Skratka, vikend se lahko začne tako malo po domače. O oddaji lahko na spletni strani preberemo, da gre v prvi vrsti za veselo in iskrivo oddajo, ki izžareva slovenskega duha. Če se s prvim še lahko strinjam, da je namreč tam veselo od začetka do konca, kljub temu da gostje s klobuki in v narodnih nošah sedijo, kot bi bili pribiti z žeblji na stole, pa se zatakne pri iskrivosti. Če so iskrivi štosi, ki jih prodajata Strašna Jožeta alias Jože Krajnc in Jože Robida, potem sem pač še eden, ki ju ne šteka, ali pa sem padel z lune. Namreč, stereotipi mi gredo težko v glavo. Prav tako komedijanstvo brez duha. Nalaganja v stilu, da se mora moški z rožami odkupiti ženi, pa absolutno ne prebavim. Ampak očitno je vse v registru izžarevanja slovenskega duha. Taki pač smo in pika. Čas je že, da si priznamo, kako smo ena navadna kmetija. En velik grunt konservativnih pogledov in domačijske topline, kjer je najpomembnejše, da se ob tv-ekranih malo sprostimo in pozabimo na tegobni vsakdan.

Tisti vsakdan, ki ga ob sobotah skozi svoje Jermanovo oko slika Marjan Jerman. Plejado tragičnih usod, izpovedanih kar za domačo mizo. Skoraj brez reza. Izliv opeharjenih in razočaranih, ob katerih nam gre na jok. Še več, pred tednom dni se je zjokal tudi Drago Poliberšek. Možakar, ki je preko oglasa našel žensko, za katero se je izkazalo, da ni bila brezmadežna devica iz njegovih sanj, ampak očitno realna oseba s svojimi načrti in interesi. V teh izpovedih gre za subjektivno resnico, o kateri je težko razsoditi. Bistvo pa je jasno: na domačem gruntu nas lahko prevara vsak, ki nam zleze pod kožo. Vsak, ki nam nameni minuto pozornosti in naklonjenosti. Zato so tudi vsi tv-voditelji na nacionalki ob koncu tedna tako neskončno balzamirani. Da nam zlezejo pod kožo in nas zapeljujejo s praznim in prijaznim govorjenjem.

Ali kot je v uvodu oddaje Sobotno popoldne dejal voditelj Rok Kužel: tu smo, da vam popestrimo popoldanske urice. Rok ni ne vem kako originalna popestritev, saj ne more skriti želje, da bi bil rad drugi Mario Galunič. In ko prvi gostji Nini Valič najprej postavi vprašanje, ali jo zdaj ljudje na ulici prepoznajo in ustavljajo. To je torej višek slovenskih sanj. Da bi bili na ulici prepoznani. Ali pa gre le za večno željo junakov malega ekrana, da bi bili nekaj več. Od tistih, ki nastopajo v resničnostnih šovih in kvizih, do teh, ki trosijo klišeje v vlogi voditeljev. Rok je še eden tistih, ki čakajo v vrsti, da bodo stopili v velike čevljev svojega vzornika. Večnega Maria, ki tako brez zadržkov evforično krmari nekaj ur kasneje Mojo Slovenijo.

Ta naša Slovenija pa dobi piko na i v nedeljo popoldan v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo. Formatu oddaje, ki se ni najbolje posrečil in v katerem Anja Križnik Tomažin pretirava v vsem. V petju, začudenem pogovoru z gosti in klepetanju s kuharskim mojstrom Benjaminom Launayjem. Mojstrom, ki lepo riše skice svojih kuharskih kreacij in se mu bolj malo pozna, da se je štirinajst dni družil z britansko tv-legendo Jamiejem Oliverjem. Se pa pozna oddaji pomanjkanje dobrih gostov. Več ali manj na koncu pristanemo na reciklaži tistih, ki smo jih že siti z ekranov. Na prvem mestu Angelce Likovič. Prosim vas, kdo pa je Angelca, da nam bo na koncu solila pamet o vsem, kar se dogaja okoli nas. Če smo jo v začetku še tolerantno prenašali kot komentatorko resničnostnih šovov in se čudili njenim izjavam tipa "po hiši ne hodim nikoli gola" ali pa se hihitali ob njenih izjavah na račun politikov in lobijev, pa je v svojem zadnjem pogovoru z Anjo v maniri vrhovnega razsodnika spregovorila o družinskem zakoniku.

Ter še enkrat ponovila mantro, ki smo je že siti. Tisto znano slovensko zagamano stališče, da v bistvu nimamo nič proti narkomanom, gejem, lezbijkam, nuklearkam in deponijam smeti, ampak jasno, ne pred svojim pragom. Še enkrat je Angelca zapičila svoj glas v drugačne, proti katerim jasno nima nič, ampak za otroka pa je nujno, da nima istospolnih staršev. Če kdo to dobro ve, je to seveda Angelca, ki ima učiteljske gene v krvi in je kvalificirana za sodbe že zato, ker je učila tudi našega premierja Janeza Janšo. Dobro, Angelca ne more iz svoje kože. Bolj pa je bolelo, ko je po teh njenih izjavah publika v studiu spontano zaploskala. Manjkali so samo še transparenti in majice z napisi, kako so vsi tam hvaležni za mamo in očeta. Sam sem najbolj hvaležen skupini Atomik Harmonik, ki zna v pravem času na plano spraviti pravi komad. Šefe, res rabimo dopust. Na nacionalki ga lahko nekateri vzamejo za nedoločen čas …