Ulični festival Prešerna Ana namreč soustvarjajo nastopajoči in občinstvo, zaradi česar je v predznak dogodku mogoče zapisati, da gre za mešanico umetniškega giba in družabne scene.

Ne bojte se, zaplešite!

Prav zato, ker organizatorji želijo k sodelovanju privabiti čim več mimoidočih, so letos oblikovali nekoliko drugačno festivalsko formo. Najprej, in sicer od 16.30 dalje, bo namreč v Ljubljani na sporedu plesna parada oziroma povorka, ki bo med izhodiščno točko na Tromostovju, nato pa preko Stritarjeve ulice, Mestnega trga, Čevljarskega mostu, Hribarjevega nabrežja in Dvornega trga, s sproščenim poplesavanjem nabirala občinstvo. Na končni postaji, Kongresnem trgu, pa se bodo ob 18.45 odprla plesišča različnim zvrstem, od swinga, countryja in orientalskega plesa pa do flamenka ali salse, kjer se bo lahko zazibal vsakdo. Ob 21. uri bo zaživel tudi Paviljon plesnoglasbenih želja, ki bo obiskovalce vabil, da prinesejo svojo glasbo in nanjo zaplešejo solo, v paru, v troje...

Goro Osojnik, vodja Gledališča Ane Monro, meni, da Slovenci nikakor nismo sramežljivi, ko gre za sodelovanje pri uličnem gledališču ali performansih, a potrebujemo ustrezno spodbudo. "Ko smo pred leti prvič organizirali Anino plesno noč, predhodnico Prešerne Ane, so nam mnogi govorili, da Slovencev pa že ne bomo prepričali, da začnejo plesati kar na ulici. Vendar smo se opogumili, povabili ljudi, jim priskrbeli animatorje in glasbo, pa se jih je veliko zazibalo. Seveda ljudje ne bodo začeli kar sami od sebe plesati na ulici, ampak če jih povabiš, se bodo z veseljem vključili," pojasnjuje Osojnik. Prav zaradi dobrih odzivov na Anino plesno noč, ki je potekala kot del festivala Ana Desetnica, a je nekoliko štrlela izven njegovega koncepta, so se plesu pred tremi leti odločili posvetiti samostojen festival, ki je svoje mesto dobil v pomladnem času. Pomlad namreč velikokrat povezujemo z veseljem, razposajenostjo in gibanjem, pa tudi plesom.

Lani jo je festivalu nekoliko zagodlo vreme, zato je posledično privabil nekoliko manj obiskovalcev. "Ne moremo pričakovati, da bo nekdo blazno plesal v nalivu, najbrž še Fred Astaire ne bi," se pošali umetniški vodja festivala. Sicer pa ko ljudi povabiš na ples, moraš ubrati pravi pristop. Nejc Zupan, član swing zasedbe Zeleni zajci, ki bo nudila živo glasbeno podlago in ljudi vabila na ulično plesišče, razloži, da se mimoidoči odzovejo, če jih prijazno povabiš in jim zagotoviš, da jih ne boš skušal vrteti v nedogled ali z njimi počel plesnih vragolij. "Ljudje se večinoma bojijo, da jih bo v roke dobil nekdo, ki bi rad pokazal svoje plesno znanje, in bodo zato sami izpadli okorni. Toda dober plesalec se v resnici pokaže na tak način, da se prilagodi manj izkušenemu od sebe," je prepričan sogovornik, ki pristavlja še, da v okviru Prešerne Ane ljudi ne bodo skušali naučiti korakov swinga, temveč z njimi zgolj sproščeno zaplesati. "Tečaji plesa na ulici niso hvaležni, saj se v fazi učnega procesa nihče ne mara izpostavljati," še doda.

Med negibnostjo in plesom na vrveh

Med plesno povorko se bodo posamezni plesalci in skupine, kot denimo Plesni studio Intakt, Maayan Danoch, Kaja Janjić, Maja Kalafatić ali Mirta Zajc, predstavili s kratkimi nastopi. Preko gibalnih intervencij bo s kar tremi skupinami, učenci Šugle III, plesno skupino Mana in dijaki umetniške gimnazije, na ulico vdrla plesalka in koreografinja Vita Osojnik. Ta nam na kratko razloži, kje tičijo največje razlike med nastopanjem na ulici in v notranjih prostorih: "Ulica je najbolj naraven oder, ki omogoča zelo veliko vhodov, vstopov in izhodov, zaradi česar ponuja boljšo scenografijo kot kateri koli teater. Ker učinkuje s svojim kaosom, prometom in ljudmi, je tu potrebno nastopiti s čistimi akcijami in gibi. Dinamika ulice se lahko spremeni že, če skupinica nastopajočih sredi vrveža stoji povsem negibno."

Osojnikova kot pozitiven aspekt plesanja na ulici izpostavi nastop pred mimoidočimi ljudmi, ki sicer ne bi zašli v teater, saj je okrog sodobnega plesa ustvarjena fama, da je nerazumljiv. Čeprav meni, da se je slovenski prostor vsaj v večjih mestih že navadil na ulične akcije, mimoidoče v svoje koreografije običajno vključuje preko prefinjenih metod, torej na način, ko se sploh ne zavedajo, da so del nastopa, saj tu še vedno ni opazne želje po aktivnem sodelovanju. "Ob nastopih pri nas si ljudi bolj sposodimo ali zgolj vstopimo v njihov prostor, medtem ko smo denimo v Franciji ali Španiji naleteli na odprte ljudi, s katerimi je bilo moč ustvariti zelo inovativne gibalne scene."

Med tistimi, ki bodo na Prešerni Ani najbrž poželi veliko pozornosti, sta zagotovo Manca Uršič in Slavko Trivković, ki bosta postregla z vertikalnim plesom, pri katerem so nastopajoči privezani na plezalne vrvi ter poplesujejo pravokotno na neko navpično površino, običajno fasade visokih stolpnic. "Med umetniškim aktom nam zid predstavlja tla pod nogami, zato lahko govorimo o prispodobi obrnjene realnosti," razloži Uršičeva, ki se bo v okviru festivala s partnerjem predstavila s točko Ples nekje tam vmes. Nastopila bosta v kanalu reke Ljubljanice ob Čevljarskem mostu, zaradi česar bosta morala uporabiti krajše vrvi kot običajno, kar bo nekoliko omejilo možnosti njunega gibanja. Sogovornica pojasni, da se preko estetike giba vedno trudi povedati tudi neko preprosto zgodbo. V tokratni nekajminutni predstavi, ki je pripravljena posebej za Prešerno Ano in torej tudi za prizorišče v rečnem kanalu, bo Manca odigrala osebo, ki se znajde v čudnem in kočljivem položaju, njen "soplesalec" pa jo pride rešit in ji pomagat, da ponovno vzpostavi stabilnost.