Anton Varnava
Ko skuša aktualna oblast zrelativizirati simbolni pomen dozdajšnjega državnega praznika, 27. aprila - dneva boja proti okupatorju, se pogosteje pojavljajo, zlasti v cerkvi naklonjenih medijih, stara zatrjevanja, češ, kako nepomemben je bil slovenski oboroženi odpor proti tujim zavojevalcem in kako je bila celotna partizanščina nekakšna krvava rabota peščice prebrisanih komunistov… Realna slika v partizanskih enotah, kot pravijo nekateri še živeči borci 2. svetovne vojne, govori o tem, da je bila domoljubna morala oboroženih formacij visoka, da so vedeli, za kaj so se v izredno krutih razmerah borili in umirali. Za domovino, narod, slovenski jezik, kulturo in - boga! Seveda, če je bog drugo ime za pravičnost, svobodo in dobroto! In ne pozabimo, več kot tri četrt borcev je bilo vernih.
Eden najeminentnejših strokovnjakov za čas druge svetovne vojne, zgodovinar dr. Marjan Žnidarič, upokojenec, prej pa dolgoletni ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, poudarja, da je zagotovo več kot tri četrt borcev prihajalo iz tradicionalno vernih družin. "Še zlasti po letu 1943 so bili med mobiliziranci v veliki večini verni mladeniči in mladenke. Mnoge večje oborožene formacije slovenske partizanske narodnoosvobodilne vojske so imele svoje verske referente in partizanske duhovnike. Tako je bil duhovnik Franc Šmon iz Špitaliča borec Bračičeve brigade, Jože Lampret, župnik iz Šaleške doline, je bil verski referent in duhovnik v znameniti XIV. diviziji. V Mariboru živi še zelo živahen 90-letni jezuit pater Franc Cerar (avtor odmevne knjige z naslovom Partizan nekoliko drugače - Obzorja, 1988), ki se je boril na Dolenjskem… Ugledni zgodovinar dr. Metod Mikuž je bil kot mlad duhovnik nekaj časa tajnik ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, od tam je šel v partizane. Bil je celo verski referent pri glavnem štabu partizanske vojske…"
O tem, kako so se v svojih vojaških partizanskih enotah z ramo ob rami borili verujoči in neverujoči, smo se pogovarjali s tremi partizani, z znamenitim poveljnikom Francem Severjem Franto (89 let) iz Ljubljane, njegovim kurirjem Francem Bero (85) iz Slovenske Bistrice in aktivistom Ivom Grobelnikom (91) iz Celja. Vsi so še letom navkljub in prestanim strahotam čili in vitalni. Z razumevanjem, a hkrati s tiho bolečino pripovedujejo, kako jim ni vseeno, kaj se danes dogaja z našo domovino, kako jo vodimo, kako se borimo za njeno zdajšnjo sprotno osvobajanje iz krempljev sodobnih nevarnosti, ki nas ogrožajo (sodobni imperializem, pohlep, brezčutno izkoriščanje, kraja skupnega premoženja, demontaža socialne države, potrošništvo, globalizem brez domovinskosti, odsotnost temeljne srčnosti in empatičnosti). Zoper te in take nečednosti so partizanili, trpeli in umirali! S podobnimi strumnim vrednostnim nabojem so se borili Maistrovi borci ob koncu 1. svetovne vojne in veterani v vojni za samostojno Slovenijo leta 1991. Slovenci smo znali stopiti skupaj, ko je šlo zares, a smo se takrat, celo v najusodnejših dneh tuje okupacije, znali tudi deliti. Skupna vera v boga, ki ga opisujejo v evangelijih, bi nas morala povezovati v Ljubezni, a žal ni bilo vselej tako…
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je 10. junija 1943 suspendiral svojega duhovnika in tajnika Metoda Mikuža, ker je hotel maševati za partizane. Verniki so množično protestirali. Vodstvo slovenskih oboroženih partizanskih enot je bilo do dolomitske izjave (28. februarja 1943) tudi ideološko raznotero. Takrat pa so Sokoli in Krščanski socialisti podpisali, da bodo zaradi potrebne enotnosti prepustili primat Komunistični partiji in ji nekako dovolili akcijsko pobudo. Takoj po podpisu sta dva od treh iz vodstva krščanskih socialistov (Brecl in Fajfar) vstopila v Komunistično partijo (bila sta povabljena), Kocbek, sicer sopodpisnik Dolomitske izjave, pa tega ni storil. Številni duhovniki se niso strinjali z angažmajem RKC pri domobranski kolaboraciji… Pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar je o tem zapisal: "To je bolečina vseh bolečin!" Dr. Alojzij Kuhar, duhovnik in tudi eden izmed voditeljev SLS, je iz Londona opozarjal vodstvo RKC v Ljubljani o nevarnostih sodelovanja z okupatorji. Mariborski škof Ivan Jožef Tomažič je gladko zavrnil pobudo, da bi kaj podobnega organizirali na Štajerskem. Znana je izjava že omenjenega jezuita patra Franca Cerarja: "Domobranci so s svojim bojem grešili zoper evangelij!"
Pozablja se na vlogo duhovnikov, ki so bili žrtve nacističnega in fašističnega terorja. Takoj po vdoru k nam so Nemci porušili pravoslavno cerkev v Mariboru, v začetku vojne so na Hrvaško izgnali 216 slovenskih duhovnikov, osem jih je umrlo v zloglasnem uničevalnem taborišču Jasenovac. Pretresljiva je knjiga pokojnega duhovnika mariborske škofije Franca Puncerja Duhovnik v taborišču smrti (Mohorjeva družba, 1991). Ob svojem pošastnem trpljenju v celjskem Starem piskru opisuje tudi, kako so gestapovci v taistem zaporu 5. novembra 1942 do smrti mučili duhovnika Ferdinanda Potokarja, tajnika škofa Tomažiča. Imamo torej pričevanje o mučeniški smrti mladega duhovnika, ki je simpatiziral s partizani in pomagal zbirati pomoč zanje. Je prav to, da je bil naklonjen partizanom, razlog, da ga denimo RKC ni uvrstila v krog kandidatov za blaženstvo? Poglejmo na primer Poljsko. Kar nekaj posameznikov iz obnebja upora proti nemškemu nacizmu je doletela čast oltarja (pri nas najbolj poznamo minorita blaženega p. Maksimiljana Kolbeja, ki so ga nacisti ubili v Auschwitzu). No, res pa je, da se poljska cerkev v času tuje okupacije s podobno kolaboracijo kot naša v Ljubljanski pokrajini ni omadeževala. Skratka, zgodovina je naporno podjetje, naša polpretekla morda za nas še posebno. Dovolimo, da si novodobna internetna generacija ustvarja svet brez travm in predsodkov svojih prednikov, ob zavedanju, da je tudi v njihovo svobodo vtkana misel o radosti življenja, a hkrati tudi o trpljenju, hrepenenju po svobodi in upanju. Tako zbližani sami s seboj se bomo zmogli spoštovati, odpuščati in razumeti zmote. In se veseliti drug drugega!
