V tistih pionirskih časih je bil direktor hotela Park Adrijan Brajdot - danes starosta novogoriškega igralništva, ki od leta 2003 kot upokojenec v Vitovljah v spodnji Vipavski dolini uživa v stvareh, za katere je bil dolga leta zaradi neobičajnega igralniškega ritma prikrajšan. "Ukvarjam se s sadjarstvom, posvečam se ženi, otrokom in prijateljem. Še vedno pa me zanima, kaj se dogaja v Hitu. Obiskujem stare sodelavce, spremljam rezultate in upam na najboljše, saj je bila igralnica vselej moj drugi dom," začne pogovor prvi direktor prve novogoriške igralnice, ki vsak dan obišče tudi svojo 96-letno mamo v novogoriškem domu za starejše občane.

Danes priznava, da so bili na začetku popolni amaterji na področju igralništva, a jih je gnala velika želja po uspehu. "Najprej smo se učili v Portorožu, nato po evropskih igralnicah v Franciji, Španiji, Italiji, Nemčiji, Avstriji in Švici. Največji vtis pa so name naredile igralnice v Las Vegasu. Ta model smo poskušali nekako prenesti v Novo Gorico, kjer smo ga prilagodili domačim razmeram in predvsem italijanskim gostom."

S stalnimi gosti je gojil osebni stik

Tako se je kolektiv učil od konkurence, priučenemu znanju pa so dodajali veliko dobre volje, prizadevnosti in prijaznosti. Dober glas o hotelu Park in njegovem osebju je hitro segel daleč prek slovenskih meja. "Uveljavili smo pravilo, da ima gost vedno prav, dokler ga ne prepričamo o nasprotnem. Naš sistem so postale drobne pozornosti do gostov, s čimer smo si pridobili njihovo zaupanje. V našem okolju so se počutili varne. Tudi sam sem bil ves čas v stiku z gosti, saj direktor ni za to, da ves čas poseda v pisarni," poudari Brajdot.

Tiste goste, ki so se pogosto vračali v igralnico, pa je želel Brajdot tudi osebno čim bolje spoznati. Želel je izvedeti, kaj jih v življenju najbolj zanima, koliko denarja imajo na razpolago za igranje, kdaj imajo rojstni dan, kateri so njihovi najljubši hobiji in podobno. "Bil sem animator, tako kot takrat naša celotna 20-članska ekipa. Za nagrado smo goste vozili v naše druge igralnice. Tako so spoznavali pestrost Slovenije in slovenske običaje. Naslednjič so prišli s prijatelji, ki so jim navdušeni razlagali, kaj vse so pri nas doživeli. Te 'blabla' informacije, kot sem jih sam imenoval, so bile najbolj iskrene in hkrati najboljša reklama za naše igralnice," pripoveduje eden pionirjev igralništva na Goriškem.

Prigod se je nakopičilo za malo morje

Ker se je v dobrih 28 letih, kolikor jih je preživel na vodilnih položajih v igralništvu, prigod nakopičilo za malo morje, mu izdvajanje le nekaterih povzroča preglavice. A se na naše prigovarjanje vendarle ukloni in pobrska po spominu: "Nekoč je prišla izredno bogata gospa iz Rima, ki se je v Novo Gorico - čeprav bi lahko tedaj kupila pol hotela Park - pripeljala z majhnim Mercedesovim modelom smart. Ko so me poklicali na recepcijo, kjer smo venomer osebno prevzemali stalne goste, sem ji najprej čestital za rojstni dan, kar jo je presenetilo in razveselilo. Potem sem jo odpeljal še v našo trgovino v Parku in ji dejal, naj premeri prodajne police in si za darilo izbere, kar koli ji srce poželi. In kaj si je izbrala? Prav neverjetno se mi je zdelo: pokazala je na natakarsko denarnico s številnimi predali. Rekla je, da takšne ne more dobiti v Italiji. Potrebovala pa jo je, da je vanjo spravila bankovce za igranje. Bila je presrečna in nas je poljubljala kar vsevprek. Zdelo se je, kot da je dobila največjo nagrado v življenju."

Direktor Brajdot, ki se je po potrebi prelevil v šerifa, spet drugič pa se je pridružil plesni skupini kot eden od plesalcev, je imel vselej polno malho idej. Zelo rad je pripravljal pogostitve s skritimi darili. Nekoč je dal za veliko noč narediti veliko jajce, v katero so posadili dekle v kopalkah. Dekle je imelo pri sebi tudi posebno darilo - prstan za gosta, ki bo zmagal v igri bingo (neke vrste tombola).

"Zmagal je mladenič, ki je prišel v igralnico z dekletom. Bil je prestrašen in ni upal na oder. Kar nekaj časa sem ga moral spodbujati, da se je opogumil. Ko je jajce vendarle odprl in je iz njega skočila striptizeta, je odrevenel, a mu je že naslednji hip odleglo, ko mu je poklonila dragocen prstan. Če se ne motim, ga je potem kot zaročnega poklonil svojemu dekletu," se nasmehne naš sogovornik.

Gostom so stali ob strani v dobrem in slabem

Gostom pa niso stali ob strani le ob trenutkih veselja in sreče, temveč tudi, ko jim je šlo za nohte. Ker so ves čas bedeli nad finančno sposobnostjo gostov, jim niso dovolili, da bi popolnoma bankrotirali. "Vodili smo nekakšno evidenco v korist gostov. Če so si sposojali preveč denarja pri prijateljih, smo jih opozorili, da takšen način ni primeren ne zanje ne za igralnico. Zgodilo se je, da smo takšnim gostom za nekaj mesecev ali celo leto dni prepovedali vstop v igralnico. Mnogi so se potem vrnili in nam bili hvaležni. Spoznali so, da smo jim želeli le dobro."

V pokoj je odšel po temeljitem specialističnem pregledu

Po svoji vedrini, neusahljivem smislu za humor in majhnih pozornostih pa je bil Adrijan Brajdot znan tudi pri svojih sodelavcih, ki so bili zanj kot velika družina. "Ob dobrih dnevih smo prešteli in prenesli v trezorje tudi po deset ton žetonov. Takrat ni bilo igranja na kartice in denar, ampak je bilo treba kupiti žetone pri blagajni. Kadar smo imeli rekordno realizacijo - to smo zelo hitro izračunali - sem pripravil presenečenje za zaposlene. Sklical sem 'sestanek' in pripravil zakusko. Ob takšnih priložnostih smo se pogovorili tudi o težavah, ki jih krupjeji in drugi zaposleni nikoli niso nosili iz igralnice," pove nekdaj sila priljubljeni direktor.

Dobri pogoji za delo in prijetno vzdušje so bili temelj za doseganje vedno novih in novih rekordov, vse to pa je posledično vplivalo tudi na zaslužke zaposlenih. "Ti so bili v zlatih časih igralništva kar primerni," meni Brajdot, "čeprav je bila osnovna plača nizka." Po njegovih besedah so višji končni znesek na računu prinesli nočno in praznično delo, deljen delovni čas, poznavanje iger, odgovornost in poslovni rezultati. "Zaradi tega smo se morali mnogi odpovedati 'normalnemu' življenju, saj naš delovni ritem ni omogočal normalnih stikov v okolju. Kdor ni bil s srcem pri stvari, vsega tega ni zdržal. Tudi sam ne bi zmogel vsega, kar sem storil v preteklosti, če ne bi bilo razumevanja v družini in dobrega počutja v kolektivu," nam zaupa Brajdot, ki so ga po večini mlajši sodelavci na njemu domač način pospremili tudi v zasluženi pokoj.

Na poslovilni zabavi so mu namreč pripravili specialistični pregled, ki ga je opravila posebej za takšne primere izurjena in pomanjkljivo oblečena medicinska sestra. "To je bilo presenečenje, za katero sem bil sodelavcem iskreno hvaležen. Mislim, da sem tudi pregled dobro prestal. In tudi medicinski sestri sem se v hotelu Park oddolžil - z vrtnico," v svojem slogu sklene Adrijan Brajdot, ki bi se, če bi lahko čas zavrtel nazaj in znova izbiral poklic, še enkrat odločil za igralništvo.