V sredo so pod taktirko revije Nova Muska za "superpodmizje" sedli moderator Igor Bašin in nekateri vidni slovenski sokreatorji tega področja. Ob tej priložnosti so zbranim na dogodku razdelili tudi arhivsko digitalno čitanko Muska 1996-2009 (Trinajst let revije, ki jo pogrešate).

Revija Glasna je edina glasbena tiskovina v Sloveniji, pod okriljem Glasbene mladine Slovenije izhaja od leta 1969. Če je bila naklada v osemdesetih letih tudi do petnajst tisoč izvodov, v zdajšnjih časih uredništvo prevevajo mešani občutki: po uredniški prevetritvi revije pred dvema letoma se jim naklada sicer za malenkost dviguje (skupaj za 18 odstotkov), še vedno pa to pomeni zgolj okrog tisoč izvodov. Ker so digitalni mediji v popolnem razmahu, se tehnični urednik revije Glasna (GMS) Uroš Mijošek zaveda vseh slabih plati tiskanih medijev, predvsem neažurnosti revialne publicistike, zato so čedalje bolj prisotni tudi na spletu.

Spletni entuziazem

Revija Odzven je startala ravno nasprotno, na spletu, in je denimo pred kratkim izdala izbor tekstov tudi v tiskovini ravno zato, da bi zaobjela čim širši krog bralcev. Specializirali so se izrazito za slovensko glasbeno produkcijo, v smislu glasbene publicistike in refleksije pa lahko kot spletni portal zajamejo praktično vse dogodke na glasbeni sceni. "V začetku se nismo videli kot portal, temveč kot glasbena revija, ki bi izhajala pri SIGIC - Slovenskem glasbenoinformacijskem centru," je dejala odgovorna urednica Odzvena in generalna sekretarka SIGIC Barbara Švrljuga. "In ravno to nihanje med portalom in spletno revijo se zdaj odraža tudi v uredniški politiki; vsekakor so naši prispevki na spletu tekoči."

Manj profesionalno v smislu finančne podpore in zato zelo entuziastično v našem prostoru deluje še en spletni glasbeni portal - Rockline. Nekako se predvideva, da je glasbeni kritik v prvi vrsti glasbeni fen, ki izkazuje določeno naklonjenost glasbi in o tem piše. Iz tega so se razvili fanzini, ki so jih potem nadomestili glasbeni portali oziroma web-zini. Tako je nastal tudi Rockline. Najprej so pogledali, kaj manjka v našem prostoru, nato pa startali s progresivnim rockom sedemdesetih in od tam naprej. Hitro so se jim priključili še drugi ljubitelji različnih profilov in stilov, od grunge glasbe do alternative. "Pokrivamo praktično že najbolj ekstremne oblike, recimo grind core in eklektične avantgardne projekte, ampak sposobni smo napisati tudi kredibilno recenzijo zadnjega albuma Madonne," pravi odgovorni urednik Rocklina Aleš Podbrežnik. Zgoščenost glasbenega dogajanja in medijev pri nas je naplavila tudi vrsto akreditacij željnih novinarjev, kredibilnih in nekredibilnih, pa tudi novih portalov, ki jim seveda konkurirajo, zato nenehno iščejo strategije obstoja.

Entuziazem, ki je prisoten pri specializiranih glasbenih revijah, je v nacionalnih medijih pravzaprav prisoten v dvojni meri; poleg tega, da mora mora imeti pisec sam rad glasbo, da piše o njej, hkrati pogosto piše nenaročene tekste za mizerne honorarje ali celo zastonj. Samostojna novinarka Kaja Sajovic z MMC RTV Slovenija je potrdila, da pri njih nimajo specializiranih glasbenih novinarjev, so le glasbeni navdušenci, ki to počnejo ob drugem novinarskem delu. Zato so deležni tudi kritik bralcev, da je področje glasbe pokrito selektivno. Toda v praksi se vseh področij ne da pokriti, v navalu drugega novinarskega dela pa je sploh težko delati presežke.

Prihodnost bloganja

Ena nerazvitih niš v Sloveniji je nedvomno glasbeno blogerstvo, v nasprotju z Veliko Britanijo, kjer so tovrstni lastno angažirani blogi veliko bolj obiskani in kredibilnejši od marsikaterega portala ali medija s profesionalnimi novinarji, ki se morajo prilagajati raznolikim uredniškim politikam in žanrom znotraj svojega dela. Ampak glasbena kritika in novinarstvo sta nujni sopotnik celotni glasbeni industriji, predvsem glasbenemu ustvarjanju in kreativnim prostorom na raznolikih ravneh, je prepričan glasbeni urednik Luka Zagoričnik. "Zdi se mi, da se v slovenskem novinarstvu vzpostavlja neki videz glasbene scene, ki je na terenu absolutno ni, hkrati se veliko piše iz druge roke, predvsem iz tujine, tako na ravni novičarstva kot obširnejših člankov o določenih ustvarjalcih. Ob vsem tem pa je malo refleksije, ki bi se konkretno dotikala našega prostora. Tako kot se premalo piše o tujih, se premalo piše o domačih glasbenih prostorih s kreativnimi energijami," opozarja Zagoričnik.

Včasih je naš prostor premogel več glasbene kritike, danes imamo več glasbenega novičarstva, ki rado temelji na medijskih obvestilih PR-služb organizatorjev. Publicist Ičo Vidmar je prepričan, da se medijske hiše zavedajo pozicije glasbenega novinarja kot pomembnega člena distribucije glasbe in ga hočejo eliminirati. "Drža kritika v 19. stoletju je bila ta, da se je pisec postavil na stran skladatelja, ga branil pred poslušalci in ga razlagal, kar pri nas danes nekateri še vedno počnejo. V popularni glasbi pa pisec stopi na stran poslušalcev in skuša biti vmesnik, celo tvoriti (ideološko) občestvo."

Spomnil je tudi, da za PR-službe sicer v glavnem pišejo nekdanji novinarji, ki se kot glasbeni novinarji v medijih niso mogli zaposliti, "medtem ko je večina specializiranih glasbenih novinarjev v bistvu prekarcev", opozarja Vidmar. Zato je po njegovem rešitev kar v stanovskem združenju glasbenih publicistov in novinarjev, s katerim bi se lažje zoperstavili razvrednotenju tega poklica, tako na ravni pristojnega ministrstva kot znotraj medijskega prostora.

S tem bi po njegovem mnenju stopili v bran tudi verodostojnosti informacij, raziskovalnemu novinarstvu in tehtni, konstruktivni refleksiji.