugi polovici filma oziroma po tem, ko Heathcliff zbeži s kmetije Earnshawovih in se vrne kot mladi gospodič - pri čemer zatemnitev podobe očitno nima le vloge časovne elipse, marveč implicira tudi "skrivnost" Heathcliffove preobrazbe -, nastopijo drugačni toni: skoraj fizično "genealogijo" na eni strani grobih in krutih razmerij ter na drugi porajajočih se intimnih odnosov zamenja "pasionantna", trpeče-ljubeča realnost "nemogoče ljubezni" s tragičnimi učinki: Cathy, ki je že poročena, umre od bolesti "premočnih" in konfliktnih emocij, ki jih je sprožila Heathcliffova vrnitev. Toda prevladujoči ton je vendarle melanholičen: kot da bi bila ta zgodba strastne ljubezni tako močno, skoraj "fizično" ponavzočena prav ali zgolj zato, da bi močneje delovala kot "izgubljeni objekt". Če ni šlo le za sen o ljubezni, kakršna ni več mogoča.