Rešite kite - odpovejte dirko

Ne bom rekel, da sem proti spoštovanju človekovih pravic, a kadar gredo dobri nameni čez vse meje, dobim ošpice. Te dni so mi najedali živce ljubitelji demokracije z zahtevami, da naj odpovedo dirko formule ena v Bahrajnu, ker tam tepejo na ulici vse tiste, ki nimajo vstopnice za dirko. Kako je bilo šele Bernieju Ecclestonu, očetu in mami dirk formule ena, ki sicer globoko v sebi trpi, ker v Bahrajnu ni dovolj demokracije, mora pa misliti na kruh vsakdanji vseh tistih, ki od dirk živijo - od šoferjev preko konstruktorjev in delavcev, ki ustvarjajo hitre avte, do tistih, ki na dirkališčih pometajo razbitine dirkalnikov. Pa tistih dolgonogih lepotic, ki ne ločijo gum za dež od "auspuha", gledalci pa mislijo, da so šefi mehanikov. Bernie mora misliti tudi na milijone moških po vsem svetu, ki dvajset nedelj na leto preživijo pred zasloni s pirom v eni roki, čipsom v drugi, cigareto v ustih in vsaj takrat dve uri ne maltretirajo svojih žena in ne mlatijo svojih otrok. Bernie bi načeloma lahko bil predsednik Amnesty International, a kar je preveč, je preveč. Formula ena je preresna stvar in preveč ust je odvisnih od nje, da bi kar zamahnil z roko in odpovedal dirko v Bahrajnu. Če odpove to dirko zaradi kršenja človekovih pravic, mora odpovedati vse. Poglejmo, če ne verjamete. Dirka v Šanghaju. Kitajci zatirajo Tibetance, zapirajo umetnike in oporečnike, svinjajo po družbenih omrežjih, na skrivaj podpirajo Severnokorejce, bolidi pa se veselo pojajo po šanghajskem dirkališču in so del Potemkinovih vasi kitajske demokracije. Kaj čaka Bernie? Če bi kje morali prepovedati dirko, je to Indija, saj tam še vedno velja kastni sistem - rojen revež, umreš revež -, ki res nima niti daljne zveze z idealom človekovih pravic. Na Madžarskem bi morali prepovedati dirko formule ena, vse dokler ne prepovedo gibanja Jobbik, ki slovi po tem, da njegovi člani vadijo bejzbol, ki sicer ni tradicionalna igra Madžarov, z udarci po glavah madžarskih Romov. Po moje se Bernie premetava cele noči po postelji zadnji teden pred dirko v ZDA, ker se boji, da bo zjutraj pred vrati treščil ob nekaj tisoč aktivistov gibanja za človekove pravice, ki zahtevajo prepoved dirke v državi, ki je samo lani usmrtila 34 zapornikov in "pomotoma" ubila na stotine nedolžnih Afganistancev. Greenpeaceovci lahko pijejo kri ubogemu Bernieju, ker ne prepove dirke na Japonskem, vse dokler ta država ne preneha pobijati kitov. Dirko v Monte Carlu je itak treba prepovedati, ker je dolgočasna. Tam se sploh ne da prehitevati in je to potratno metanje dragega bencina v zrak ter onesnaževanje okolja. Nemcem je treba vzeti dirko, ker se jim še vedno po ulicah sprehajajo neonacisti, Belgijcem pa zato, ker je država neučinkovita v boju proti pedofiliji in spolnim zlorabam v katoliški cerkvi. Višek svinjarije je, da formulo ena gosti Brazilija, ki dovoli neusmiljeno sečnjo pragozda, domovanja domorodcev in pljuč celotnega človeštva. Kaj pa Berniejeva domovina, demokratična Velika Britanija? Dragi moji, tam mediji neusmiljeno prisluškujejo vsem, od dojenčkov do kraljice. Kaj ostane Bernieju? Morda mirna lepa deželica na sončni strani Alp, a kaj, ko ta biser, naravni in demokratični, kazi zgodba o izbrisanih in drugorazrednih državljanih v trenirkah. Če se Bernie ne bi uprl v Bahrajnu, bi dvajset nedelj postalo ena sama žalost, na tisoče pridnih rok bi bilo brez službe, on pa bi končal v kakem potujočem zabavišču kot lastnik tistih avtkov, s katerimi se pijana vaška in predmestna mladina veselo zaletava in tuli "Bernie, ti si car!".

Stari Grki se v grobu obračajo

Danes je najbolj nehvaležen poklic - politik. Vsak njegov iskreni trud, da bi državljanom naredil boljše življenje, plebs popljuva. Vprašajte Pahorja ali Janšo. Nespoštovanje politikov je doseglo takšne razsežnosti, da nam grozi izginotje te dragocene vrste. Kmalu bomo gledali zgolj še stare dokumentarce o nosorogih, rumenoplavutih tunih, risih in politikih. Ne gre za domišljijsko apokaliptično risanje sveta, ampak na dejstvih temelječo oceno razmer. Ljudem preprosto ni nič več sveto in spravili so se celo na nekaj tako veličastnega, kot je lastna država. Skupina Grkov toži Grčijo oziroma politični vrh na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu. Pa ne zaradi krivične kazni za napačno parkiranje ali prepovedi kajenja v operacijskih dvoranah. Državo, ki je svetu dala demokracijo, Sokrata, olimpijske igre, Grka Zorbo, feta sir, sirtaki, Odiseja, ladjarja Onasisa, Mario Callas, državo, ki je Makedoncem izmaknila Aleksandra Makedonskega, toži skupina nedomoljubov za - genocid nad Grki. Dobro, država zna biti včasih bolj mačeha kot nežna mama, ampak da država iztreblja lastno pučanstvo in da je zato treba njene politike, če ne usmrtiti, pa vsaj zapreti za več let, je pa res višek. In s čim utemeljujejo svojo obtožbo o zločinu proti človeštvu? Češ da varčevalni ukrepi, ki so jih sprejeli grški politiki, vodijo v izginotje Grkov kot naroda. Grki množično ostajajo brez služb, posledično brez plač, kar pomeni, da ne morejo plačevati položnic, zato jih mečejo iz stanovanj. Ker v zavetiščih ni več ne prostora ne hrane, živijo na ulicah, tam pa umirajo zaradi lakote ali pa se ustrelijo. Ker nimajo denarja za zdravnika, umirajo zaradi banalnih bolezni. Ker so brez denarja, se ne poročijo, nimajo družine in otrok, mladi pa množično zapuščajo državo. Starci, ki nimajo kam, še hitreje umirajo brez medicinske pomoči. Politiki bi vse to morali vedeti, predvideti in pravočasno ukrepati, saj so vendarle predobro plačani za to. Torej so tudi kazensko odgovorni za izumrtje nekega naroda. Ker pa podoben genocid poteka tudi v Španiji, Italiji, na Portugalskem, v Sloveniji, na Hrvaškem, obeta pa se še v Veliki Britaniji, Franciji in na Češkem, bodo kmalu v Haag romale procesije vlad in parlamentov iz vse Evrope. "Ljudje božji, kam to pelje," bi dejal naš vrli minister Radovan in začel pakirati kufre - za Haag.