Različni politologi in sociologi naslavljajo kritike na ekonomsko stroko, češ da je povsem odpovedala tako v napovedi krize kot tudi pri iskanju izhoda iz nje, pri tem pa zanemarjajo, da če bi bilo mogoče čas, razsežnosti in dinamiko ekonomskih kriz tako enostavno vnaprej napovedovati, potem jih po teoriji racionalnih pričakovanj sploh ne bi bilo.

Univerzalnega recepta za izhod iz krize praviloma ni, saj je treba upoštevati tudi velike institucionalne razlike med posameznimi državami in navsezadnje tudi dejstvo, da imajo članice območja evra sicer enotno monetarno politiko, hkrati pa tudi povsem različne fiskalne politike, kar krizo tudi generira oziroma dodatno poglablja. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da je dozorelo spoznanje, da znotraj istega valutnega območja ne moremo imeti povsem različnih fiskalnih politik, ne da bi bil evro nestabilen.

Paradoks varčevanja držav

Države so se na krizo odzvale različno, kar je tudi logično. V velikih, bolj zaprtih gospodarstvih dajejo namreč tako imenovani keynesianski ukrepi precej večje učinke kot v malih odprtih gospodarstvih, kot je slovensko. Zaradi velike soodvisnosti gospodarstev EU in obsega mednarodne menjave imajo seveda vsi ukrepi posamezne države tudi določene multiplikacijske učinke na druga gospodarstva. Praviloma se sicer snovalci ekonomskih politik v različnih državah niso naslonili na eno samo ekonomsko šolo, kot je neoklasična ali keynesianska, temveč so poskušali z eklektičnim pristopom zagotoviti optimalen odziv na krizo.

Poseben problem pri odzivu ekonomskih politik na zadnjo krizo predstavlja tako imenovani paradoks varčevanja držav. Ta se odraža v tem, da morajo najrazvitejše države po eni strani konsolidirati svoje javne finance, saj je nadaljnje neomejeno naraščanje javnega dolga finančno nevzdržno, po drugi strani pa potrebna konsolidacija ohlaja gospodarsko rast in zavira okrevanje. Mnogi ekonomisti, kot sta na primer nobelovca Krugman in Stiglitz, zato opozarjajo na napačen odziv ekonomskih politik na krizo, različni politiki in politologi pa to hvaležno povzemajo in govorijo celo o potrebi po novi družbeni ureditvi. Pri tem radi zanemarjajo tako stanje javnih financ, ki sposobnost novega zadolževanja omejuje, kakor tudi to, da posamezen nabor instrumentov ekonomske politike ni univerzalno uporaben v različnih časovnih obdobjih in tudi ne v različnih institucionalnih okoljih.

V ozadju različnih konceptov ekonomskih politik za izhod iz krize so nedvomno tudi razlike v pogledih posameznih ekonomskih šol. Mnogi zelo na hitro in počez razvrščajo različne ekonomiste in ekonomske politike na dva pola. Na eno stran uvrščajo tiste, ki bolj poudarjajo državni intervencionizem, in v tem prepoznavajo keynesiance oziroma keynesiansko politiko, na drugo stran pa tako imenovane neoliberalce, pri čemer v celoti zanemarijo, da neoliberalna ekonomska šola pravzaprav sploh ne obstaja. Cela vrsta tako imenovanih levih intelektualcev uporablja pojem neoliberalci kot psovko, pri čemer je resnici na ljubo paradoks v tem, da tisti, ki jih s tem obkladajo, tega tako ne razumejo. Nekateri "spindoktorji" politične levice v svoji zagretosti, kako čim bolj diskreditirati drugače misleče ekonomiste, uporabljajo termin "chicaški" dečki in pri tem mislijo na zagovornike idej, ki so jih utemeljevali nekateri znani ekonomisti Univerze v Chicagu, kot je bil denimo nobelovec Milton Friedman.

Različna levičarska gibanja, ki napadajo neobstoječo neoliberalno ekonomsko šolo, pravzaprav napadajo ideje klasične in neoklasične ekonomske šole, ki postavljata v ospredje ekonomsko svobodo ter trg in tržne zakonitosti kot učinkovit mehanizem za alokacijo produkcijskih faktorjev in dobrin.

S slavne in tako kritizirane Univerze v Chicagu prihaja še en Nobelov nagrajenec, Gary Becker, in sicer za izvirno uporabo ekonomskih orodij na področju sociologije in kriminologije. Profesor Becker je opazoval (ne)racionalnost obnašanja in individualne odločitve posameznikov. Tako kot mnogi drugi je tudi on imel vsakodnevne težave s parkiranjem ob prihodu v službo in tudi on se je kot racionalni posameznik odločal, ali naj plača parkirnino ali raje tvega kazen. Pri tem je z ekonomskimi orodji dokazal, da na posameznikovo ravnanje vpliva verjetnost, ali bo nezaželeno vedenje oziroma nespoštovanje predpisanih pravil sankcionirano ali pa ne bo. Z drugimi besedami, če je verjetnost, da boste plačali kazen ob nepravilnem parkiranju, zanemarljivo majhna, potem ni racionalno plačevati parkirnine in je ekonomsko racionalno tvegati kazen.

Na ta način zlahka razložimo, zakaj so bile sporne in nezakonite poslovne prakse v Sloveniji značilne za vso tranzicijsko obdobje. Zaradi neučinkovitega pravosodnega sistema je bila namreč verjetnost, da bo menedžer zaradi uporabe spornih oziroma nezakonitih poslovnih praks pravnomočno obsojen, zanemarljivo majhna. Neučinkovitost regulatornih in pravosodnih institucij je bila pravi humus za spodbujanje spornih menedžerskih praks. Z uporabo moderne institucionalne ekonomske šole tako zlahka razložimo, zakaj je slovensko gospodarstvo ob zadnji svetovni krizi pokazalo tako slabo odpornost.

V celi vrsti srednjih in velikih podjetij v Sloveniji so uprave velik del prostih denarnih tokov namesto za razvojne projekte namenile konsolidaciji lastniške strukture. Maksimirale so lastne koristi v škodo interesov podjetja. Slednje ima dve bistveni slabosti, s katerimi se sooča gospodarstvo. Prvič, podjetja se izčrpavajo z namenom servisiranja teh kreditov. Drugič, zadolževanje ni bilo izvedeno zaradi tržno-tehnološkega prestrukturiranja, ki bi omogočilo lažje soočanje s svetovno gospodarsko krizo. Neučinkovitost pravosodnega sistema in skorajda zanemarljiva verjetnost, da bodo menedžerji za uporabo teh spornih in nezakonitih poslovnih praks pravnomočno obsojeni, sta ključna vzroka za to, da je Slovenija danes med državami, ki krizo najmočneje občutijo.

Plačilna nedisciplina in druge sporne, tudi koruptivne prakse so v Sloveniji v tranzicijskem obdobju postale ustaljen način poslovanja zato, ker razrešitev gospodarskega spora na sodišču do pravnomočne odločbe traja vsaj štiri leta oziroma štirikrat dlje kot denimo v Nemčiji. Pogosto pa sploh ne pride do epiloga. Moderna institucionalna ekonomska šola predpostavlja, da je ustrezna institucionalna struktura v določeni družbi ključna za normalno delovanje tržnih mehanizmov. Drugače rečeno, za uspešen razvoj države je ključna učinkovitost institucij, in sicer tako formalnih (zakoni, pravila, pravosodje, regulatorji...) kot neformalnih (norme obnašanja, etična pravila, navade...).

Francosko-nemški vlak: metafora ali meta fora

Uspešen izhod iz gospodarske krize konec dvajsetih in v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je res temeljil na keynesianski ekonomski politiki. V takratni ekonomski depresiji zasebni investitorji v razmerah velike negotovosti niso želeli investirati, zato je investicijsko aktivnost zagnala država sama. Država je v ta namen povečala zadolžitev in z večjo javno porabo ter z zagonom velikih infrastrukturnih investicij spodbudila gospodarsko rast. Za Rooseveltov "New Deal" je krožila šala, da delavci dopoldne kopljejo jarke, popoldne pa te iste jarke zasipajo, samo da se spodbuja ekonomska aktivnost, povečuje zaposlenost in preko nje potrošnja, ki ponovno generira gospodarsko rast.

Nekateri poudarjajo, kako bi morali isti recept uporabiti tudi danes. Temeljni ekonomski argument je v tem, da naj bi z večjim proračunskim primanjkljajem na kratki rok spodbudili gospodarsko rast, tako da bi na srednji in dolgi rok lažje uravnotežili javne finance. Zagovorniki tega pristopa zanemarjajo, da so vzroki za sedanjo krizo drugačni kot vzroki za krizo pred osemdesetimi leti in da uporaba povsem enakih zdravil za različne bolezni ni mogoča. Slaba boniteta držav z močno neuravnoteženimi javnimi financami namreč ne omogoča nadaljevanja zadolževanja. Slovenija je denimo zgornjo psihološko mejo zahtevanega donosa za desetletne državne obveznice, ki je nekje okoli sedem odstotkov, dosegla lani novembra.

Temeljni strukturni razlogi, ki so pogojevali začetek zadnje svetovne krize, so še vedno prisotni. Makroekonomska neravnotežja ostajajo. ZDA so dosegle in presegle rekordni prag zadolženosti v višini 14.400 milijard dolarjev. V trgovini z azijskimi gospodarstvi beležijo velik deficit, ki se še vedno financira s prodajo ameriških državnih obveznic. Azijska gospodarstva, posebej Kitajska, so izjemno izpostavljena tveganjem, povezanim s tečajem dolarja, saj imajo pretežni del svojih naložb v ameriških državnih obveznicah. Po drugi strani visoka rast kitajskega gospodarstva še vedno temelji na podcenjenosti juana in jo torej poganjajo predvsem izvoz ter veliki domači infrastrukturni projekti. Stopnja porabe gospodinjstev na Kitajskem primerjalno še vedno močno zaostaja, ukrepi ekonomske politike pa so še vedno usmerjeni k spodbujanju izvoza na eni stani ter investicij na drugi. Izjemno visoka stopnja investicij v osnovna sredstva kaže na pregrevanje kitajskega gospodarstva. Poenostavljeno rečeno, ZDA še vedno preveč trošijo in premalo varčujejo, medtem ko sta povpraševanje in poraba kitajskega sektorja gospodinjstev na zelo nizki ravni. Največjo nevarnost za prihodnost območja evra pa še vedno predstavlja neusklajenost fiskalnih politik držav članic evro območja in nerazrešena problematika visoke zadolženosti posameznih držav.

Znotraj EU oziroma območja evra se je kot možen model izhoda iz krize pojavila metafora francosko-nemškega vlaka, ki temelji na podmeni potrebe po večji usklajenosti fiskalnih politik. Ta metafora je pri nekaterih levičarskih intelektualcih in ekonomistih neupravičeno postala meta fora za smešenje tistih, ki vidijo konsolidacijo javnih financ kot potreben pogoj za gospodarsko okrevanje. Pri tem kritiki nemško-francoskega razvojnega modela zanemarjajo, da je to seveda potreben, ne pa še zadosten pogoj za izhod iz krize.

Zanimivo je opazovati, s kakšnimi pričakovanji gledajo kritiki zahteve po konsolidaciji javnih financ na rezultate francoskih volitev. Živijo v lažni iluziji, kako bo morebitni novi francoski predsednik socialist Holland zahteval takojšen odklop od obstoječega francosko-nemškega razvojnega modela. Tega odklopa ne bo, največ, kar lahko pričakujejo, so kozmetični popravki tega modela. Sodobni razvojni modeli in ekonomske politike so namreč eklektični in ne prisegajo samo na eno samo ekonomsko šolo ali doktrino. Tudi zato se moderni levi in desni politiki pomikajo proti tako imenovani politični sredini, saj se zavedajo, da verodostojne politične prihodnosti države ne morejo graditi na skrajnih ideoloških in ekonomskih pristopih. Temu primerno so vsebinske konceptualne razlike med njimi manjše kot v preteklosti.

Združevanje pogledov različnih ekonomskih šol pri oblikovanju ekonomske politike je zato kvaliteta in ne slabost modernih desnih in levih političnih opcij. Navsezadnje sta oba znamenita izreka najbolj znanih svetovnih ekonomistov Friedmana in Keynesa še danes zelo aktualna, ne glede na razlike med njima. Friedman je vedno poudarjal, da v ekonomiji nobeno kosilo ni zastonj, Keynes pa, da je v ekonomiji gotovo le to, da smo na dolgi rok vsi mrtvi.

Dr. Matej Lahovnik, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani