Norveška je svoj transplantacijski model začela razvijati v 60. letih prejšnjega stoletja, po tem ko se je po prvih presaditvah ledvic izkazalo, da so presaditve ledvic živih darovalcev uspešnejše kot presaditve ledvic umrlih darovalcev, saj ledvice delujejo dlje časa, je v bolnišnici Rikshospitalet v Oslu, ki je največja bolnišnica in hkrati edini norveški transplantacijski center, je razložil dr. Per Pfeffer, vodja kirurškega oddelka za presaditve in vodja komisije za transplantacijsko dejavnost pri Svetu Evrope. Zato so se kirurgi, ki so izvajali presaditve, ter nefrologi ob podpori zdravstvenih oblasti in javnosti odločili za strategijo aktivne podpore presajanju ledvic živih darovalcev. Ta temelji na štirih izhodiščih:

presaditev ledvice je boljša možnost zdravljenja kot dializa,

presaditev mora biti ponujena vsem pacientom, ki jim lahko to zdravljenje koristi,

bolnikovi svojci morajo imeti priložnost, da lahko darujejo ledvico in s tem zmanjšajo razkorak med potrebami in številom organov, ki so na voljo za presaditev,

najboljša možnost je presaditev ledvice že pred začetkom dializnega zdravljenja.

Obvladujejo čakalni seznam

Takšen pristop je pripomogel, da je danes na Norveškem presajenih 72 odstotkov bolnikov z ledvično odpovedjo, če pa upoštevamo le bolnike, stare do 65 let, pa je delež presajenih kar 80 odstotkov. To je največji delež presajenih ledvičnih bolnikov v Evropi, bržkone pa tudi v svetu. Pri tem so 37 odstotkom presajenih bolnikov ledvico podarili živi darovalci.

Vendar se na Norveškem niso usmerili izključno v iskanje morebitnih živih darovalcev organov, pač pa spada Norveška tudi med države z največjim številom umrlih darovalcev ledvic (za Španijo, Avstrijo, Francijo in Belgijo v 2009).

"Edina država na svetu, ki je kos potrebam po presaditvah ledvic, je Norveška. Nikoli ne bomo mogli pokriti potreb, če ne bo živih darovalcev," je prepričan Pfeffer. Zadnja leta se v živo darovanje usmerjajo tudi druge države, je dejal Pfefer, vendar se je v teh v minulih letih na čakalni listi nabralo že preveč ljudi, da bi jo lahko bistveno zmanjšali. S toliko presajenimi bolniki imajo manj potreb po dragem dializnem zdravljenju, zato je norveški model tudi stroškovno učinkovit, je poudaril Pfeffer.

Vloga transplantacijskih koordinatorjev

Prejemnike organov in morebitne žive darovalce ledvice obravnavajo v 20 lokalnih nefroloških centrih po državi in jih napotijo na odvzem oziroma presaditev organa v bolnišnico v Oslu. Leta 1995 so v Rikshospitalet začeli delo transplantacijski koordinatorji - danes je to pet posebej izobraženih medicinskih sester. Njihova naloga je, da od lokalnih darovalskih bolnišnic sprejemajo ponudbe za organe, poskrbijo za transport organov do Osla, sodelujejo pri izobraževanju osebja v darovalskih bolnišnicah, registrirajo dejavnosti, prav tako pa delajo z živimi darovalci. Leta 2007 je začel delo tudi nacionalni koordinator za žive darovalce, ki skrbi za dobro komunikacijo med osrednjo in lokalnimi bolnišnicami, obiskuje lokalne bolnišnice in jih izobražuje ter svetuje pri razvijanju programov za ovrednotenje in obravnavo mogočih živih darovalcev in prejemnikov ter drugo.

Bolnik čaka na presaditev sedem mesecev

Število bolnikov z odpovedjo ledvic narašča, še posebno se veča število bolnikov, ki so starejši od 65 let. Na Norveškem nimajo najvišje starostne meje za presaditev ledvic: "Če ima človek ledvično odpoved, naj bo ocenjen, ali je primeren za presaditev," je poudaril Pfeffer. Najstarejši bolnik, ki so mu presadili ledvico, je bil star 82 let.

Čakalna lista za presaditev ledvice je bila v zadnjih letih najnižja leta 2009, ko je na presaditev čakalo 180 ljudi; v 2010 se je povečala na 230 ljudi, ker je bilo to leto manj živih darovalcev, je povedal Pfeffer. V povprečju bolnik čaka na presaditev sedem mesecev.

Na Norveškem izhajajo iz stališča, da ima vedno prednost presaditev organa živega darovalca, če bolnik darovalca ima, zato ostane za bolnike, ki živega darovalca nimajo, na voljo več organov umrlih darovalcev. "Najprej preverimo, ali ima bolnik živega darovalca, šele potem pride na vrsto presaditev ledvice umrlega darovalca," je dejal Pfeffer. Tako se po smernicah zdravnik vedno najprej pogovori z bolnikom o tej možnosti. Prav tako mora zdravnik bolniku povedati, da so zdravniki tisti, ki bodo stopili v stik s svojci, ki so morebitni darovalci. Nadaljnji koraki so potem odvisni od tega, ali se bolnik s tem strinja ali ne.

Ledvico sicer lahko darujejo bolnikovi starši, bratje in sestre, mož ali žena, otroci, stari starši, pa tudi drugi sorodniki ali prijatelji, ob pogoju, da je morebitni darovalec starejši od 18 let. Prijatelj lahko ledvico daruje le, če primernega darovalca ne najdejo med sorodniki in je bila to prijateljeva spontana želja. Altruističnih presaditev, ko nekdo ledvico podari popolnemu neznancu, pa na Norveškem ne izvajajo.

Kot rečeno, so zdravniki tisti, ki pristopijo k svojcem. Povabijo jih na pogovor, kjer jim razložijo prednosti presaditve ledvice živega darovalca pred ledvico umrlega darovalca in jim dajo na voljo dovolj časa za premislek. Trudijo se najti več možnih darovalcev, zato da lahko med njimi najdejo najboljšega. Seveda je pomembno tudi zdravstveno stanje morebitnih darovalcev: ali imajo ustrezno krvno skupino, da nimajo srčno-žilnih bolezni, diabetesa, visokega krvnega tlaka, rakavih in prenosljivih bolezni, da jim ledvice dobro delujejo in indeks telesne mase pod 30. Upoštevajo tudi njihove družinske, zaposlitvene razmere, motivacijo za darovanje in drugo.

Trideset odstotkov bolnikov nima možnosti živega darovalca ledvice, 20 odstotkov bolnikov presaditev ledvice živega darovalca odkloni - ne želijo na primer, da bi jim ledvico podaril njihov otrok. Za preostalih 50 odstotkov bolnikov pa pride v poštev živ darovalec in na enega bolnika uspejo najti 1,8 možnega darovalca. Šestdeset odstotkov teh bo motiviranih za darovanje - na koncu to pomeni, da skoraj 40 odstotkom vseh bolnikov z ledvično odpovedjo presadijo ledvico živega darovalca. Po posebnem postopku presajajo tudi ledvice živih darovalcev, katerih krvna skupina ni skladna z bolnikovo.

Takšen pristop tudi omogoča, da je kar petina bolnikov presajenih, še preden bi začeli dializno zdravljenje, kar velja za najbolj želen način zdravljenja kronične ledvične odpovedi.

Skrb za žive darovalce

Na Norveškem so od leta 1969 pa do 2009 presadili 6705 ledvic, od teh so jih 2548 podarili živi darovalci. Tako je bila od leta 1963 do 2000 večina živih darovalcev, 92 odstotkov, stara od 25 do 70 let, po 4 odstotki pa med 18 in 25 oziroma so bili starejši od 70 let. Največkrat so darovalci bratje ali sestre, starši ter bolnikov mož ali žena, v 12 odstotkih otroci, v petih odstotkih pa drugi sorodniki oziroma nesorodni darovalci.

Seveda skrbijo tudi za zdravstveno oskrbo darovalcev po tem, ko so jim odvzeli organ. Analize, ki so jih opravili med živimi darovalci, so pokazale, da so to zelo zdravi ljudje in živijo dlje kot povprečni Norvežan, kar kaže, da mogoče darovalce res skrbno odberejo. Nekaj darovalcev je čez nekaj desetletij sicer doživelo odpoved ledvice, a to ni bila posledica darovanja ledvice, pač pa so z leti razvili takšno patologijo, ki je ločeno od tega vodila v odpoved ledvic, je še povedal Per Pfeffer.