Kakšna je današnja percepcija Gastona Bachelarda v Franciji? Kateri del njegovega razmišljanja ima danes večjo težo, tisti, posvečen znanosti, ali oni, ki se ukvarja s poetično imaginacijo?

Bachelardov vpliv je skozi čas nihal, najprej zato, ker so njegovi učenci, ki bi bili lahko promotorji njegovih idej, med drugo svetovno vojno padli v odporniškem gibanju, po vojni pa se je njegov nadaljevalec Georges Canguilhem povezal s filozofom Louisom Althusserjem, tako da so si ga nekoliko zmonopolizirali marksistični filozofi. V 80. letih se je francoska filozofija nato obrnila k anglosaksonski analitični filozofiji in se odvrnila od tako imenovane kontinentalne filozofije. Tako je zadnjih dvajset let 20. stoletja zanimanje za Bachelarda kot filozofa znanosti povsem zamrlo. Šele po letu 2000 je spet postal zanimiv. Njegova filozofija poetične imaginacije pa ima dejansko vse večjo, vse širšo publiko. Poetiko prostora imajo zelo radi arhitekti, knjige o štirih elementih pa pesniki in slikarji.

Kaj pri Bachelardu je pravzaprav pritegnilo marksiste?

Bachelard je bil vsekakor levičar, ki si je nekako ekumensko želel združene levice. A so ga nekateri člani komunistične stranke kritizirali kot idealističnega, meščanskega filozofa, ki govori o vodi, ognju... Althusser, ki se je znotraj te debate zavzemal za nestalinistično branje Marxa, pa je potreboval nekakšno znanstveno jamstvo za marksizem, za dialektični materializem, in našel ga je v Bachelardu. Althusser je uveljavil tudi koncept epistemološkega reza, ki pa v resnici ne ustreza Bachelardovemu prelomu, ki je v znanosti in filozofiji možen večkrat, je nenehen in nujen proces, ki vključuje prejšnje, medtem ko je rez radikalen. Ta pogled bolj ustreza Alexandru Koyréju, ki je govoril o zaprtih svetovih, veliki duhovni revoluciji...

... o novi paradigmi...

Točno, v zelo močnem pomenu besede, ta paradigma naj bi bila splošna in ne lokalizirana kot pri Bachelardu. In tako je Althusser prišel do teze, da obstaja le ena znanost, in to je zgodovina, kar je v zvezi z Marxom še toliko bolj čudno, saj bi po Kapitalu sodili, da gre prej za ekonomsko politiko kot pa za zgodovino. Ta interpretacija je bila nato še posebej banalizirana v ZDA, kjer je z dodatnimi simplifikacijami Bachelard nenadoma obveljal za marksista.

Njegova današnja aktualnost pa je verjetno povezana z močjo in zlorabo podobe v vse bolj "vizualiziranem" svetu?

Vsekakor, na neki način je pedagoški, pa tudi "ekološki", ko pravi, da se mora imaginacija potapljati v že ustvarjeno, na drugi strani pa mora biti osvobojena vsega obstoječega, nepodložna klišejem, odprta za novo; s tem človek ohranja mentalno zdravje. Bachelard je seveda s tem odprl tudi danes tako aktualno vprašanje o story-telling, pripovedovanju zgodb in manipuliranju z njimi, o čemer je še bolj precizno govoril Barthes s svojo kritiko mitologij, simbolov in njihove zlorabe.

Njegov vpliv je opazen pri številnih francoskih filozofih.

Nova literarna kritika, se pravi Barthes in ženevski lingvistični krog s Saussurjem, so se vsekakor navdihovali pri njem, tako kot tudi antropologija imaginarnega Gilberta Duranda. Bachelardove sledi najdemo na zelo različnih koncih, saj je bil kot predavatelj izredno popularen, njegova predavanja na Sorboni so obiskovali zelo različni ljudje, ne le študenti, tja so zahajali pisatelji, kot sta Paul Eluard in Raymond Queneau, matematiki in drugi.

Po mnenju Michela Foucaulta pa je bilo za Bachelardovo epistemologijo usodno odkritje relativnostne teorije, ki je prelomilo z Newtonovo fiziko. Je na tak način spoznal meje in pasti znanosti, ki v resnici napreduje prek zmot?

Nedvomno so velika odkritja Bachelardu pomagala razumeti, kako se v znanosti oblikujejo spoznanja, saj se je vse življenje ukvarjal s fiziko in kemijo. Njegov odpor do descartovskega cogita, ki se mu je zdel nekako nezadosten in mu je zato dodal še nekak poetski cogito, sanjarjenje pa je povzdignil v kognitivni proces, pa je bil v tistih časih gotovo še veliko hujša "herezija", na katero je ciljal tudi s hudomušno izjavo, da je surracionalist, namigujoč na surrealizem in njegovo preseganje realizma. Tudi Foucault je naredil korak vstran, ko se je posvetil psihologiji, psihoanalizi in predvsem psihiatriji, a na še bolj radikalen način: govoril je o razliki med razumom in norostjo skozi zgodovinsko optiko, vrača nas v čas, ko te razlike še ni bilo. Tisto, v čemer se Foucault od Bachelarda oddaljuje, pa je njegovo zavračanje normativnega, njegova odločitev, da ne bo presojal, kaj je prav in kaj ne, medtem ko Bachelard meni, da znanost mora vzpostavljati razliko med zastarelim in veljavnim.

Druži pa ju neka ljubezen do obrobnega, subkulturnega...

Res je, Bachelard je pri preučevanju poezije pobiral primere med najbolj znanimi in povsem neznanimi avtorji, prav nič ga ni zanimala kanonizirana literarna hierarhija, ampak le veselje do pesništva, brez predsodkov. Točno isto je počel Foucault, govoril je o kakšnem velikem avtorju, potem pa dodal, da to sploh ni zanimivo, res zanimivi so neznani sodobniki tega avtorja. Knjižničarji se spominjajo, da je v knjižnici s police vzel dela avtorja, ki ga je zanimal, potem pa še po eno knjigo z leve in desne. In pogosto je v teh povsem naključnih knjigah našel kaj, kar je osvetljevalo njegovo temo z novo, dodatno ali drugačno lučjo.

Ravno zato sta imeli literarna teorija in uradna psihiatrija z njima težave.

Vsekakor sta bila oba nekakšen protitok. Bachelard pravzaprav sploh ni toliko govoril o literaturi kot o užitku branja, s čimer je seveda implicitno kritiziral formalizem. Obstaja pa vsaj ena knjiga, ki se izmika kritiki, češ da je pointilist, da po slikarskem vzoru sestavlja podobo iz ločenih drobcev, in to je knjiga o pesniku Lautréamontu. V njej dosledno skozi analizo podob in metafor razkriva neko napadalnost, in v tem smislu gre za vsebinsko zelo celovito analizo. Seveda je tudi ta študija, tako kot knjige o elementih, prežeta s psihoanalizo, a na neki poseben način, Bachelard nobenega koncepta ne sprejema na prvo žogo, ampak z distanco. Enako velja tudi za njegovo razumevanje fenomenologije, tudi to novost je z veseljem preučeval, jo uporabljal, a z nekim svojim svojskim odmikom. Zares drugačna je le njegova zadnja knjiga iz leta 1961, Ogenj neke sveče; v njej ni nobene teorije več, le še sanjarjenje in meditacija, in povsem preprost jezik. Nobenih orodij ni več potreboval.

Lep konec neke poti premišljevalca.

Izjemen, da. Primeren za človeka, ki je vsako jutro prižgal svečo, tudi ko je imel elektriko, in pol ure bral poezijo. To je bil po njegovem pravi način za vstop v dan. Sicer pa je zdravnik zanj rekel, da je bil človek iz srednjega veka, ker se nikoli ni zdravil, ker je povsem ignoriral bolezni in telo.

Telo? To je pravzaprav čudno, ker toliko govori o čutih in užitkih?

Bil je res strasten bonvivan, vesel pivec, a očitno je imel tudi neko asketsko plat, in tudi mračno plat, morda zaradi doživetij med vojnama, zgodnje ženine smrti, pomanjkanja, skromnega življenja v pariškem socialnem bloku...

V bloku? Od kod mu torej vsa njegova tenkočutna razmišljanja o naravi, skrivnih prostorih in elementih sanjarjenja?

A, to pa je bila njegova hiša na podeželju. (Smeh.) Tista, ki ga je napeljala na spoznanje, da lahko človek lepo sanja le v hiši, ki ima klet in podstrešje. In zato se je tudi v svoji pariški kletki v sanjah vedno vračal vanjo.